Izvajalec: Duran Duran
Založba: Tapemodern
Izid: year
Ocena: 4/5
Duran Duran pozna kar veliko ljudi. Zlasti tistih, ki smo leta izpadanja mlečnega zobovja preživeli ob hitih osemdesetih, kot so Girls On Film, Hungry Like A Wolf, Save A Prayer, The Reflex, Union Of The Snake, Wild Boys,… Znano je tudi, da so plošče po ponovni združitvi skupine v drugi polovici osemdesetih, beri v post Arcadia/Power Station obdobju, kakovostno zelo nihale. To pa predvsem zato, ker je bila skupina navajena komercialnega uspeha, ki pa v novejši dobi že davno ni več pogojen s samo kvaliteto glasbenega artizma posameznega izvajalca.
Kakorkoli, Duran Duran so po “Notorious” izdali vselej uspešen album šele potem, ko so se spogledali s klasičnim zvokom, v katerem se niso skrivale vzporednice drugega “new wave buma” osemdesetih katerega voditelji so bili nekoč. Tako jim je pomagal devetdeseta preživeti album “Duran Duran” (1993), poznan kot “The Wedding Album”, prvo dekado novega milenija pa so prebrodili z nadvse uspešno vrnitvijo h klasičnemu zvoku na albumu “Astronaut” (2004). Kar je sledilo, je le bleda senca albuma “Astronaut”. V obdobju po njegoci izdaji so imeli fantje že pripravljen material za novi album, a jih je nepričakovano zapustil Andy Taylor, skupina pa je bila prisiljena dobesedno “zbrisati” novi material, ki je nastajal z Andyjem Taylorjem ter pripraviti povsem nove skladbe. Obrnili so se k sodelovanju z Justinom Timberlakeom (da, pravilno berete), kar jim je prineslo manj uspešno in manj izrazno ploščo “Red Carpet Massacre” (2007).
Očitno je fante to prebudilo in ozrli so se znova v svoja zlata osemdeseta. Ne glede na to, da Andyja Taylorja ni več v skupini, dokazuje “All You Need Is Now”, da lahko Duran Duran še kako prekleto podobno zvenijo svojim tradicionalnim zvokom. V nekaterih skladbah ni težko vleči vzporednic ob primerjavi rabe retro zvoka sintetizatorjev, kot tudi spremljave kitare (uporabljene kitarske fraze), s skladbami prvih treh Duran Duran albumov. Glede na nekatere trivialno rešljive vodilne motive novega albuma, ki takoj vzbujajo asociacijo na prvo polovico osemdesetih, se gre upravičeno vprašati, koliko je tu bila resnična želja skupine po obratu k retro nostalgiji in koliko je dejansko prisotne želje po čim boljši prodaji novega albuma, ki je izšel v decembru 2010 preko iTunes (oblika izdaje po principu plačljivega digitalnega “dolpotega”) in že klati odlične uvrstitve na glasbenih lestvicah po svetu, kar kaže najmanj na to, da je ponovitev uspeha z “Astronaut” že zagotovljena.
Otvoritev albuma z naslovno skladbo po prvih 50 sekundah še ne daje slutiti tistega kar opisuje prejšnji odstavek, potem pa se vsa reč zelo nepričakovano prelevi v refren, ki po kitarski frazi in ritmu povleče naravnost na New Moon On Monday.
Duran Duran pristopajo na tej retro new wave plošči celovito v smislu iskanja pravega ravnovesja zlaganja posameznih gradnikov, ki sooblikujejo bogat, a ”spoliran” zvok. Zlasti gre tu za navezavo sodelovanja klaviatur in kitare, medtem ko je Le Bonov voka po pričakovanju postavljen v dominantno lego produkcije, celoten album pa bazira na močni plesno ritmični opori. Nekateri ritmi so prav namerno stkani s prehodi, ki celo oživljajo trenutke prvenca iz leta 1981. Seveda novi album ni “Rio II”, pač pa ga lažje razglasimo za “Astronaut II”. Je pa njegova spogledljivost z zapuščino prve polovice osemdesetih precej bolj neposredna, kot jo je prinašal “Astronaut”. V produkciji je jasno poudarjena melodična in silno aktivna bas linija Johna Taylorja, kar na mestih, ko je kitara usmerjena le na blagodejno obiranje strun ozadja, evocira v kombinaciji z retro zvenečimi klaviaturami neposredno spogledovanje z new waveom, inteligentno nadgrajeno frakcijo punka sedemdesetih, lahko označeno celo kot ”sinth art punk pop”. Temu sledi album v nadaljevanju tako preko Blame the Machine, kot še bolj očitno z Being Followed. Slednja deluje po punkovski kopreni, kitice kot “novodobni” Planet Earth.
Kitara je zadovoljivo sanirana. Vsekakor se preko albuma spogleduje vseskozi s tem kar je prinašal Andy Taylor v skupino, čeprav ne bo nikoli v celoti zapolnjena vrzel dejstva, da Andyja pač ni v skupini. Tu ostajajo novi Duran Duran v izražanju retro nostalgije v novem mileniju pač delno hendikepirani. In tu se postavi vprašanje, če je to sploh celotni namen novega albuma.
Umirjeno zasanjana Leave A Light On tako vzbuja primerjave s Save A Prayer in že sodi v ožji izbor za novega hit kandidata. Logično je, da se bodo na tak komad vžgali hkrati tudi vsi ljubitelji hita Come Undone. Je komad perfektno dovršene kompaktne naveze kitica – refren, ki odlično preveša razpoloženjsko stanje albuma na nove tirnice. Obrat k plesnim disko ritmom sedemdesetih in z rabo “funky” kitare prinaša skladba Safe, ki deluje izgubljena skladba albuma “Astronaut” – še posebej po vsebnosti uporabljenih harmonij koketne spremljave ženskih vokalov. Girl Panic ne vzbuja asociacij le po naslovu na hit Girls On Film, pač pa je samo ogrodje skladbe zasnovano po tirnicah omenjenega hita. Še posebej ritem linija tega ne zmore prikriti.
The Man Who Stole A Leopard sledi zapuščini mnogokrat namerno izbrani nelogičnosti naslovov skladb, kar izhaja iz prepoznavnega utrjevanja imidža osemdesetih skupine, uvodna kitica pa spominja po rabi klaviatur celo na skladbo The Chauffer. Če se je Nick Rhodes oziral v integraciji sintetizatorjev po kakšni od preteklih Duran Duran plošč, je to definitivno bil album “Rio” (1982). Okusna inkorporacija zvoka godal, vzbuja asociacije na “night version” mikse skladb, kot so Planet Earth ali My Own Way. In končno, je tu še skladba, ki si v ritmih in rabi sintetizatorjev sposoja neposredno od skladb Rio in Hungry Like A Wolf. Govorim o Runaway Runaway. Ne glede na vse opazke o podobnostih, pa kljubujejo Duran Duran temu preko albuma z uspešno integracijo raznolikih rešitev v kombinacijah nosilnih motivov. To pomeni, da se kreativna svežina in navdih v novi dobi še nista razblinila.
Duran Duran so spravili na trg zelo dober album retro nostalgije, ki bo razveselil vse ljubitelje njihovih prvih treh studijskih albumov, kot tudi tiste, ki vam je všeč album “So Red The Rose” projekta Arcadia. Ne glede na to, da so časi novi in da “All You Need Is Now” ne bo nikdar vrnil skupine na mesto slave preteklih dni, tudi po navdihu ne, so Duran Duran z novim albumom pokazali, kje se najbolje in nadvse domačno počutijo. Spustili so se do korenin, v svoj naravni klimakterij rojstne zibelke in ideje novih motivov urezali v momentu nostalgije nadvse prepričljivo, pa tudi v vsem kredibilno. Le Bon poje kot je pel pred 30 leti, Rhodes uporablja zvoke iz tega obdobja, produkcija melodično razgibane bas kitare je povsem “eighties”, prav tako pa pečanje ritmično – plesne udarnosti s strani sicer v celoti organskih bobnov. Ta zelo soliden album podkrepljuje tudi eksperimentalna Before The Rain, ki je skladba večje motivske in zategadelj razpoloženjske razgibanosti, kar je manjše presenečenje, za siceršnjo trivialnost minimalistično izraznega artizma skupine. To je album ki sodi v sleherno zbirko vseh “retro eighties” nostalgikov in že sedaj je jasno, da se bo material na koncertih prihajajoče turneje več, kot odlično vklopil v družbo starejših (klasičnih hit) prijateljic.
Album zagotavlja že v startu vrnitev na lestvice širom sveta in komercialno uspešnost. Želja po pristnem artizmu gor ali dol. V prvem planu je v naprej zagotovljen dobiček. Zato je “All You Need Is Now” v prvi vrsti zelo previden in preudaren album, Duran Duran pa so z njim (po “Astronaut”) znova dokazali, da so stari prekaljeni mački, ki z izkušnjami in znanjem z lahkoto pretakajo sveže ideje in jih pečajo z izrazno kulturo sebi lastnega artizma neke davno pretekle ere, ki pa so jo pomagali sami ustoličiti. Zato pripada tudi albumu “All You Need Is Now” vsa kredibilnost!
Zasedba
Simon Le Bon – vokal
John Taylor – bas kitara
Nick Rhodes – klaviature
Roger Taylor – bobni
SODELUJOČI GLASBENIKI:
Dominic Brown – kitara
Nina Hossain – vokal (skladbi 2, 7)
Anna Ross – spremljevalni vokal (skladba 3)
Jamie Walton – čelo (skladbi 3, 9)
Mark Ronson – kitara (skladba 4)
Ana Matronic – vokal (skladba 5)
Tawiah – spremljevalni vokal (skladba 5)
Kelis – vokal (skladba 7)
Owen Pallett – godalni aranžmaji, dirigiranje (skladba 7)
The St. Kitts String Octet – godala (skladba 7)
Produkcija
Mark Ronson
Seznam skladb
1. All You Need Is Now (4:46)
2. Blame the Machines
 (4:06)
3. Being Followed
 (3:47)
4. Leave a Light On
 (4:36)
5. Safe (In the Heat of the Moment) (featuring Ana Matronic) (3:59)
6. Girl Panic!
(4:31)
7. The Man Who Stole a Leopard (featuring Kelis) (6:13)
8. Runway Runaway
(3:04)
9. Before the Rain (4:12)
