Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Buggles, The
Založba: Island Records
Izid: year
Trajanje: 47:43
Ocena: 4.5/5
Britanska novo valovska zasedba The Buggles se je v srca glasbenih ljubiteljev za vse večne čase zapisala predvsem z mega hitom “Video Killed the Radio Star”, ki je leta 1981 postal prvi predvajani glasbeni video v povesti takrat še deviške MTV. Kako vizionarska je bila ta kratkotrajna in večkrat napačno razumljena glasbena formacija, ki je za vse večne čase ostala v senci prej omenjenega hita, se je pravzaprav izkazalo šele čez več let.
Ideja za rojstvo kultne skupine je nastala potem, ko je producent, pevec, basist in skladatelj Trevor Horn postajal čedalje bolj frustriran, saj je zaman iskal skupino, ki bi posedovala primerne skladbe za njegove ambiciozne producentske ideje. Zato se je leta 1977 odločil ustanoviti lastno zasedbo skupaj s klaviaturistom Geoffom Downesom in kitaristom Bruceom Woolyem. Horn in Downes sta se sicer poznala že od prej kot člana spremljevalnega banda britanske pop pevke Tine Charles, čeprav nista nikoli igrala na kakem njenem studijskem izdelku. Njune poti so se po tovrstnem sodelovanju za nekaj časa razšle, vendar sta po ustanovitvi The Buggles kmalu spet našla skupni jezik. Kot zanimivost naj se omeni, da o izvoru imena skupine obstajata dve različni zgodbi. Po prvi verziji naj bi se Horn domislil tega imena, zato ker je zvenelo najbolj odvratno kolikor se je lahko spomnil. Po drugi pa naj bi šlo za privatno šalo med njim in Downesom ter parodijo na The Beatles.
Njihov prvi izdelek “The Age of Plastic” je bil v osnovi konceptualen album. Njegova besedila so govorila predvsem o človeški odtujitvi in osamljenosti zaradi naglega vzpona moderne tehnologije (med drugim je v tem času prišel na trg prvi osebni računalnik). To lepo ponazarjata tudi naslov albuma in naslovnica na kateri je karizmatični producent in pevec z očali v velikosti pepelnikov nenavadno podoben inteligentni različici ljubljenega vodje Kim Džong Ila. Slednja je eden izmed prvih primerkov oblikovanja z računalniško grafiko. Tovrstna praksa bo v zvezi z naslovnicami posameznih skupin postala izjemno popularna skozi celotna osemdeseta. The Buggles torej niso bili pionirji samo na glasbenem področju, temveč so prispevali nekatere druge artistične ideje, ki so pomembno zaznamovale predzadnje desetletje dvajsetega stoletja.
The Buggles zvok je bil obširno zaznamovan predvsem z rabo sintetizatorske tehnologije. Downes se je že od svojih začetkov ponašal s prepoznavnim slogom igranja klaviatur, katerega je ohranil tudi v nadaljevanju svoje kariere pri skupinah Yes in Asia. Poleg izjemnega občutka za igranje električnega klavirja ter tvorbe okusnih simfoničnih aranžmajev je imel od nekdaj smisel za polaganje kompleksnih sintetizatorskih tekstur in izvabljanje številnih zanimivih zvokov. Horna je na drugi strani odlikovala na daleč prepoznavna barva vokala, ki je bila nekje na srednji meji med romantiko in frenetičnostjo. Do zdaj se še ni našel pevec z isto barvo glasu, čeprav je Horn za kratek čas postal zamenjava za Jona Anderson (Yes), še enega pevca s sorodnim, “angelskim” vokalom.
Vsi tisti, ki bi morda pomislili, da je “Video Killed the Radio Star” edina zanimiva skladba na albumu bi se znašli v hudi zmoti. Med drugim niti ni najboljša skladba na njem, saj je sleherna kompozicija na albumu nekaj posebnega. Že uvodni “The Plastic Age” je s svojim sintetičnim utripom in avreolo skrivnostnosti nadvse privlačna otvoritev tega odličnega albuma. Kontrast med razposajenim osrednjim motivom, ki zaradi razgibane fuzije med poskakujočimi ritem linijami in šegavimi sintetičnimi zvoki (ti zvenijo kot nekaj kar je pravkar prišlo z ekranov Atarija ali Comodorja 64) ter spremljevalnimi ženskimi vokali v ozadju, bi bil stežka boljši. Osrednji sintetizatorski rif, pomešan z robotskimi zvoki učinkovito povezuje Hornov sarkastični vokal s preroški besedilom o plastični dobi. Nekatere Downesove sintetizatorske ideje iz te skladbe je v osemdesetih zlahka najti tako znotraj sintetičnega pop rocka kot neo prog rocka.
Z video “Killed the Radio Star” sledi najbolj znani trenutek albuma. Hornovo besedilo je navdahnjeno po neki kratki družbeni satiri o nemem fantu, ki je v svetu v katerem je bila vsakršna glasbena dejavnost najstrožje prepovedana na skrivaj poslušal svojega priljubljenega izvajalca ter med sprehodom naletel na opernega pevca, kateri se je pred represijo skrival v kanalizaciji. Obenem pa je skladba po njegovih besedah simbolični znanilec prihoda nove zvočne tehnologije in s tem nove glasbe ere. Po atmosferični plati v sebi nosi izrazito esenco nostalgije, ki v spomin kliče obdobje z začetka šestdesetih, ko je radio še igral pomembno vlogo pri izgradnji glasbenikove kariere ter s tem popularnosti. Za to je nekoliko “kriva” tudi uporaba vokoderja, ki Hornov glas popači do te mere, da začne spominjati na prakso nekdanjih radijskih voditeljev in kakovost radijskega signala z začetka šestdesetih.
Uvod vsebuje skorajda klasicistični klavirski aranžma, nakar Hornov vokal poslušalca vpelje v izrazito šegav in stopnjujoč ritem. Vrhunec nastopi z vključitvijo ženskih spremljevalnih vokalov v režiji Debie Doss in Linde Jardim. Njuna pomoč poskrbi za kultni, skorajda plesni refren, ki obenem izžareva tako mladostniški zanos kot nostalgijo po neki davno minuli romantični dobi. Ta klasika za vse večne čase, katero Downes še vedno izvaja kot član skupine Asia, je tako na simbolični kot praktični ravni napovedala zaton radia ter zmagoslavje glasbenega videa kot osrednjega medija pri predstavitvi novega glasbenega izvajalca za širše mase.
Na “Kid Dynamo” The Buggles predstavijo svojo agresivnejšo plat za kar poskrbi hiter tempo ter energičen preplet naostrenih kitarskih fraz in dramatičnih večglasij. Hornov vokal je vnovič potisnjen preko vokoderja, medtem ko Downes v ozadju s svoje sintetizatorske palete izvablja številne vesoljsko obarvane elektronske zvoke. Besedilo “I Love You (Miss Robot)” vnovič odraža popolno odtujenost sodobnega človeka, obdanega z moderno tehnologijo. Računati je treba, da je album izšel že trideset let nazaj, ko še ni bilo takšne informacijske zasičenosti kot dandanes, zato takšna sporočila izpadejo še toliko bolj napredno za svoj čas. Tudi tu ne primanjkuje eksperimentiranja z vokoderjem prek katerega prihajajo robotski zvoki. Hornova barva glasu to pot nalašč zveni izjemno hladno, skorajda kot da bi bil zaprt v hladilniku, medtem ko večglasja v ozadju znova povezujejo osrednjo melodijo. Zlahka bi se lahko reklo, da je ta skladba skorajda prototip sintetičnega pop rocka značilnega za osemdeseta, vendar z unikatnim The Buggles šarmom.
“Clean, Clean” je neposredna, pop stvaritev z zlahka nalezljivo melodijo, hipnotičnim refrenom in številnimi sintetičnimi zavesami v ozadju, ki iz sekunde v sekundo dvigujejo atmosfero. Tempo zveni celo rahlo punkovsko, medtem ko bi bil Hornov vokal težko še bolj romantično-nostalgičen. V srednji sekciji nastopi nekakšen vojaški marš, katerega “zakrivijo” Downesovi Korg in ARP sintetizatorji. Horn je rad opeval sintetično čistočo pa tudi prej omenjeni severnokorejski ljubljeni vodja je bil od nekdaj obseden z njo, zaradi česar se mora praktično vsakdo z njim rokovati samo v rokavicah.
“Elstree” je po zaslugi nalezljivega refrena in prefinjenega polaganja klasicističnih aranžmajev eno izmed najbolj zanimivih del na albumu. Osrednja melodija je izrazito melanholična, čeprav se Trevor vnovič ni mogel upreti uporabi vokoderja, kar vnovič ustvari vzdušje triumfa modernih tehnologij. Fenomenalni “Astroboy (And the Proles on Parade)” se lahko označi kar za najboljšo stvaritev na albumu. Po strukturi pa tudi atmosferi bi se tu lahko govorilo celo o progresivnem rocku, kar pomeni, da ta odlična skladba ne bi slabo izpadla niti na Horn/Downes Yes era albumu “Drama” (1980). Skorajda space rockovsko vzdušje gradi izjemna harmonija med romantičnim, z eteričnimi večglasji ovenčanim refrenom ter hipnotičnimi zavesami melotrona. Downes se tu, predvsem v zaključku poslužuje tudi uporabe pentatoničnih lestvic, ki v kompozicijo vnašajo rahel orientalski šarm, medtem ko preplet dramatičnega aranžmaja na električnem klavirju in temperamentnega kitarskega rifa vnaša sapico dramatike.
Zaključni “Johnny on the Monorail”, kateri je najdaljša skladba na albumu, prav tako posrečeno predstavi številne eksperimentalne ambicije skupine. Refren je vnovič zaznamovan z ženskimi večglasji, medtem ko najboljše izpade osrednji aranžma v katerega je Downes vpletel najboljše iz svoje klaviaturske zakladnice. V srednjem delu nastopi nepričakovan preobrat ter počasno stopnjevanje vzdušja na čelu s spremljevalnimi ženskimi vokali proti izhodu skladbe.
“The Age of Plastic” je tako rekoč revolucionaren album, ki je v prihodnjih letih pomembno zaznamoval novi val in sintetični pop, hkrati pa v orbito katapultiral glasbeni oziroma producentski karieri dveh izjemnih talentov, ki bosta v prihodnjih desetletjih igrala še kako pomembno vlogo znotraj popularne glasbe. Uspeh, ki ga je prinesel “Video Killed the Radio Star” je bil tako velik, da številni še danes napačno govorijo o The Buggles kot nekakšnih muhah enodnevnicah z enim samim velikim hitom, čeprav se je “The Age of Plastic” kot album ob izidu zavihtel na visoko sedemindvajseto mesto britanske glasbene lestvice. Lep uspeh pa so v obliki singlov doživele tudi skladbe “Living In The Plastic Age”, “Clean Clean” ter “Elstree”. Hornove in Downesove poti so se po kratkotrajni avanturi z Yes razšle. Medtem ko se je legendarni klaviaturist prepustil udejstvovanju s superskupino Asia je Horn z albumom “Adventures in Modern Recording” (1981) poskušal vnovič obuditi skupino, ki mu je prinesla največji uspeh. Album je bil sicer solidno nadaljevanje prvenca, vendar ni uspel ponoviti njegovega komercialnega uspeha, zato se je Horn rajši preusmeril v producentsko delo, kjer je požel številne odmevne rezultate.
Zasedba
Trevor Horn – vokal, bas kitara, kitara
Geoff Downes – klaviature, bobni, tolkala
Richard James Burgess – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Debi Doss – spremljevalni vokal na “Video Killed the Radio Star”
Linda Jardim – spremljevalni vokal na “Video Killed the Radio Star”
Bruce Woolley – kitara na “Living in the Plastic Age” in “Video Killed the Radio Star”
Produkcija
The Buggles
Seznam skladb
1. The Plastic Age
2. Video Killed the Radio Star
3. Kid Dynamo
4. I Love You (Miss Robot)
5. Clean Clean
6. Elstree
7. Astroboy (And the Proles on Parade)
8. Johnny on the Monorail
