Izvajalec: Lynch, George
Založba: Mascot Records
Izid: year
Trajanje: 61:18
Ocena: 4/5
George Lynch je že davno tega ugotovil, da ni več med najhitrejšimi hitroprsteži pod soncem, in da se vedno težje kosa z Jeffi Loomisi in Rustyi Colleyi tega sveta. Vseeno pa ni omenjeno dejstvo niti malo škodilo njegovemu ugledu. Lahko bi celo rekli, da je njegova slava po razpadu legendarnih Dokken zaradi odmevnih endorsmentov (ESP, Seymour Duncan, Dean Markley ter v zadnjem času tudi Zoom), klinik, didaktičnih avdio vizualnih kitarskih učil in internetne glasbene šole le še zrasla. George torej kljub sporadični produkciji samostojnih izdelkov in Lynch mob albumov predvsem spričo omenjenega izrabljanja vseh mogočih kitarskih tržnih niš že skoraj tri desetletja uspešno meri mišice z najbolj prepoznavnimi in cenjenimi svetovnimi virtuozi. V tem času pa mu je uspelo posneti celo nekaj glasbe.
Leta 2004 se je s svojim petim samostojnim albumom Furious George podal na potovanje v preteklost in se poklonil nekaterim svojim vzornikom. Lynch je namreč kitarist stare šole Becka in Hendrixa, ki se kljub tehnični dovršenosti in divjanju med prečkami v mnogo pogledih razlikuje od sloga današnjih akrobatov. V njegovem opusu namesto klasično navdahnjenih sweepov ter robotsko natančnih supersoničnih linij prevladujejo klasična pentatonika, zavidljiv občutek za legato in vibrato ter bluesovski double stopi, značilni za Vaughana v najboljših letih. Z omenjenim slogom je skladna tudi izbira priredb na albumu. Najbolj zanimivi sta gotovo prvi dve. Skladbo Space station # 5 so leta 1973 posneli Hagarjevi Montrose in osupnili mladega Eddieja Van Halena, ki je leto pred tem v Kaliforniji osnoval svojo prvo skupino, tej pa sledi Sin’s a good man’s brother, ki jo najdemo na tretjem albumu ameriškega odgovora na Zeppeline, Grand funk railroad. Lynch se nato poda v bolj gotove in predvidljive vode ter nam ponudi zimzeleni venček, sestavljen iz skladb All along the watchtower, Stormbringer ter I wantyou/She’ s so heavy, s povsem bluesersko parafrazo Harrisonove solaže. Z Blood of the sun se George pokloni Leslieu Westu in njegovemu toplemu “lampaškemu” zvoku, lenobni Bridge of sighs pa je zgrajen okoli Univibe efekta, napravico, s katero je v šestdesetih Hendrix oplemenitil svojo Machine gun. Namesto originalnega pedala, ki je dandanes dokaj redka zadeva z astronomsko ceno, je Lynch pri snemanju uporabil Fulltoneov Deja vibe, ki velja za najboljši približek tega legendarnega talnega pripomočka.
Dixonovo I ain’t superstitious, ki nosi številko devet, so predelali mnogi znani glasbeniki, med katerimi so Yardbirds, Tesla, Megadeth in Grateful dead, gotovo pa je za najbolj znano priredbo poskrbel Jeff Beck. Lynch tudi sam priznava, da se je v tem primeru bolj kot po Dixonu in Howlin’ wolfu ravnal prav po Becku. To velja tudi za drugo Dixonovo skladbo, ki jo je povzel Beck na svojem albumu Truth, in nosi naslov You shook me. Kot je pojasnil Lynch v spremnem besedilu ploščka, se je ob tej priložnosti prvič spoprijel s slide tehniko, čeprav velja priznati, da se je zadeve lotil na nekoliko nenavaden način. Ker za omenjeno opravilo ni imel primernega orodja, je na predlog producenta Mika Varneya pri snemanju uporabil svojega starega Tigerja in navadno baterijo, ki jo je tako vzljubil, da jo je kasneje namesto klasičnega naprstnika začel uporabljati celo na koncertih. Tudi zadnja priredba z naslovom Dancing madly backwards je nadvse zanimiva izbira. Leta 1972 so jo posneli space rockerji Captain beyond, ki so znani predvsem po tem, da je bil njihov pevec Rod Evans prvi vokalist Deep Purplov (glej prve tri albume). S psihedelično progresivnimi ritmi, v katerih se skrivata Lyncheva zahvala Beyond kitaristu Larryu “Rhinu” Reinhardtu in poklon njegovemu širokemu “strat” zvoku, se sklene tudi pričujoči nabor priredb.
Furious George s tehničnega stališča ni album presežkov in je po zvočni plati bližje Beckovim zgodnjim albumom (kot sta Truth in Beck – ola) kot izdelkom današnjih virtuozov. Zaradi solidnega vokala Kellya Keelinga bi ga tudi težko označili za tipičen kitarski album. Georgeva kitara je sicer vseskozi v ospredju, a ni nikoli vsiljiva ali v protislovju z duhom in namenom izvirne glasbe. Še več. Lahko bi celo sklenili, da sta najsvetlejši točki plošče prav domiselna izbira priredb in obuditev spomina na nekatere mogočne glasbene institucije daljne preteklosti, ki si gotovo ne zaslužijo pozabe. In to je navsezadnje tudi glavno sporočilo Lynchevega albuma.
Zasedba
George Lynch – kitara
Kelly Keeling – vokal
Jaff Martin – bobni
Gunther Nezhoda – bas
Mark Robertson – klaviature
Produkcija
Mike Varney & George Lynch
Seznam skladb
1. Space station # 5
2. Sins a good man’s brother
3. All along the watchtower
4. Stormbringer
5. I want you/She’s so heavy
6. Blood of the sun
7. Bridge of sighs
8. Precious and grace
9. I ain’t superstitious
10. One way or another
11. You shook me
12. Dancing madly backwards
