Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Zmajev rep
Založba: Sanje
Izid: year
Ocena: 3.5/5
Zmajev rep so štirje mladi glasbeniki iz Bistrice ob Sotli, ki s svojim tretjim albumom “Sanje podob” prinašajo (še posebno za slovenske razmere) nadvse soliden in neprikrito ambiciozen izdelek za vse ljubitelje kakovostne in izpovedno bogate inštrumentalne glasbe. Čeprav njihova glasba ni žanrsko omejena bi jo slogovno še najbližje umestil v jazz rock fusion s poudarkom na posameznih krajših improvizacijah. Tovrsten, na jazzu osnovan, pristop je sicer blizu kar lepi večini naših, na žalost zelo redkih, progresivno usmerjenih skupin, ki igrajo predvsem za lasten špas, ne oziraje se na artistične okvire in komercialne mišolovke današnjega agresivnega turbokapitalističnega glasbenega trga, kjer je važna embalaža in ne vsebina.
Glasba na “Sanje podob” vsebuje številne zanimive inštrumentalne variacije in proste forme, ki se kljub nekaterim obskurnim zvokom, po večini ves čas držijo melodičnega zaledja tako, da album uspešno kratkočasi ne glede na to kaj počnete med njegovim poslušanjem. Kljub naslovu pa njegovo vzdušje ponuja malo prostora sanjarjenju, kajti Zmajev rep znajo z vnosom energičnih motivov še kako podkuriti “rep pod nogami” Posamezni glasbeniki posedujejo lepo mero virtuoznosti, skladno z uglajenim občutkom za melodijo in tu jih je treba res pohvaliti. Kitarist Andrej Boštjančič-Ruda ima rad tako duhovite solaže kot obskurne pasaže, lahko bi rekel, da skrbi za tisti glavni rockovski element njihove glasbe, vendar pri tem še zdaleč ne izpade dominanten. Pohvaliti gre tudi klaviaturista Ambroža Božička, ki se sicer po večini drži bazičnega zvoka in ustvarjanja melodičnih aranžmajev, vendar ga včasih rado zanese tudi v solistično duhovičenje. Ritem podlaga Vida in Jošta Drašlerja je prav tako zelo solidna, iz prave jazzovske šole. Joštov bas tako skoraj ves čas igra nadvse pomembno vlogo pri ustvarjanju napetega vzdušja in inštrumentalne razgibanosti.
Posamezna dela na albumu ponazarjajo notranja občutja posameznih članov, ki so jih prevevala med snemanjem albuma tako, da glasbi ni moč očitati pomanjkanja pristnosti in spontanosti. Njihove strukture se med seboj ves čas opazno razlikujejo, predvsem po številnih zanimivih, razgibanih in duhovitih solističnih vložkih posameznih članov skupine. Tako nas denimo znotraj skladbe “Misel na begu” pričaka duhovita pasaža na klaviaturah, “Padec po stopnicah” je skoraj klasičen jazz fusion in “Oprostite” je spet precej obskurna stvaritev, kjer se težki toni polagoma pretvorijo v lahkotnejše oblike. Kakšnih kdo ve kako obširnih improvizacij Zmajev rep ne ponujajo in do popolnoma profesionalnega pristopa bo potrebno še nekaj truda. Vendar njihova glasba za razliko od večine naših sorodnih eksperimentalnih skupin ves čas diha s polnimi pljuči in seva spontanost kot, da bi se jim ideje ob snemanju sproti rojevale. Od vseh legendarnih skupin jazz rock fusiona se v njihovi glasbi še najbolj občuti vpliv velikega “guruja” Johna McLaughlina in njegovih Mahavishnu Orchestra, kar je za mlado skupino zagotovo nadvse dobra popotnica.
Produkcija vsebuje precej živ zvok in čuti se, da so bile skladbe posnete v živo, v prvem ali drugem poskusu. Zmajev rep naj bi album namreč snemali kar v kuhinji. Zaradi tega glasba s “Sanje podob” res nosi tisto sproščenost in domačnost okolja v katerem je nastajala. Zmajev rep so ustvarili zelo soliden izdelek, kateri prinaša na našo siromašno glasbeno sceno, kjer ves čas manjka progresivno usmerjenih skupin, katere bi dajale v svoji glasbi poudarek na želji po novosti, pestrost in izpovednosti, vsaj kapljico potrebne svežine, čeprav je v morju kvalitetnega mednarodnega jazz fusiona, ki je cvetel zlasti v 70-ih zgolj neznaten pljunek v morju. Zmajev rep vsebujejo marsikaj, kar danes manjka večini izmed naših glasbenih eskperimentalistov (s tem, da so se odločili ustvarjati zgolj inštrumentalno glasbo so naredili zelo dobro potezo, kajti ob večini slovenskih (prog) rockovskih vokalistov, ne glede na jezik v katerem pojejo mi pogosto postane slabo). Svoje obširno inštrumentalno znanje so uspešno združili s spontanostjo, ki ponavadi zraste iz raznih prostih skupinskih “jamov”. Fantje imajo dovolj dobrih idej in po eni strani je škoda je, da bodo na naših tleh ostali zapisani robu obskurnosti in zgolj peščici navdušencev nad inštrumentalnim fusionom. V tujini bi njihov glas gotovo segel veliko dlje kot pa v naši slovenski kurji farmi, kjer se ljudje raje vdajajo “glasbi”, ki prek svojega zagovednega primtivizma odžira možganske celice medtem, ko preostale odmrejo ob gledanju raznih resničnostih oddaj.
Zasedba
Andrej Boštjančič-Ruda – kitara
Jošt Drašler – bas kitara
Ambrož Božiček – klaviature
Vid Drašler – bobni
Produkcija
Andrej Hrvatin
Seznam skladb
1.) Begne
2.) Prva soba
3.) Mravlje
4.) Tara Didlova
5.) Misli na begu
6.) Padec po stopnicah
7.) Oprostite
8.) Preobrazba
9.) Maske v preoblekah
