Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Deftones
Založba: Maverick Records
Izid: year
Nekdaj delikventi in večni zadetki so se letos le vrnili z novim albumom in ne znova z naborom najboljših pesmi ali pa smeti, ki se niso mogle znajti na nobenem resnem albumu. Tri leta po istoimenskem albumu, ki je sicer postregel z nekaj materiala, ki ga lahko uvrščamo med Deftones best of material, a še zdaleč ne med najboljšega, saj je plošča White Pony postavila povsem nova merila za določanje tega, kaj je maksimum, presežek in metal avantgarda, se Madonnini varovanci vračajo z novim poskusom prepričati nas v svojo veličino. V vmesnem času se je marsikaj spremenilo.
Trendi so zakoličili povsem drugačne smernice tega, kar je skrajnost. Vendar lepota in privlačnost, zasanjanost jezdenja valov kozmične statike in esencialne zadetosti vrača vsaj ščepec nostalgije v drugače precej mehansko obarvan svet. Deftones so s Saturday Night Wristom izstavili tisto, kar najbolje znajo – pred nami je solidna plošča, ki postreže z emocionalnostjo, blodnjami, haluciniranjem v tisočerih metaforah, slogovno pa leti od ambientalne umirjenosti do skrajnosti screamota. Od spokoja do popolnega kaosa. Tu najdemo vse.
Album se razpre s prvim singlom, na katerega stavijo že od samega začetka. ‘Hole In the Earth’ daje občutek zrelosti, do katere so glasbeno do sedaj prišli. Receptura Deftones zvoka je dana kot na dlani. Zibanje in zabijanje hladnih, a mehkih igel direktno v naše možgane. ‘Rapture’ zabije osti globlje. Z dretjem in brezkompromisnostjo. Sledi mehčanje in meditacija. Od pesmi ‘Beware’ dalje prevlada post Depeche Modeovski melanholični sentiment, ki ne popušča do konca. ‘Rats!Rats!Rats’ pretrgajo dosedanjo nepretrganost melanholije spet z razbrazdanim, skoraj nekoliko prisiljenim rohnenjem kričečega uvodnega petja. Ne vem, a zdi se mi, da z ostrino več ne prepričajo kot na prvencu Adrenaline, kjer se natrganost in brezkompromisnost organsko stapljata v celoto. Zdaj zvenijo skoraj prestari za to. Tega se očitno zavedajo, saj v naslednjih pesmih znova preidejo na bolj zblojene, elektronsko-kitarske orgije upočasnjenih senc. Chino Moreno izdaja svoje misli počasi, deftoneovsko prefinjeno in s skrajno mero občutka. Argument zakaj je plošča lepa je pesem ‘Kimdracula’, seksi mešanice vseh čarovniških trikov, ki jih imajo Deftones ta trenutek na zalogi. Klavirski zaključek ‘Riviere’ pa pripelje ploščo umirjeno do končnega stanja izzvena.
Pravzaprav bi težko rekel, da karkoli zmoti poslušanje. Če ne poznate preostanka Deftones opusa je to krasna uvodna ura, primerna za vse sentimentalce in nežne duše, nikakor pa ne za tiste, ki so nagnjeni v stanje avtoagresije, samomora, globoke žalosti. Deftones ne nudijo tolažbe, temveč vam nož v srcu zarinejo še globlje. Zvokovno je plošča precej sprejemljivejša od predhodnice, albuma Deftones. Posledično tudi zato, ker so se idejno in medosebno dokončno razšli s produkcijskim čarovnikom Terryjem Dateom, ki je produciral njihove največje stvari. Vendar je izmenjava življenjskih sokov med njimi zastala. Pro-tool tehnologija snemanja je olajšala brainstorming. Potrebno je bilo samo sčistiti odvečno in moteče ter splesti nove mreže, s katerimi bi radi ujeli tiste, ki so do zdaj ubežali njihovim časom in urokom. Bob Ezrin je svojo domačo nalogo opravil prefinjeno ter skupino odel v tiste odtenke barvnega zvokovnega spektra, v katerih se le – ti najbolje počutijo. Strast na eni strani in rutina na drugi sta tu nekakšna neločljiva siamska dvojčka. Ni odstopanj v neznano. Zvenijo sicer suvereno, dobro, ni pa občutka brezčasnosti, saj je preveč že preizkušenih in že slišanih vzorcev. V svoji karieri so doživeli precej hvalospevov, deležni pa so bili tudi neusmiljenih kritik ali še slabše- nekateri poskusi prepričevanja v lastno mogočnost so bili bolj slabo zapaženi ali celo spregledani. Res je tudi to, da so nekoč davno, pred več kot desetimi leti našli svojo podobo in izumili svoj zvok. Pripomogli so pri postavljanju takrat povsem novega in svežega glasbenega trenda, ki je postal tudi modna smernica ter kriterij tega, kaj je in kaj ni ‘cool’. Ali so zato legendarni in nepozabni pa bo pokazal čas. Deftones s svojim delom še vedno dokazujejo, da jim še ni odzvonilo, le malenkostno so dozoreli. Plošča Saturday Night Wrist je vsekakor zelo dober poskus preseči album njihove kariere, a je bil met tokrat le za pol metra prekratek.
Zasedba
Abe Cunningham – bobni
Chi Cheng – bas
Chino Moreno – vokal, kitara
Frank delgado – klaviature, sempli
Stephen Carpenter – kitara
Produkcija
Bob Ezrin & Deftones
Seznam skladb
1. Hole In The Earth
2. Rapture
3. Beware
4. Cherry Waves
5. Mein
6. U.U.D.D.L.R.A.B.SELECT.START
7. Xerces
8. Rats!Rats!Rats
9. Pink Cellphone
10. Combat
11. Kimdracula
12. Riviere
TRAJANJE ALBUMA: 50:30
