Izvajalec: Levin, Tony
Založba: Narada Records
Izid: year
Ocena: 4/5
Tony Levin je eno prvih imen na svetu, kadar kdo omeni igranje bas kitare, ki je s svojimi inovacijami prinsel revolucionarni vzpon v popularizaciji igranja bas kitare, nasploh pa Chapman sticka, saj je bil Tony pravzaprav udeležen v samem razvoju tega inštrumenta. Tony Levin na novi plošči tudi nastopa, v primerjavi z vsemi svojimi predhodnimi solo izdelki, v vlogi pevca v največjem obsegu doslej.
Skladbe krasi izjemna raznolikost in ko poslušaš tretjo pesem, praktično več ne veš kaj se je dogajalo na začetku, če to lahko povem na malo bolj bizaren način. In to ne po prvem poslušanju, pač pa po večkratnem. Tony dokazuje da se počuti domače prav v slehernem glasbenem žanru. S svojimi sodelavci za šalo niza prepričljive obrate vzdušij.
Album odpre s poskočnim rock’n’roll štiklom, ki po bas lliniji spominja na tistega Levina iz “krimzonov”, potem pa se komad nepričakovano prelomi na refrenu v sfero čistega “hendrixizma”, ki popestri pesem in z nami je na plošči v tem trenutki takoj atribut, ki ga lahko imenujemo duhovitost inovativnega raziskovanja, ki se drži od tu naprej plošče od njenega začetka, pa vse do njenega konca. To vsekakor govori o “Resonator” kot tipičnem progresivnem albumu. Progresivnem v smislu, da je popolnoma drugačen od vsega slišanega, kar pomeni da je beseda “progresivno”, če odmislimo (s to besedo) mnogokrat zavajujoče poimenovanje enega od žanrov rock glasbe, v tem primeru dejansko popolnoma na mestu.
Že druga pesem Places To Go pričara pravo naspotje navite otvoritve. Gre za neposreden dokaz Levinovega genija. V komadu jemlje sapo dejstvo kaliko prostora zapolni lahko le golo igranje bas kitare. Podložen s tolkali in voden z duhovitostjo verzov, prepriča Levin s svojim vokalom, največjo pozornost pa vzbuja ob tem njegovo hkratno kompleksno igranje bas kitare. Levin se poslužuje vseh možnih trikov od fascinantnih pull off-ov, do vročih flažulejev, skratka igranje je eksplozivno a hkrati pristopa Levin z neverjetno prefinjeno mehkobo svojih prijemov, kar vnaša v pesem pridih zaspanega uživaštva in poredno nagajive ležernosti. Absolutno spravi na noge znova Throw The God A Bone, kjer gostuje Adrian Belew (King Crimson), ki prinaša v pesem tradicionalni zvok svoje kitare, zlasti pa njegova solaža dodaja, tako na skladbi kot sami plošči, dodatno raznolikost in strogo deviacijo od znanih standardov. Pusti že psa pri miru, da se mu ne zmeša in vrzi ubožcu že tisto kost (bogu, ki laja)! Smeha polna skleda. Prihaja Utopia, kjer je atmosfera znova popolnoma iz drugega testa. Srednje hitra pesem s pop primesmi in s Steve Lukhaterjem (Toto) na kitari, ki zlasti briljira ob ustvarjanju atmosferične zvočne zavese v ozadju refrena, ki daje občutek, kot da bi med poslušanjem plul skozi zvezdnimi galaksijami. Beyond My Reach kraljuje z fretless licki in pull offi, ob njem je klasični klavir in Tonyjev vokal. Pesem zakajenih nočnih kabarejev, ko se poslavlja noč in se rojeva nov dan in so odšli že vsi domov spat, ali pa obležali pod šankom točilnega pulta. Atmosfera je ledena, že skoraj rahlo srhljiva, vendar pa je vokal tisti, ki vnaša tu žarek topline. Pesem izrednih kontrastnih globin. Neverjetno je kako lahko nekaj kratkih in jasnih potez ustvari takšno perfekcijo spektralne zapolnitve zvoka. Shadowland, pa je pesem, ki je naravnost spisana za kakšen sci-fi soundtrack. Kontrast kovinskega ropotanja po bobnih in masivnih melotronov na drugi strani priklicuje obrise Odiseje 2000 v vesolju. V komad se prikrade Greesova solaža zgrajena na vsega nekaj tonih, ki pa dodatno razpne komad ter mu doda novo točko vznemirljive zapeljivosti. V komad so nasemplirani odbiti zvočni efekti, pesem pa vodi kolosalni ropot novodobne “krimzoidne” pošastnosti ritem linije. Verjetni prvi progresivni vrhunec plošče “Resonator”. Sledi “a capella” psihadelični vložek Crisis Of Faith, ki je pravzaprav podaljšek Shadowland in kot tak bi lahko pravzaprav predstavljal drugi del te pesmi. “Krimsoidno shizoidni feel” se torej tu v vsej svoji privlačnosti prepričljivo nadaljuje. Sledi znova bluesy rock začinjena What Would Jimi Do?, ki je dejansko posvetilo Jimiju Hendrixu. Odtod tudi nekoliko podobni verzi v pesmi, ki jih je rad uporabljal sam Jimi Hendrix, da o samem glavnem kitarskem riffu niti ne zgubljam besed. Skratka nov preklop atmosfere. Sledi drugi inštrumental plošče, ki je genialno priredba oziroma Khachaturianov inštrumental poimenovan Sabre Dance, kjer skupina znova eksplodira in tu plošča spet nagrajuje poslušalca s svojo eksperimentalno avanturistično platjo, ki združuje nekaj kratkih popolnoma različnih motivov na sredi svoje solistične ekstravagance, ki sicer delujejo posamič gledano poplnoma nekompatibilno, a so tu nanizani skupaj tako, da se bolje medsebono ne bi mogli prilegati. To je drugi progresivni vrhunec plošče. Album zaključuje Fragile As A Song, ki je baladeska z Levinom na klaviaturah in vokalu. Ta dobrodošlo za konec le umiri splošno značajsko lastnost tega albuma, ki je blizu značajskih lastnosti podivjanega dvornega norčka, kar se tiče pogumnega raziskovalnega šikaniranja in izzivanja ustaljenih glasbenih standardov, kar pomeni, da je “Resonator” kot plošča posebno glasbeno poglavje in zgodba zase, ki je dobrodošla za vse glasbene gurmane, katerih razvajena ušesa nenehno iščejo idealno formulo koeksistence poslušljivosti in avantgardne raziskovalnosti odstiranja nevidnih tančic, ki vodijo novim glasbenim dimenzijam naproti, skozi nenehni pogum svobodnjaštva improvizacije. Čista desetica, kajti “Resonator” je našel idelano formulo tega, ki le preseneča in preseneča s svojo smelostjo.
Tole je album, ki bo potešil prav vsakogar. Združuje odlično zdravo mero izredne poslušljivosti, kar bo privlačbno za vse, ki se vam ne ljubi poglabljati v glasbo in v iskanje “beyond horizons” informacij logičnih principov in na drugi strani pa bo ta album neskončno privlačen za vse, ki iščete virtuoznost, duhovitost, iznajdljivost, svežino, spontanost in “odpičene jamming session” trenutkev katerih so navidez kompleksni motivi, na pefinjen način zliti v skrajno zapeljivo sestavljanko. “Resonator” je Levinov daleč najbolj zrel album v karieri.
Zasedba
Tony Levin – vokal,čelo, bas kitara, Chapman stick
Jesse Gress – kitara
Pete Levin – klaviature
Larry Fast – klaviature
Jerry Marotta – bobni
Tony Levin – klaviature na Fragile As A Song (10)
Gostujoča glasbenika:
Adrian Belew – kitara na Throw The God A Bone (3)
Steve Lukhater – kitara na Utopia (4)
Produkcija
Tony Levin
Seznam skladb
1. Break It Down (7:02)
2. Places To Go (5:46)
3. Throw The God A Bone (5:23)
4. Utopia (6:20)
5. Beyond My Reach (5:16)
6. Shadowland (4:57)
7. Crisis Of Faith (2:10)
8. What Would Jimi Do? (4:32)
9. Sabre Dance (5:05)
10. Fragile As A Song (4:31)
Trajanje albuma: 51:18
