Marillion v pregovorno hladnih Nemcih prižgali ogenj neukrotljive navijaške strasti (2012)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Avtor: Peter Podbrežnik
Video: Jernej Vene

Kraj: München/Theaterfabrik/Nemčija
Datum koncerta: 24.11.2012
Število obiskovalcev: 850
Cena karte: 45,00€

Koncertni nastopi ‘najbolj skrbno varovane britanske glasbene skrivnosti’ so vselej edinstven balzam za telo, dušo in duha, zato bi bilo zelo dobro, da bi vsaj enkraten ogled njihovega nastopa postal obvezen del predpisanega medicinskega recepta za zdravljenje vseh ranjenih slovenskih duš, katerih je žal dandanes vse več. Veliko vprašanje pa seveda je ali bi ti posamezniki sploh lahko začutili njihovo tradicionalno izjemno globoko glasbo in sporočila. Marillion so na aktualni koncertni turneji predstavljali najnovejši album »Sounds That Can’t Be Made«, kar pa še zdaleč ni bil edini vzrok, da se je naša novinarska ekipa odločila pobliže ogledati njihov nastop v münchenski dvorani Theaterfabrik, saj se vsi štirje Rockline novinarji, ki smo bili prisotni v tem večeru, štejemo za privržence najbolj vznemirljive britanske art rockovske skupine zadnjih dveh desetletij. Konec koncev je bil intervju z nekdanjim Marillion pevcem Fishem sploh prvi (mednarodni) intervju v povesti Rocklinea, zato je zanimanje za koncertne nastope te legendarne skupine pa tudi njihovih nekdanjih članov (poleg Fisha je to tudi originalni Marillion bobnar Mick Pointer, kateri si služi kruh pri skupini Arena) že zdavnaj preseglo običajne emocionalne okvire.

Marillion vsak večer spremenijo seznam koncertnih izvedb, kar je več kot pohvalno, razen tega pa tovrstna praksa vsakič pušča odprt faktor za številna presenečenja. Svoj nastop, kateri je bil v ozadju ves čas pospremljen z veličastnimi svetlobnimi efekti na čelu s posebnimi, prozornimi tulci skozi katere so se nenehno prelivale živahne barve, so lepo porazdelili med izvedbe novih stvaritev s »Sounds That Can’t Be Made« ter presenečenja v podobi dolgoletnih klasik. Le malokatera skupina, celo s področja progresivnega rocka, si dandanes upa svoj koncertni nastop odpreti z več kot 17-minutno skladbo, tako kot je bila v tem večeru kompleksna pacifistična epopeja z naslovom »Gaza«, toda Marillion so upravičeno več kot ponosni na svoj najnovejši studijski izdelek, kateri je nedvomno njihov najboljši po mojstrovini »Marbles« (2004) in s katerim so suvereno odprli novo artistično fazo v svoji karieri.

Stevea ‘gospoda H-ja’ Hogartha, ki je bil v začetku nastopa ovenčan z ritem kitaro ter oblečen v belo majico s tradicionalnim mirovniškim simbolom, je med prepevanjem o žalostni usodi trpečega palestinskega mesta nad katerim še kar naprej poteka genocid emocionalni zanos popeljal tako daleč, da ni mogel zadrževati solz. To nazorno priča, kako močno se ta legendarni pevec, ki je od našega zadnjega soočenja uspel zbiti dol nekaj kil, vživi v sleherno izvedbo iz dolge in pestre Marillion zgodovine. Ob posebnih priložnostih je kitaro odložil v kot ter se usedel za električni klavir, še raje pa se je brez česarkoli v rokah pojavil pred mikrofonom. Tudi njegovi dolgoletni tovariši so bili v tem večeru izjemno razpoloženi. Vsestranski bas kitarski veseljak Pete Trewavas s katerim smo pred koncertom napravili izjemno zanimiv intervju je bil vnovič kar se da poskočen, medtem ko so bile njegove bas linije sredi izvrstnega ozvočenja v dvorani tako slišne kot že dolgo ne.

Steve Rothery je bil standardno odličen, tako kot se to enostavno pričakuje od takšnega mojstra kitarske subtilnosti in uspešnega naslednika tradicije najbolj prefinjenih prog rockovskih kitaristov sedemdesetih. Mark Kelly je medtem ves čas živahno bdel nad svojim carstvom klaviatur ter po potrebi menjal med tradicionalnimi sintetizatorskimi zvoki osemdesetih in bolj modernimi pripomočki na čelu z bogatim naborom računalniških sekvenc z digitalnimi vzorci. Bobnarja Iana Mosleya se, tako kot ponavadi, med nastopom sredi njegove orjaške bobnarske postavitve skorajda ni videlo, tako da se je gospod H pošalil, da je v tem večeru namesto Iana prisoten njegov brat dvojček, medtem ko je kultni bobnar odpotoval na politične razgovore v Bruselj, kjer nadomešča (žal samo imaginarno) odstavljenega britanskega premiera Camerona.

Z »Warm Wet Circles« ter njeno povezovalno oziroma spremljevalno skladbo »That Time Of The Night« je napočilo prvo presenečenje tega večera, saj je šlo za izvedbo dveh del iz Fishevega obdobja, natančneje z mojstrovine »Clutching At Straws«. Vselej, kadar Marillion izvajajo kakšno klasiko iz tega priljubljenega, ‘neo prog’ obdobja, se H’ enostavno ne poskuša postaviti v Fishevo tradicionalno teatralno in osebnoizpovedno vlogo, saj se dobro zaveda svojih vokalnih omejitev na tem področju, temveč raje pričara povsem lastno emocionalno magijo. Na razočaranje manjšine in na brezbrižnost večine tistih, ki smo to klasiko že slišali v živo, tako z Marillion kot s Fishem solo, v tem večeru niso izvedli svojega največjega hita, »Kayleigh«. Nato so se vrnili na aktualni album prek imenitne izvedbe presunljive balade »Pour My Love«, ki je nekoliko umirila vročo atmosfero, dokler niso z energičnim antemom »Power« temperaturo v dvorani vnovič popeljali do roba vrelišča.

Najbolj prijetno presenečenje tega večera pa je predstavljala izvedba zimzelene pacifistične balade »Easter«, katero v zadnjih letih v živo izvajajo izjemno redko. V dvorani je še posebno završalo, ko je nastopil čas za Rotheryevo monumentalno solažo v zaključnem delu. Naslovna skladba z novega albuma je bila pričakovana popestritev tega magičnega večera v katerem se zgoraj podpisani ni mogel načuditi glasnosti tradicionalno precej pasivne in pregovorno hladne nemške publike. Hrupen odziv in dolgotrajno ploskanje, katerega med posameznimi izvedbami kar ni hotelo biti konec je presenetil celo skupino samo, zato je temu ustrezno pohvalila publiko ter jih nagradila z izvedbo klasike »Estonia«, katera je kar pogost sestavni del njihovih koncertnih nastopov. S »King« so nas za kratek čas vrnili na album »Afraid Of Sunlight« ter v zaključku rednega dela nastopa znova ‘pristali’ na albumu »This Strange Engine« s fenomenalno verzijo klasike »Man of a Thousand Faces« med katero je Rothery zaigral na 12-strunsko kitaro.

Takoj, ko so se člani banda vrnili nazaj na oder, da bi odigrali prvi dodatek tega večera, je bilo moč s strani publike slišati različne glasbene želje. Največ je bilo tistih, ki so želeli, da odigrajo 18-minutni »Marbles« magnum opus »Ocean Cloud«, katerega so izvajali na večini datumov te turneje, vendar je imel band, verjetno tudi zaradi utrujenosti, drugačne načrte. Vseeno ni bil nihče pretirano razočaran, ko so namesto »Ocean Cloud« odigrali najboljši možni ‘nadomestek’ v podobi še ene »Marbles« epske klasike »Neverland«.

Precej večje presenečenje je predstavljal drugi dodatek, saj so se odločili za izvedbo dveh skladb, ki ponavadi precej redko zaideta na njihov koncertni program. Fascinantna verzija zimzelene »Holidays In Eden« power balade »No One Can« je najbolj očarala vse tiste, ki pogrešajo več izvedb iz njihovega kratkotrajnega ‘pop’ obdobja, medtem ko so za zaključno skladbo izbrali »Three Minute Boy« s kvalitetnega, a precej ‘nenavadnega’ albuma »Radiation«, kar je bilo skorajda zadnje kar je večina v dvorani pričakovala. Ta dokaj zanimiva skladba, ki ima na splošno precej kompleksno strukturo in nenavadne časovne prehode, tako da ni za sleherni okus, ni predstavljala ravno najbolj posrečenega izbora za prepričljiv zaključek nastopa, saj imajo na zalogi toliko boljših skladb, tudi s prej omenjenega albuma (denimo »Under The Sun«), vendar smo bili na koncu vsi, razen staroste našega glasbenega novinarstva, kateremu se je v tem večeru tožilo po »Kayleigh« in »Lavender«, več kot zadovoljni s še enim izvrstnim nastopom najboljše britanske art rockovske skupine, kar jih je trenutno na razpolago.