Long Distance Calling

0 0

Avtor: Sandi Sadar Šoba

Izvajalec: Long Distance Calling
Založba: Superball Music
Izid: year
Trajanje: 56:05
Ocena: 5/5

Čeprav so na horizontih v postmetalske odtenke zavitega sveta zaiskrili prvi znaki novega porajanja v Nemčiji že leta 2006, je tokrat zgodba o glasbi, ki si še preveč rada dodaja predpone post in obenem z označevanjem pove bore malo o sami vsebini, nekoliko drugačna. Long Distance Calling zadovoljijo vse kriterije, po katerih se inštrumentalna godba lahko označi kot post rock ali post metal, obenem pa je v duši tega kvinteta zvočnih estetov še marsikaj več. Denimo progresivna nagnjenost k mešanju različnih glasbenih žanrov, v nečistočah floydovsko zasanjnanega recimo temu metala pa zadiha tudi jazz kot bi ga konceptualizirali Rush in še kaj bolj sočnega. V svetu anemičnih glasbenih izdelkov, produktov naše nonšalantne ničevosti, napuha ter vase zaverovanega marketinškega zlorabljanja glasbenih idej so se odprle nove duri, pri katerih je užitek tesno povezan z glasbo, ki presega kratkočasne izlive hipne potešitve ter postane lahko orodje za dolgotrajne procese introspekcije ter dušne katarze. In prav v tej smeri bi veljalo predstaviti peterico münsterskih entuziastov Long Distance Calling ter njihov neverjetni tretji istoimenski album.

 

 

Kaj daje skupini Long Distance Calling mistično sladki lesk? Morebiti to, da zmorejo z občutkom jadrati po tanki črti med melanholično sanjavostjo, globoko kontemplativnostjo ter prečudovitim, z življenjem napolnjenimi ritmičnim čaščenjem življenja. Pred dvema letoma se je dalo slutiti, da je idejni tolmun mlade zasedbe še kako poln, dokaz za to pa je bila s strani kritikov čislana ter enkratno dovršena plošča Avoid The Light. V primerjavah postavljani ob bok imenom skupin, kot so Porcupine Tree, Opeth, Katatonia, Rush, Dream Theater ter malemu morju nadarjenih glasbenikov. Raznolika pahljača necenzuriranih izlivov strasti ter genialnosti se ne omejuje z mejami žanrskega etiketiranja, inštrumentalij nejezikovno zastavljene meditacije pa sledi le razpoloženjskim atmosferam ter slika nju na platno kolektivne psihedelične zavesti. Rezultat tega je, da je celotna plošča Long Distance Calling okusen splet sedmih skladb, ki so zastavljene hermetično in brez odvečnih, pa tudi brez manjkajočih koscev v mozaiku genialne umetelne popolnosti. Gre za artizem in ne obrtništvo, o katerem se prepričate že na otvoritveni skladbi Into The Black Wide Open, kjer po oscilirajočem občutju prostranega vesolja pristanete v gostem jezeru z elektroniko in organskim jazzom prepojenega zvoka. Po uvodu, ki spominja na oratorij Massive Attackov se zgodba razpre v popolno plejado kitarsko podkrepljenih eksplozij, že od prvih tatov dalje pa Long Distance Calling gradijo vedno bolj stopnjujočo se tenzijo.

 

https://www.youtube.com/watch?v=P5212p6lR64

 

Produkcija je brezhibna in skrbno načrtovana, v slehernem trnutku pa je jasno, da v celoti ni prostora za naključja, temveč je smer razpletanja vseh skladb po zapovedih nemške preciznosti kalibrirana za doseganje maksimalnega uspeha ter poslušalskega ugodja. Vsej miselni podstati navkljub pa nismo priča goli racionalizaciji, oropanih topline emocij ter presenetljivih trenutkov drznosti. Zavest se dviga do epohe bolj optimistično zastavljene plesne provokacije s skladbo The Figrin D’an Boogie, po kateri se čuti zazibljejo v bolj sanjav imaginarij rahlo zadržanega Invisible Gianta, po katerem vas preseneti domala lounge občutje komada Timebends. Kombinacija res okusno vstavljenih kitar, mastnega bas ter peresno lahkih bobnov se komplementarno preliva v nežnih odtenkih klaviatur, na polovici skladbe pa nastopi preobrat v nesluteno in malce tmenejšo tvar bolj progresivne impulzivnosti ter katarzične funkoidnosti popolne atmosferičnosti. Nato pa nastopi meni najljubši trenutek plošče. Skladba Arecibo nosi v sebi vse tisto, zaradi česar se ušesa krvavo razbelijo med poslušanjem izjemnih trenutkov organske agresivnosti v delih izjemnih oratorjih ritma – skupine TOOL.

 

 

Long Distance Calling prekosijo vse doslej razkrite trenutke všečnosti ter impresionirajo s tršimi argumenti. Po eksploziji strasti ste deležni še enega zloveščega trenutka s skladbo Midleville, na kateri vas preseneti doslej še neslišani vokal. Long Distance Calling so v imenu svojega perfekcionizma že od prvega dne dalje sklenili, da se raje, kot bi kvarili poslušanje s povprečnimi vokali, na vsake toliko odločijo za katero od gostujočih glasilk s spiska najbolj zaželjenih pevcev. Doslej se je v tej vlogi preskusil že pevec skupine The Haunted, Peter Dolving, na svoji tretji plošči pa so Long Distance Calling uspešno zasnubili Johna Busha, pevca skupin Armored Saint ter Anthrax. Precej preprosta in surova forma prestopi bregove predvidljivosti s solažo, kot bi jo spisal sam David Gilmour, dinamično ravnovesje surovosti ter epske miline pa se nikjer ne skrha ali obvisi v zraku tako, da bi občutili v ustih tisti neprijetni občutek izigranosti ter naplahtanosti. Sklepno dejanje izjemne plošče je inštrumentalna katarza kozmično skrivnostnega Beyond The Void, v katerem se v odmevu skleneta ter trdno prepleteta začetek in konec plošče. Izjemno popotovanje je tako po malce manj kot uri res intenzivnega poslušanja pripeljano k koncu na način, ki odlikuje in loči estete od obrtnikov.

 

https://www.youtube.com/watch?v=mow_ve3tESE

 

Long Distance Calling vnovič dokažejo vso svojo izjemno širino ter bogat spekter emocij, zaradi katerih je žanrsko predalčkanje nemogoče in povsem nepotrebno! Sleherni trenutek je popoln in sleherni udarec po inštrumentih utemeljen. Med toni in ritmiko se pne popolna emocija ter vse večji občutek božanske zapolnjenosti, zaradi katere si lahko le želimo, da bomo kmalu deležni nadaljnjega leta po pisanem nebu, v katerega so vtkana čustva ter univerzalne besede glasbe izpod prstov umetnikov v skupini Long Distance Calling. Poslušanje plošče, ki vas ne more pustiti brezbrižne in hladne, vam vsekakor več kot le toplo priporočam!

Recenzija je nastala v sodelovanju RockLine in Rock Hard Slovenija.

Zasedba

David Jordan – kitara
Janosch Rathmer – bobni
Florian Füntmann – kitara
Jan Hoffmann – bas
Reimut van Bonn – ambientalije

Gostujoči glasbeniki:
– John Bush – vokal na 6

Produkcija

Benjamin Schäfer & Long Distance Calling

Seznam skladb

1. Into The Black Wide Open
2. The Figrin D’an Boogie
3. Invisible Giants
4. Timebends
5. Arecibo (Long Distance Calling)
6. Middleville
7. Beyond The Void

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki