Izvajalec: Rorcal
Založba: Calofror Records
Izid: year
Trajanje: 74:00
Ocena: 4.5/5
Heliogabalus – sončni bog in zaščitnik rimske province Emesa v Siriji – je bil navdih že Johnu Zornu pri pisanju avantgardne jazz plošče Six Litanies for Heliogabalus, še davno pred tem pa si je to ime nadel tudi rimski cesar Eligabulus, Varij Avit Bazian. Nepriljubljeni ekscentrik, ki je ljubezen iskal tudi s prostituiranjem po tavernah, dekadent in izgubljena duša antičnih časov je padel pod vbodi pretorijske straže – v zaroti njegove stare mame. Propad vrednot ter morale ne nudijo kaj dosti luči in pozitive in to je tolmun, iz katerega črpa tokrat švicarski sludge / doom / avantgardni kvintet Rorcal, ki se tokrat vračajo že z drugim albumom. Skupino sestavljajo pevec Junior Christophe Grannet, kitaristični dvojec JP Schopferja ter Diogo Almeide, basist Bruno da Encarnago ter bobnar Ron Lahyani.
Že prvo poslušanje nudi le malo utehe ter zatekanja k lagodnejšim podtonom. Če iščete uteho, te tokrat ne boste dobili, saj je Heliogabalus plošča, kjer se okoli 70 minut glasbe oscilirajoče premika iz doomovskega spektra v atmosfero popolne nedefinirane kaotičnosti. Sonična bolečina je okovana s težkimi kitarskimi rifi, ki se počasi in masno lepijo v monolit teme in brezupa, to pa je, če citiramo kar same snovalce projekta, “vse, kar je ostalo v drobovju mrtvega kita”. Album je konglomerat občutij, ki so stisnjena v eno samo skladbo. Elektronski dodatki, kot so Kaospad, oscilatorji ter mini-Korgi, dajejo plošči debel zvočni plašč nihilistične brutalnosti, kjer se kitare, monotoni bas ter počasni bobni zlijejo v glasbo, v kateri ni hitoidnosti in recepta za zapomnitev. Prav tako si ne boste zapomnili besedil, ki so tu dejansko zgolj v službi ambienta. Navkljub počasnim šepajočim ritmom, gre za strašljivo agresiven izdelek, ki je ekstremen in apokaliptičen do zadnjega vlakna. V barvah sivine, ki so jo proslavili Sunn-O)))) ter Neurosis ali pa Pelican in Isis so Rorcal poosebljenje pogube in post-metalske nagnjenosti k elegijam. To nikakor ne izključuje pojma všečnosti – če stremite za konceptom, nekomercialnostjo, temačno liriko ter nečim, kar ni ceneno ter izžeto vsebine zaradi pretirane medijske pozornosti ter mladostniške zlorabe v namen podkrepitve cenenemu imidžu, potem je to pravšnji izdelek za vas!
Švica je postala v zadnjem času azil za novodobno evropsko avantgardo. Izdelke iz te eksotične evropske države so med zahtevnejše metalske poslušalce zasejali že Brazen, Forceed, Yog in Kehlvin – vsekakor niso imena, ki bi jih videli na preštevilnih majicah na naših ulicah. Tudi prav je tako, saj domnevno naj bi bila pri glasbi pri ospredju prav glasba in ne neka puhla podoba, mar ne? Kakorkoli že: Rorcal so dejansko izziv za poslušanje, a se trud vsekakor izplača, saj je nagrada res glasbeni presežek, ki pa premore tudi dobro idejo, nič kaj postano liriko in še kaj dodatnega, očem skritega. Sonce je potemnelo. Na poljane deviantnosti je sedel mrak. Vse kar ostane so stoječe ovacije ter želja po skorajšnjem nadaljevanju!
Zasedba
Junior Christophe Grannet – vokal
JP Schopfer – kitara
Diogo Almeida – kitara
Bruno da Encarnago – bas kitara
Ron Lahyani – bobni
Seznam skladb
1. Heliogabalus
