Izvajalec: Zero Hour
Založba: Sensory Records
Izid: year
Album je odlično nadaljevanje! Še nadgrajuje oba predhodnika. Po kratkem intru, sledi silovito bombastična, skoraj da ne “thrash riff”, eksplozija in k njej se kot ulite vključijo takoj vokalne salve Freda Marshalla, ki je zamenjal v skupini sicer odličnega Erika Rosvolda. Kar je sprva izgledalo težko verjetno, je Fred z lahkoto ne le zapolnil, pač pa tudi nadgradil. Brez težav nadel Erikove čevlje in enostavno vnesel v Zero Hour še več vokalne smelosti, s tem pa seveda še ojačal skupino. Riff napad, vokal s harmonijami in topovski ritem ustvarijo v otvoritvi plošče podobo, ki zbližuje komad s kakimi Nevermore. Zero Hour takoj ustvarijo težko ozračje polno depresije in neizmerne bolečine! So jezni, razjarjeni in ne poznajo usmiljenja. Komad pa se po dobrih dveh minutah prelevi v popolnoma drugo podobo in ponudi brez ovinkov potrditev, da je z nami skupina, ki prihaja s Floride. Atmosfera, ki jo odprejona tem delu “licki” bas linije opozorijo, da so Zero Hour sosedje Death, bravurozne skupine, ki jo je vodil prezgodaj preminuli “mastermind” Chuck Schuldiner.
Zero Hour so pravi floridski Američani od glave do pete. Zaviti so v depresivno morijo! Igranje zaznamuje impresivnost genija in lokomotive v skupini, kitarista Jasuna Troya. Riffi so strupeno naoštreni, Troy je poln izrednih domislic, ki so imenitno zložene skupaj, komadi so polni ritmičnih obratov, vendar v popolnosti prežeti s sekaškimi riffi, ki jih brez slehernega sramu prekrivajo fantastični arpeggio-i, odigranimi kristalno čisto in ki priletijo kot grom z vedrega neba v masivno formo “riffov”, ko jih najmanj pričakuješ. Bas linija je ljubi “licke”, fretless bas je tudi prisoten in zlasti v mirnih delih prevzame vodilno vlogo, sami “licki” pa vlečejo na šolo Stevea DiGiorgio-a. Neverjetno, a vseeno! Včasih ponesejo Zero Hour po “feelu” poslušalca na poščo Control Denied “A Fagile Art Of Exsistence” (1999). Seveda saj smo na Floridi. Tudi klaviature zato vsekakor odpadejo!
Vokal Freda Marshalla je odličen. Dec skine fenomen vokala Nevermore, potem pa preseneti v Destiny Is Sorrow z vokalom, ki vleče na vokal Jacob’s Dream ali celo na Kamelot, linije, kijih uporablja, pa spominjajo na slog Jamesa Rivera-e (Helstar), npr. v Brain Surgery, ali predrefrenu Losing Control. Zero Hour zavijajo v poltonske linije in to jih zbližuje z besnilom zgodnjih Fates Warning, ali celo “school speed metala” tipa Destiny’s End! Komad je prežet z izredno produkcijo! Bas linija je zveni tako živo kot bi stružil po strunah s kovancem, z odličnim “echo” efektom, ki daje presunljivo globino zvoku! Inštrumenti so medsebojno kristalno jasno ločeni, hkrati pa Zero Hour bruhajo v svoji razpenjeni živosti pravi upepeljujoči ogenj! Bend preseže, v vsej naelektreni eksplozivnosti in razdejanjih nagnjenih, svoj razgrajaški limit v neukročenem metalskem brušenju skozi Twice The Pain!!!
Vendar, pa so Zero Hour pravi “progressive metal”, ki s simfoničnimi nagnjenji nima niti najmanjše trohice skupnega, zato znajo, če potegnemo jasno ločnico, pridobiti mnogo prej fane “thrash metala” kot pa fane Dream Theater. No ko smo že pri slednjih, Jasun Troy v svoji izpiljenosti zlahka dosega Petruccija. Ritmi so lomljeni, prelivajo se kot za šalo skozi domiselne prehodne preklope, ki so kompleksno spotencirani in njihova brezhibna interpretacija dokazuje izjemno uigranost skupine. Triminutni inštrumentalni komad Somnecrophobia je prava mala šola omenjene perfekcije, medtem ko naslovna pesem predstavlja v vseh superlativih kreativni vrhunec plošče. Pravi mini ep, ki jemlje sapo ob kompleksnih aranžmajih, surovih napadih, meditativnih pasažah in fantastični že omenjeni uigranosti. Album visoke atmosfere, ki ne nosi niti ene same samcate šibke točke, je odet v brezup in črnino, ki se zaje takoj pod kožo. To je album za prave headbangerje! Prave, ki jih je zadosti v hlačah in boste lahko rokovali z ognjem floridskega “Bay Area” besnila! Zero Hour te po tričetrt ure poslušanja prepričljivo zdelajo kot vola na plugu! Krhki um, ujet v kraljestvu temne strani. Suženj strahu, paranoično tava zgubljen v praznini smisla lastne eksistence. Kje je smisel, da obstajam, zakaj sem tu, kaj hočejo od mene? Itak je vse zapisano pogubi. “A Fragile Mind” je prava metalska ekstravaganca! “It’s perfect dark!”
Zasedba
Fred Marshall – vokal
Jasun Tipton – kitara
Troy Tipton – bas kitara
Mike Guy – bobni
Produkcija
Dino Alden & Zero Hour
Seznam skladb
1. Intro (0:06)
2. There For Me (4:37)
3. Destiny Is Sorrow (8:00)
4. Brain Surgery (3:12)
5. Losing Control (3:45)
6. Twice The Pain (4:20)
7. Somnecrophobia (3:09)
8. A Fragile Mind (11:33)
9. Intrinsic (5:23)
Trajanje albuma: 44:05
