Kraj: Ljubljana / Kino Šiška / Slovenija
Datum koncerta: 16.03.2012
Število obiskovalcev: 550
Cena karte: 18,00€
Hvala bogu, končno koncert, ki je bil v petek. Za zadnjo postajo njihove turneje, so nam se v petek, dne 16.3. v Kino Šiška po slabem letu zopet predstavili, irski post rockerji God is an Astronaut. Na njihov koncert sem šel tudi lani aprila, takrat so mi bili še popolna neznanka in v bistvu me je pritegnilo njihovo ime in pa par komadov, ki sem jih na hitro poslušal na Youtube kanalu. In glede na to, da je bil lanski koncert čisti presežek ter sigurno eden izmed najboljših koncertnih dogodkov, ki sem se jih udeležil preteklo leto, sem se odločil ponoviti vajo tudi v letošnjem. Na zadnjem obisku God is an Astrounaut so bili njihova predskupina Coma Stereo, tokrat pa slovenski The Canyon Observer, sigurno ena izmed boljših alternativnih slovenskih zasedb ta hip.
Slednji so se nam predstavili v resnično lepi luči. Edino zvok je deloval manj intenzivno, a dovolj, da je težko naprtiti skupini kakršne koli pomanjkljivosti arzenala njihove odrske presence. Inštrumenti so se slišali razločno, naravnost vrhunski pa je bil vokal, ravno prav v ozadju, skoraj »from beyond the grave«. Glasbeno, se ta skupina spogleduje z bolj modernimi prijemi in brez težav uporabijo vse žanre, ki se jim zdijo primerni. Tako smo lahko slišali sludge momente, popestrene s shoegaze kitaro, vokal, ki ima razpon od presunljivega krika, do pretresljivega petja ni še in še. Glede na to, da so do sedaj izdali en EP so seveda igrali komade iz njega. Najbolj pa moram reči, da mi je bila všeč čisto zadnja skladba, ki je delovala po principu manj je več. Skrajno repetitivna, a niti za trenutek dolgočasna, je predstavljala več kot primerno izbiro za zaključek večera.
Počasi se je bližal drugi koncert in samo upal sem lahko, da bo zvok vsaj približno podoben tistemu iz lanskega leta. Fantje so očitno delovni, saj so izdali pet albumov in en EP v zadnjih osmih letih. Razlika med albumi in izkušnjo v živo pa je kar precejšnja. Če se na albumih ambientalni in klimaktični udarni trenutki bolj pomešani in bas boben ni tako poudarjen, je na koncertu prav obratno. Cel čas sem razmišljal kako bi najlažje opisal glasbo, dokler nisem prišel do zaključka, da je celoten koncept zelo podoben orgazmu. Umirjen začetek, skorajšnji vrhunec, ki človeka vrne nazaj v malo bolj umirjene vode in orgazem, ubijalski semenski izliv. Zato bi se tudi lahko zdeli ljudem enolični, saj se kar strogo držijo tega koncepta. Zanimiv je tudi ritem, saj v bistvu prevladuje drum and bass ritem, v različnih hitrostih. Zato je bila tudi klientela na koncertu iz vseh vetrov, od metalcev, ljudi v srednjih letih, alternativcev, “emo”-v, “you name it”. Ta mešana druščina pa je pripomogla, k zanimivemu efektu ob koncu komadov, ko se sicer oprimemo drugih navad, ki sodijo v bonton obiskovaynja koncertov.. Tako, so se ob koncu po dvorani razlegli kriki, pomešani z aplavdiranjem, in vpitjem, ki niso bili daleč od kakšnih Bon Jovi koncertov.
Verjetno so se tudi zato, ker je bil koncert zadnji na turneji, odločili odigrati nekakšen best of. Pri tem niso izpustili nobenega albuma. Zabavno je bilo prisluhniti komadu iz prvega albuma (When Everything Dies), ki mu je sledila skladba iz zadnjega (Fragile), saj se je tako hipoma razodela evolucijska pot skupine. Povsem odbite so bile tudi projekcije za bendom. Začelo se je z enim krogom, katerega efekt je bil podoben skrivnemu gledanju čez ključavnico, krog pa se je časoma spremenil v dva. Posnetki, ki so se vrteli zadaj pa so bili nekakšna mešanica grozljivih posnetkov in planetov ter vesolja. Torej, ženske z plinskimi maskami, v naslednjem trenutku planet, grobovi, vesolje. Vse pa je čudovito sovpadalo z glasbo. Zvok je bil seveda zopet vrhunski. Kako fantom to uspeva ne vem. Bil sem na veliko deathmetalskih dogodkov v Kino Šiška, vendar pa se po silovitosti nič ne more primerjati z GIAA. Ko tukaj bobnar zaropota, zaropota tako, da se ti zatresejo hlače. Sicer bend nima vokalista, vendar pa pri komadih pri katerih bi ga človek morda pogrešal, njegovo vlogo prevzame klaviatura, ki se v teh momentih povzpne visoko nad ostale instrumente, vendar ne do te mere, da bi jih zasenčila. Prej bi rekel, da jih nadvlada.
Glede na to, da je bil to njihov zadnji koncert na turneji, so nam namenili tudi zelo spodoben bis, katerega smo priklicali s topotanjem nog, česar sem bil deležen tudi sam prvič v življenju. V skoraj čisti tišini se je slišalo samo topotanje. Če učinkuje, pa naj bo. Za zaključek bi vam samo položil na srce sledeče. Če ste kolikor toliko odprte glave za glasbo, dajte priložnost sebi in God is an Astronaut in če vam bodo fantje všeč, vam bo to tudi tisočkrat poplačano. Njihova glasba je namreč takšna, da dopušča najmanj tisoč različnih interpretacij in seveda impresij.
Setlista
1. When Everything Dies
2. Fragile
3. From Dust to the Beyond
4. Age of the Fifth Sun
5. Echoes
6. Remembrance Day
7. Shadows
8. Worlds In Collision
9. Zodiac
10. Snowfall
11. Suicide by Star
12. Forever Lost
13. Route 666
—dodatek—
14. All Is Violent, All Is Bright
15. Fire Flies and Empty Skies
Galerija slik
