Kraj: Katedrala / Kino Šiška / Ljubljana
Datum koncerta: 25.11.2012
Število obiskovalcev: 700
Cena karte: 22 EUR, na dan koncerta 25 EUR
V nedeljo (25.11.) je na oder Katedrale stopil zadnji pravi rock’n’roll pridigar. Človek številnih sodelovanj (Queens Of The Stone Age, Belle & Sebastian, The Walkabouts…), pristnega glasbenega izraza in eden najvidnejših predstavnikov ”grungea” oz. obdobja pred njim. Znameniti Mark Lanegan je s svojo skupino Screaming Trees v poznih osemdesetih svetu odpiral pogled na severozahodno ameriško glasbeno prebujanje. Screaming Trees so pripravili teren za celo vrsto ameriških glasbenih prvakov devetdesetih: Alice in Chains, Stone Temple Pilots, Pearl Jam, Nirvana, Soundgarden in mnoge druge. Tokrat je v Kinu Šiška nastopil v okviru promocije svojega zadnjega albuma Blues Funeral, ki je izšel lanskega februarja in pri snemanju katerega so mu pomagala mnoga znamenita imena iz sveta glasbe: Josh Homme, Alain Johannes, Greg Dulli Jack Irons…
Turneja Blues Funeral poteka v sproščenem in povezanem prijateljskem vzdušju. Lanegana na turneji spremljajo kar tri kolegialne glasbene skupine (oz. izvajalci), ki kot ‘pred-akti’ ogrevajo občinstvo. Zato je tudi celotni nedeljski večer potekal zelo domače in ne posiljeno. Obiskovalci smo se počutili kot, da spremljamo koncert iz domače dnevne sobe. To je bilo še posebej zaznati ob prvih večernih nastopih dveh kantavtorjev, ko je večina publike v dvorani sedela. Ustvarila se je intimna kulisa, ki je bila kot naročena za glasbeni izraz, ki sta ga gojila Lyeen in Duke Garwood.
Kot prvi je malo čez osmo na oder stopil Lyenn, ki nam je v dobrih dvajsetih minutah samo z električno kitaro v roki predstavil nekaj odličnega avtorskega materiala. Posebej so me navdušili ekstatični kriki na zadnji skladbi ter ponavljanja in stopnjevanja kitarskih motivov, ki so v samih strukturah skladb vzpostavili specifičen dramski trikotnik. Lyennu je sledil temačni Duke Garwood, ki si ga bomo zapomnili po specifični tehniki igranja kitare in pripovedovanju zgodb v tipični folk-blues maniri. Vse je potekalo zelo naravno, a brezkompromisno. Kantavtorja nista potrebovala nobenih dodatnih umetnih stimulansov, da sta občinstvo obdržala pri zanimanju – dovolj je bila beseda in hipnotična glasbena podlaga. Po koncu obeh nastopov je sledil malo daljši odmor, saj so organizatorji pripravili oder za prvo skupino večera. Creaure With The Atom Brain so intimno, temačno in melanholično vzdušje v dvorani poživili in postavili ljudi na noge. Zasedba je nastopila zelo dinamično, ritmično in dodala večeru malo plesne dimenzije. Začutila se je izredno pozitivna energija, glasba pa je delovala kot nekakšna mešanica ”post-punkovskih” viž in ”grungea”. Ritem naveza zasedbe je kasneje igrala tudi v okviru Laneganove spremljevalne ekipe. Po pol urni predstavitvi materiala je nastopil počasi čas za nosilce večera – Mark Lanegan Band.
Zanalašč sem izpostavil nosilce večera. Lanegan je imel namreč ob sebi fantastično zasedbo odličnih glasbenikov. Še posebej je s svojim facinantnim ”filingaškim” igranjem in rockabilly imidžom izstopal kitarist Steven Janssens, ki je sredi koncerta oboževalca, ki je hotel skočiti z odra v publiko, udaril v zadnjo plat in mu ta način surovo sporočil kaj si o tem misli. Vendar pa je vseeno s svojo pojavo in neverjetno raskavim glasom (Tom Waits, pazi se, Mark te lovi) izstopal Lanegan. Gora od človeka. In tako se je tudi obnašal. Ob prihodu na oder se je zacementiral na prostor pred mikrofonom in se tekom koncerta (cca. ure in pol) od njega niti enkrat oddaljil. Na tem kvadratnem mestu je ustvaril svoj svet. Posebej specifičen je njegov pošastni obraz in glas, ki reže kot britev. Njegova umirjena telesna mimika je v popolnem nasprotju z ekspresivnim izrazom, grimasami, ki nam jih sporoča njegov namrščen obraz. Življenje se Laneganu riše na obrazu. Ta obraz nam očrta vse njegove življenjske tegobe in bolečine, kot tudi tisto nekaj malega zadovoljstva, ki ga je doživel v življenju. Čeprav morda zgleda kot zver, pa v energiji njegovega nastopa, podajanja zgodb in sporočilnosti prevladuje milina. Topla energija, pa čeprav se kaže v obliki grobe, maskuline glasbene sape. A vse le ni tako mačistično. Posebej pri tem izstopata skladbi ”Gray Goes Black” in sladka ”Harborview Hospital”, ki bi jo lahko poleg otvoritvene (!!) ”The Gravedigger’s Blues” izpostavili za vrhunec večera. Izrazita avtorska poetika, ki jo je Lanegan razvil v odnosu do pripovednosti folka, melanholije bluesa, energije punka in dinamike rock’n’rolla, nas je opozorila na to, da je v svetu glasbe danes še mogoče biti unikaten. Biti avtor, biti nekdo in ne le skupek tujih identitet. Skladbe so skozi vseh 90 minut nastopa potekale gladko, brez nepotrebnih ustavljanj in velike retorike. To enostavni ni Laneganov stil. S publiko je morda vse skupaj spregovoril trikrat, pa še takrat zelo zadržano in skopo. Vse nam je povedal z nastopom. V rednem delu so zaigrali sedemnajst skladb, v dodatku pa še dve: eksplozivno ”Hanging Tree”, ki je nastala v času sodelovanja s Queens of the Stone Age (poznamo jo predvsem iz akustičnih uprizoritev) in še razbijaško ter izrazito spevno ”Methamphetamine Blues”, ki je bila kot naročena za konec.
V Šiški se je tako zaključil še en večer dobre glasbe; tokrat so prišla na svoj račun ljubitelji kvalitetnega alternativnega rocka. Namesto običajno enega ali maksimalno dveh nastopov, smo videli kar štiri. V spominu na večer nam bo ostala predvsem Laneganova prezentna drža ter njegov neusmiljen, brezkompromisen in iskren glasbeni izraz.
Setlista
MARK LANEGAN BAND:
1.) The Gravedigger’s Song
2.) Sleep With Me
3.) Hit In The City
4.) Wedding Dress
5.) One Way Street
6.) Resurrection song
7.) Gray Goes Black
8.) Devil In My Mind
9.) Harborview Hospital
10.) Quiver Syndrome
11.) One Hundred Days
12.) Creaping Coastline Of Lights
13.) Black Rose Way
14.) Riot In My House
15.) Ode To Sad Disco
16.) St. Louis Elegy
17.) Tiny Grain Of Truth
dodatek:
18.) Hanging Tree
19.) Methamphetamine Blues
Galerija slik
