Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Pure Reason Revolution
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Ocena: 4/5
Revolucija iz čistega razloga? Zelo, zelo redek pojav v človeški zgodovini. Praktično se ni nikoli zgodila. Sedaj pa stran s pretiranim filozofiranjem, ki sodi v razprave brez koca in kraja in je zgolj sad razmeroma nenavadnega in originalnega imena te glasbene skupine. “The Dark Third” je debut moderne britanske art rockovske skupine Pure Reason Revolution, ki sicer ne pomeni prav nobene glasbene revolucije, vendar skupina vsekakor prinaša spet nekaj novega saj v svoj glasbeni izraz vnaša tako svetu prog rocka domače elemente space rocka in psihadelike (v tradiciji skupin kot sta denimo Pink Floyd in Porcupine Tree) kot tudi nekatere elemente modernega rocka, indie rocka in ponekod celo grungea, kateri je med tistimi rockovskimi žanri brez katerega bi po mojem mnenju zlahka shajali tudi, če ga nikoli ne bi bilo. Prav zaradi teh indie in grunge konotacij sem bil dokaj skeptičen do progresivnih preferenc skupine, njihovih zmožnosti glasbenih inovacij ter uspešnega združevanaj med seboj tako različnih glasbenih elementov. Pure Reason Revolution posedujejo tudi zelo dobre vokalne harmonije, ki spominjajo na tiste, ki so jih svoje čase tvorile skupine kot so bili The Beatles, The Beach Boys ali Yes.
“The Dark Third” že po nekaj poslušanjih kot celota ni razočaral, še več, je prav lepo presenetil saj je svetu progresivnega rocka spet prinesel nekaj novega. Kar je najbolj nenavadno in hvalevredno pri tem albumu je dejstvo, da sem do tedaj zvok velike večine indie skupin, ki te dni polnijo vrhove glasbenih lestvic jemal kot nekaj glasbeno in izrazno izjemno pustega na čemer se ne bi dalo nikoli uspešno graditi širših in globljih glasbenih oblik, razširiti zvoka in ga prenesti v sfero progresivnega rocka. Zato sem bil še toliko bolj pozitivno presenečen, ko sem ugotovil, da je debutu Pure Reason Revolution uspelo natanko to. Čeprav je ta (na srečo) večinoma dobro prikrit, “The Dark Third” vsebuje tudi prepoznaven zvok prej omenjene indie scene vendar s hvale vredno sposobnostjo, da razširi ta zvok, nadgrajuje posamezne glasbene motive ter ga s tem potisne na višjo stopnjo glasbenega obstoja kar ga tako naredi zanimivega tudi za glasbeno zahtevnejše poslušalce ter progresivne sladokusce. Po drugi strani so s svojo dokaj unikatno kombinacijo psihadelike, space rocka, moških in ženskih dualnih vokalnih harmonij in občasnih prog metalskih trikih izpričano progresivna skupina, ki bo navdušila tudi lep delež tistih, ki so skeptični do modernih oblik progresivnega rocka. Album seveda ni brez svojih šibkih trenutkov. Glavni problem “The Dark Third” je predvsem v tem, da skupini ponekod primanjkuje variacij, kar vodi v občasno repetativnost nekaterih motivov. Že prej sem omenil njihovo hvale vredno sposobnost, da izbrano glasbeno idejo dobro udejanijo, toda vse prevečkrat so si nekatere ideje med seboj zelo podobne, čeprav spet ne tako zelo podobne, da bi album zvenel kot ena ali dve skladbi, ki bi se konstantno ponavljali skozi celoten album. Zaradi tega lahko nekateri deli albuma po parih poslušanjih postanejo rahlo dolgočasni in repetativni. Vendar album kot celota zaradi tega ne trpi in to je tisto kar je najbolj pomembno. Druga šibka točka so klaviature. Čeprav so jih odlično uporabili za zvočne efekte, v ostalih segmentih ostaja precej neizkoriščenega prostora zato si v bodočnosti želim njihove večje variabilnosti.
Po besedah Johna Courteya, pevca, kitarista in klaviaturista skupine, je “The Dark Third” konceptualen album, ki hoče premostiti navidezno trdno zakoličeno mejo med sanjami in resničnostjo. Ta konceptualna zasnova se dobro občuti na celotnem albumu saj se večina skladb na njem preliva iz ene v drugo oziroma so nekatere skladbe razdeljene v dve med seboj povezani sekciji. Ta pristop daje albumu odličen pretok, mu pomaga ohranjati pravo ravnovesje ter omiliti posledice, da bi šibkejše stvaritve prišle do večjega izraza. Album tako deluje kot med seboj dobro povezana celota. Na primer trše in hitrejše zastavljena skladba se bo čez nekaj časa umirila ter se prelila v naslednjo, bolj spacey usmerjeno skladbo (na primer prehod “Voices In Winter” v “Bullets Dominae”). Ta glasbena tehnika sicer že dolgo časa ne velja za kdo ve kako inovativno, vendar daje celotnemu albumu občutek kohezivne strukture. Kot se nekako pričakuje od mlade skupine kakršna so Pure Reason Revolution je tudi pri njih značilno, da v svojo glasbo vnaša ogromno neukročene energije, predvsem s hard rockovsko usmerjenimi skladbami, ki poslušalca hitro zagrabijo s svojo nebrzdano energijo. Kljub temu imajo Pure Reason Revolution tudi zelo dober občutek za na počasnejšem ritmu grajene space rockovske zvoke, ki skrbijo za psihadelično atmosfero.Glasbenih sposobnosti članov skupine prav tako nikakor ne gre podcenjevati. Seveda se te ne morajo uvrščati v ligo kakšnih Dream Theater in vseh njihovih takšnih in drugačnih klonov tega sveta, vendar so lahko ponosni tudi na svoje tehnične sposobnosti, čeprav menim da so klaviature eden redkih šibkejših elementov skupine, katerega morajo v prihodnosti vsekakor še izpopolniti. V skupini še posebno izstopa basistka in vokalistka Chloe Alper. Še posebno se izkaže kot zelo dobra basistka in nekoliko me čudi dejstvo, da ni odigrala basa na vseh skladbah, ki so na albumu. Vokalno je ta skupina kot že povedano precej prepoznavna v dejstvu, da imajo dva glavna vokalista, katerih vokalne izvedbe dobro delujejo skupaj ter ustvarjajo izjemno dobre vokalne harmonije.
Naj preidem še k posameznim stvaritvam. “Aeropause” je odličen inštrumental, ki se spogleduje tudi z izročilom Pink Floyd. Grajen je na srednjem tempu in daje podlago za prefinjeno rabo slide kitare in sinthesizerjev ter tako ustvarja izjemno melanholično in zasanjano vzdušje. Skladba se prelije v “Goshen’s Remains”. Vokal Chloe Alper, ki je brez dvoma ena izmed izstopajočih točk glasbenega izraza Pure Reason Revolution, tu prvič pride do izraza kot tudi izjemen dualne vokalne harmonije. Skladba ves čas menja in gradi vzdušje od trših do mirnejših voda in spet nazaj. V srednjem in zaključnem delu navduši tudi violina Jima Dobsona ki skladbi doda še nekaj keltskega patosa. Na “Apprentice of the Universe” se lahko uživa v zelo dobrih vokalnih melodijah s tem, da tokrat pride do večjega izraza tudi Courtneyev vokal. Tokrat na plano pridejo tudi elektronski zvoki na klaviaturah in odličen rifing na kitari. Skoraj 12- minutni “The Bright Ambassadors of Morning” se odpre na počasnem ritmu, kateremu sinthi dodajo neko posebno vzdušje. Ob tej ambientalni podlagi iz zvočnih zaves se takoj pomisli na Frippove soundscape toda v kontekstu organizirane skladbe z glavo in repom. Sledijo atmosferične večdelne vokalne harmonije, ki sčasoma ustvarijo tudi izjemno psihadeličen refren, ki nikakor ne gre iz glave. V zaključnem delu se lahko uživa tudi v odličnem rifingu, ki delu doda še nekaj energičnosti. Ko skladba napreduje skozi številne variacije, posamezne melodije vedno znova odhajajo in se ponovno vračajo. Brez dvoma eden izmed vrhuncev albuma. “The Exact Colour” bi bil odličen izbor za single saj je eden izmed atmosferičnih vrhuncev albuma. Odpre se na klavirju, nakar se prevesi v nežno melodijo, ki ji bobni dodajo nadvse ustrezno podlago. Variabilna stvaritev “Voices in Winter/In the Realms of the Divine” je skladba, ki je razdeljena na dve sekciji in ki poslušalca predvsem preko svojih ambientalnih, spacey zvokov ponekod z lahkoto ponese v stanje zamaknjenosti. Srednja sekcija gradi in stopnjuje vzdušje in vsebuje nekaj zelo dobrega rifinga na kitari, ki postrežejo z metalskimi konotacijami skupine. V istem slogu nadaljuje tudi izjemno lepa “Bullits Dominae” le, da čudovitim vokalnim harmonijam in energičnemu metalskemu rifingu doda še kanček keltskega patosa preko izjemnih delnic na violini. “The Twyncyn/Trembling Willows” je še eno delo polno variacij in različnih vzdušij, ki poslušalca premaknejo na različna stanja (pod) zavesti. Po stopnjevanju vzdušja nenadoma preseneti trashersk metalski rifing, ki bi komu drugemu morda uničil celotno skladbo, vendar Pure Reason Revolution uspejo ohraniti primerno ravnovesje. Zaključna “He Tried to Show Them Magic/Ambassadors Return” je polna kompleksnih in ambientalnih vokalov ter udarnih rifov. Zelo prikladen zaključek.
Zanimivo in nekoliko kontroverzno je, da so bile za ameriško izdajo nekatere skladbe zamenjane z drugimi (“The Exact Colour” je zamenjan z “Nimos & Tambos” in “The Twyncyn/Trembling Willows” z “Arrival/The Inteniton Craft”). Upam, da si tovrstnih eksperimentiranj med evropskimi in ameriškimi izdajami, ki fane silijo v nakup obeh verzij, na naslednjih albumih ne bodo več privoščili.
Na splošno je “The Dark Third” zelo dober debut in celo ena najboljših izdaj v prog rocku, ki so izšle v letu 2006. Na albumu je enakomerno razporejena tako izjemna energija kot subtilnost, ki poslušalca pogosto pusti v želji po večkratnih zaporednih poslušanjih albuma. Kljub temu bo v prihodnosti treba nekoliko več pozornosti posvetiti temu, da bodo na posameznih delih še nekoliko bolj domiselni in variabilni motivi. Sicer pa imajo Pure Reason Revolution v sebi izjemen potencial ter jih po mojem mnenju čaka še lepa prihodnost. Zanimivo bo spremljati njihov nadaljnji glasbeni razvoj. To je namreč po dolgem času spet neka posebna skupina, ki s svojim glasbenim izrazom prinaša nekaj novega in si zasluži pozornost tudi v prihodnosti. “The Dark Third” bo s svojo mešanico ambientalno in energično grajenih del, sijajnih glasbenih soundscapov, vokalnih harmonij ter odlično produkcijo (za katero je poskrbel producent Paul Northfield, ki je med drugim znan po svojem delu s skupinami kot so Rush, Gentle Giant, Porcupine Tree, itd) navdušila tudi mnoge prog puriste, kajti Pure Reason Revolution so progresivna skupina v pravem pomenu besede progresiven.
Zasedba
Jon Courtney – vokal, kitara, klaviature
Chloe Alper – vokal, bas kitara
Jamie Wilcox – kitara, spremljevalni vokal
Jim Dobson – klaviature, kitara, bas kitara, violina, spremljevalni vokal
Andrew Courtney – bobni
Produkcija
Paul Northfield
Seznam skladb
1. Aeropause (2:22)
2. Goshens Remains (4:04)
3. Apprentice Of The Universe (6:56)
4. Bright Ambassadors Of Morning (9:31)
5. The Exact Colour (6:25)
6. I) Voices In Winter (10:29)
II) In The Realms Of The Divine
7. Bullitts Dominae (6:57)
8. I) The Twyncyn (3:50)
II) Trembling Willows
9. I) He Tried To Show Them Magic
II) Ambassadors Return
