Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Bluesiana Rock Cafe / Vrba na Koroškem (Velden am Woerthersee) / Avstrija
Datum koncerta: 27.04.2012
Število obiskovalcev: 40
Cena karte: 30,00€ (v predprodaji) / 34,00€ (na dan koncerta)
Kaj dobimo, ko se združijo na vokalu temnopolta žrebica Dacia Bridges (WMD- feat. Lemmy Kilmister, Tape, I Begin To Wonder, Shakedown, Mousse T.), na bas kitari Doug Wimbish (Living Colour, Tackhead, Sugar Hill Gang, Rolling Stones, Jeff Beck, Depeche Mode), na bobnih Flo Dauner (Die Fantastischen Vier, Paul van Dyk, Sarah Brightman, Dee Phazz) in na kitari Alex Scholpp (Farmer Boys, Tarja, Tieflader, WMD, Sinner)? Iztirjeno variacijo navitega groove metal rocka, podloženega na drzni funk vzmetnici!
The Help je sveža formacija, pred tednom je izdala debitantski album » The Help…Is On The Way« in izbrala klub Bluesiano v Vrbi na Koroškem za enega redkih postankov kratke evropske turneje, ki so jo zakoličili z vsega petimi nastopi. Štirje glasbeniki, ki ne poznajo kreativnega predaha, se poznajo že dalj časa. Scholpp, s katerim simpatizira tudi mnogo evropskih power metal zanesenjakov, je prišel v stik z Dougom Wimbishem, ko sta igrala oba za Tarjo Turunen (ex-Nightwish). Scholpp in Dauner sta pred tem igrala z Dacio v njeni skupini Dacia Bridges & Band,…
Že sama reputacija glasbenikov zasedbe je narekovala, da tega termina nastopa v Bluesiani nikakor ne gre izpustiti. Ker je bila Bluesaina skoraj povsem prazna, je ekipa čakala kar do 21:50, potem pa le stopila na oder. Sprva so stali na njem le Dauner, Scholpp in Wimbish, ki so odprli koncert z instrumentalom Make Way. Z lenobnim ritmičnim zviranjem so iz tega počasi in gradiurano izluščili silno hrupen in detoniranja poln, čvrst vodilni ritem, ki naj bi strnil vrste pred odrom. A teh to pot ni bilo. Ob skladbi Whatever stopi na oder tudi Dacia. Pevka silno energičnega karakterja, izdelane vokalne karizme, ki poseduje izjemno eksplozivnost, prirojen občutek prefinjenega doziranja z okraski soul imoprovizacije in pevka, ki se popolnoma vživi v svoj visoko slikovit in izdelan odrsko izvedbeni karakter. Prav njena presenca na odru je hipoma razblinila odtujen občutek, da smo toikrat pravzaprav v prazni Bluesiani.
Scholpp je poskrbel za nižje uglašen, moderno razmazan groove-metalski zvočni zid izredne masive, ki sta mu efektivno ogrodje postavljala Wimbishev znameniti funk dotik in Danuerjeva neverjetna agilnost in okretnost. Telesni bobnar je treskal tako sunkovito, da so leteli z njegovih palčk v prostor pravi oblanci med koncertom.
The Help so na koncertu izvedli pravzaprav celotni studijski prvenec, obvezno ekspozituro pa je prejel Doug Wimbish, ki je sredi koncerta prispeval izvrsten baladni solo, po že ustaljeni metodi. To pot je Wimbish pustil doma svoj lap top, seveda pa to ni pomenilo, da pred njegovimi nogami ni bilo položenih ve polno efekt pedalov, s pomočjo katerih si je namemoriziral vodilne motive, jih priklenil v delay efekt in preko tako zgrajene forme polagal ton za tonom silno lepe solaže. V njej se je sprehodil kot baletnik, že preverjeno in teatralno, po praznem predodrju. Solo točka Douga Wimbisha? Še vprašate. Definitivno eden od vrhuncev tega koncerta. Dacia Bridges je zasijala zlasti v akustični Let Me, kjer jo je na odru z akustično kitaro spremljal le Alex Scholpp, ta pa je zatem v podobnem eksperimentalnem duhu, kot pred njim Doug Wimbihs, ki je izvabljal iz bas kitare zvok električne kitare, na akustični kitari preko efektov zvabil zvok električne kitare in soliral, kot bi imel v rokah svojo ESP kitaro in ne akustične. Odlomljeno spontani slalom v instrumentalno zvočni eksperimentalizem se je glasil Resistance Of The Cell, v njem pa sta Wimbish in Scholpp tudi korenito razigravala Daunerja, da se je ta »zapeljal« v krajšo solo točko na bobnih.
V zaključku je glavni generator The Help energije in njen pogonski motor Dacia Bridges pozvala vsa dekleta in dame zbrane v prostoru, da se ji pridružijo v petju skladbe Call Me (njen izvirnik pripada skupini Blondie). V ta namen je sestopila z odra in prav smešno je delovalo, ko je dobesedno prosila pripadnice nežnega spola, da se končno spravijo izza miz pred oder in ji delajo družbo ob izvedbi točke. Misija uspešna! Bend pa je tako sklenil svoj regularni del nastopa v uri in dvajset minut.
V dodatku se vrne formacija zgolj kot instrumentalni trio ter izvede še skladbo Echoes. Čisti instrumental The Help prvenca, ki je znova poudaril, kako lepo se vežeta v eno smisel jazz funk groovea, kot ga kreira vražji genij bas kitare Doug Wimbish, z nalezljivo klasično zasnovano normo melodije Evropskega porekla, katere glavni kreator je Scholpp. Presenetljivo in pravzaprav nenavadno je bilo gledati Wimbisha s trzalico. To je velika redkost, a trdota The Help zvoka skupine, pač to zahteva.
Obisk ure in pol trajajočega intimnega druženja z glasno skupino je bil poplačan v celoti! Ta kvartet je izdal pred tednom dni svoj prvenec, ki obeta mnogo. Kombinacija je posrečena in poseduje seveda ustvarjalno prepoznavnost in izzivalni »groove«, katerega kemija je visoko nalezljiva. Upajmo, da se glede na zatrpanost urnikov vseh štirih akterjev najde dovolj časa, da The Help obstanejo skupaj več let in spravijo od sebe še kak studijski album, se vrnejo še na kakšno turnejo, na vas pa je, da se do takrat dodobra pozanimate kdo so to The Help in skupino ob naslednjem obisku kluba Bluesiane tudi podprete. Z vašim obiskom!
Setlista
1. Make Way
2. Whatever
3. Heard It All Before
4. Late Late Show
5. After Dark
6. Farcaster
7. Swiri
8. Let Me
9. Resistance of the Cell
10. Hal
11. American Dream
12. Bump The Grind
13. Call Me
—dodatek—
14. Echoes
Galerija slik
