Avtor: Rok Klemše
Kraj: Gala hala, Ljubljana
Datum koncerta: 10.12.2011
Število obiskovalcev: 350
V zadnjih dveh, treh letih smo v Sloveniji gostili dve tretjini svete trojice progresivnega death metala, Atheist (avgusta 2009 na Paranoid Open Air) ter le dva meseca kasneje še nizozemske velikane Pestilence. Nekaj, kar je bilo še pred nekaj leti nepredstavljivo se je zgodilo. V vsesplošnemu trendu reunionov, vnovičnih združitev, pa so z delovanjem znova začeli legendarni progresivni metalci Cynic, ki so leta 1993 izdali biblijo progresivnega metala, kultni in za svoj čas močno napredni album Focus. 15 let po njegovi izdaji se je zasedba znova formirala, izdala fantastični “come back” album Traced in Air, pred koncem lanskega leta pa še EP Carbon-Based Anatomy, ki ga je predstavljala na tokratni turneji, končno tudi s koncertom v Ljubljani.
Na oder Gala hale je prva stopila angleška zasedba Chimp Spanner iz Essexa, ki je še pred letom obstajala le kot “bedroom” projekt kitarista Paula Ortiza. Ortizeva kitarska virtuoznost in smisel za pisanje razgibanih ter hudo dinamičnih inštrumentalnih skladb niso ostali neopaženi – po izidu prvenca je Ortiza podpisala založba Basick Records pri kateri je izšel album At the Dream’s Edge, letos pa čakamo še na izid EPja All Roads Lead Here. Vmes je Ortiz k sreči odprl vrata svoje dnevne sobe, sestavil ekipo prekaljenih glasbenikov ter začel s pripravami na nastope v živo. In velika osemstrunska sekira je Ortizu padla v med, ko ga je sosed, sicer booking agent, povabil za predskupino na evropsko turnejo s Cynic. Lahko takšni ponudbi sploh lahko rečeš ne? Ortiz je pred vstopom na vlakec smrti potnikom povedal le, da so Chimp Spanner iz Anglije ter da igrajo inštrumentalni metal, nato pa je tričetrt ure njihova glasba govorila sama zase. In jezik Chimp Spanner je bil kljub glasbeni kompleksnosti povsem domač, razumljiv in topel. Kot bi fantje pred začetkom vsem prisotnim potalali babilonsko ribico iz Štoparskega vodnika po galaksiji. Chimp Spanner svoj glasbeni jezik gradijo predvsem okrog vsestranskega Ortiza, ki se poslužuje raznolikih kitarskih tehnik in z njimi sestavlja vznemirljive svetove, ki so polni mirnega valovanja na eni, ter brutalnih potresov na drugi strani. Zasedba plava predvsem v vodah progresivnega metala, ki ga slika tehnično osupljiva predstava polna lomljenih riffov, kompleksno zastavljenih pasaž, zverinskega bobnarja in občasnih brutalnih “djent” riffov. Chimp Spanner med Ortizevim ambientalnim soliranjem tako zlahka spomnijo na Holdswortha in njegove odbite atonale solaže, že čez nekaj trenutkov pa z globokimi, rušilnimi akordi sedem in osemstrunskih kitar na bende tipa Meshuggah in Tesseract. Dober odziv publike je ves čas nastopa članom Chimp Spanner na obraze risal široke nasmeške, fantje pa so s premiernim (in upam, da ne zadnjim) nastopom pri nas poskrbeli, da natezalci šimpanzov še ne bodo tako hitro utopili v pozabo.
Nato pa smo na odru vendarle dočakali še zadnjo tretjino velike trojice progresivnega (death) metala pri nas, Cynic. Ta legendarna zasedba nas je za sam začetek ovila v gost dim duhovnega, spiritualnega in primarnega sveta, ki ga simbolizira uvod novega EPja Carbon-Based Anatomy. Skozi šamanistični uvod Amidst the Coals so nas Cynic objeli ter za uro in pol poslali v svet, svet neznanih sfer eteričnega, ki pa ga Cynic predstavijo na človeku, ki še ni dosegel naslednji ravni razvoja, razumljiv in nekako poznan način. K temu je še kako pripomogel fantastičen zvok, ki je bil tako dober, da si zlahka pozabil, da si na živem koncertu in se počutil kot v intimi zaprte sobe s slušalkami na glavi in ploščo v predvajalniku. Cynic so zlahka vzpostavili atmosfero ene same velike enotnosti, saj se je glasba, njeni akterji na odru ter energična, a kultivirana publika po odrom, zlila v eno samo veliko celoto. Genialni Paul Masvidal nas je z nežno igro čutnega, tranzičnega vokala ter virtuoznega kitarskega igranja popeljal od izvira Amazonke s fokusom pred očmi in preko stopinj v zraku v neskončni kozmos niča in vsega. Cynic so genialno prepletali nepozabne skladbe s kultne plošče Focus ter njenega naslednika Traced In Air in še enkrat znova dokazali, da nesmrtne klasike Celestial Voyage, How Could I? ter Veil of Maya, še danes, 15 let po izidu Focusa zvenijo napredno in drzno eksperimentalno, brez glasbenih omejitev v glavi. Masvidal je s Carbon-Based Anatomy dosegel očiten vokalni napredek, njegov nežen, čuten vokal je bolj čist in bolj prepričljiv kot prej, ne zanaša se več na robotski efekt, ki je sedaj prisoten le še pri komadih s Focusa in v manjši meri s Traced in Air. Kitarska igra pa je še vedno genialna in lastna le Cynic vesolju, v katerem živi predvsem Paul, ki se povsem prepusti toku glasbe ob igranju genialni, tehnično dovršenih linij in riffov ter virtuoznih solaž, ki je vsaka zase samosvoja zgodba. Nekoliko manj prepričljivo je izpadel novi kitarist/kruljač Max Phelps, ki je zamenjal odličnega Tymona Kruidenierja, saj je deloval nekoliko boječe in povsem statično, a vendarle je moral na prvi turneji s Cynic igrati tehnično izjemno zahtevne linije in fant že zaradi tega verjetno ni bil povsem sproščen. Je pa še enkrat znova svoje mojstrstvo dokazal Sein Reinert, ki s svojim bobnanjem premika gore. Reinert je brez dvoma eden izmed najbolj inovativnih svetovnih bobnarjev, ki se ne zanaša na klasične death metalske prehode temveč se v svojem unikatnem bobnanju mnogo bolj dotika tribalističnega bobnanja ter raznolikih impresivnih tehnik. Učinkovite projekcije so se tekom koncerta izvrstno ujemale s podobo Cynic, ob genialni glasbeni podlagi si hipoma zaplaval nekam drugam, a je žal ta magija minila vse prehitro. Žal nam Paul in družba niso namenili dodatka, ki bi si ga publika nedvomno zaslužila, a očitno so komične sile Masvidalu dale vedeti, da to pot še ni bil čas zanj.
Kljub temu pa so Cynic koncertna izkušnja, ki presega samo glasbeno dejanje in je poleg tega še čas za samorefleksijo, čas ko slečeš vso čustveno prtljago in se prepustiš toku misli, toku glasbe, ki vate buta kot neskončni valovi. Ko Cynic sestopijo z odra v tebi ostane občutek polnosti, zadovoljnosti, kot da si pravkar preživel uro v prostoru z bitjem, ki diha in živi le zato, da te napolni z neko nedoumljivo, magično, nezemeljsko energijo. To bitje so Cynic!
Fotografije: Nina Grad
Setlista
CYNIC: 1. Hieroglyph/Amidst The Coals 2. Carbon-Based Anatomy 3. Evolutionary Sleeper 4. How Could I 5. Adam’s Murmur 6. Celestial Voyage 7. Elves Beam Out 8. King of Those Who Know 9. Veil of Maya 10. Wheels Within Wheels 11. Integral Birth 12. Box Up My Bones 13. The Space for This
Galerija slik
