Izvajalec: Rossi, Vasco
Založba: EMI Records
Izid: year
Ocena: 4.5/5
“Živeti ali nič”, je vprašanje, ki se Vascu poraja na šestnajstem studijskem izdelku. Vasco Rossi je vitalen devetinpetdesetletnik, ki je skozi tridesetletno kariero doživel mnoge vzpone in številne padce. Rojen je bil v mali vasici Zocca na meji med Toscano in Emilio Romagno, torej nekje med Modeno in Bologno, 7. februarja 1952. Oče Giovanni Carlo mu je dal ime po prijatelju, ki je umrl v koncentracijskem taborišču v Nemčiji. Kot otrok je bil neznansko uporen in naporen, bolj kot študij ekonomije in pedagogike ga je zanimala umetnost. Prve glasbene uspehe je zabeležil v lokalnih srednješolskih skupinah, vendar je moral na preboj med prva imena italijanske scene še počakati. Vrata so se mu odprla šele s ploščo Siamo solo noi leta 1981. Od takrat naprej sodi raskavi Vasco Rossi med največje zvezde italijanske popularne glasbe. Pozneje sta mu sledila Eros Ramazzotti in Zucchero, ki sta beležila uspehe tudi izven Italije, vendar ostaja Vasco rekorder, ko seštejemo vse obiskovalce njegovih koncertov skozi leta. Konec osemdesetih let je za šalo razprodal vse večje nogometne stadione v domovini in s tem posekal takrat izredno popularna Princea in Madonno. To mu uspeva tudi danes.
Vasco Rossi daje videz robatega, neotesanega moža, močnega gozdarja z vznožja Apeninov. Navkljub trdorockovskim skladbam, ki jih je skozi kariero nanizal malo morje in s katerimi je postavljal zglede tudi angleško pišočim avtorjem, se na plošči Vivere o niente mnogokrat dotika nežnih tonov. Skladbe v drugem delu vedno nadgradi s poudarjenim ritmom in globokimi besedili. Aranžmaji so prefinjeni, inštrumentacija je zgledna. Kljub slovesu ostrega in neposrednega rockerja pa v tehničnem smislu Vasco s svojimi producenti drži niti trdno v rokah. Rockovsko ostrino in moč prefinjeno seka z melodičnimi momenti, ki jih vključuje v zasanjane molovske pasaže. Vascu so pomagali stari znanci, skladatelji Tullio Ferro, Gaetano Curreri in Guido Elmi. Vivere o niente pleni že s prvim poslušanjem, večkratno druženje z njeno glasbo pa bo Vasca zasidralo v srca poslušalcev z odprtimi ušesi. Ker prislovično trdimo, da je italijanščina eden najbolj spevnih jezikov, seveda tudi pri Vascu ni nič drugače. Vokal za vokalom leti iz njegovih ust in boža razočarane v ljubezni in življenju. Če ni življenja, ni ljubezni in to je enako nič. Vasco Rossi je poet, ki s preprostimi besednimi zvezami dosega najgloblje kotičke poslušalčeve duše. Tisti, ki znate italijansko boste v besedilih našli Vascove lastnosti, ki jih tudi na Vivere o niente izpostavlja v glasbi. Ironija, veselje, zabava in provokacija si podajajo roke v smislu ponovnega dokazovanja in redefiniranja glasbenega izraza. V skladbi Eh… gia Vasco začne z besedami: “Zdelo se je, da je konec sveta, a sem še vedno tu”. S tem povzema svoje burno življenje, ki je bilo precej divje, skladno z njegovim temperamentom.
Glede na svojo umetniško veličino, je Vasco Rossi upravičen izdati kakršnokoli ploščo. Ni pomembno, kaj posname, zvesti oboževalci jemljejo njegove skladbe za suho zlato. Ob tem ni odveč pojasnilo, da je Rossi svoje dni pisal bolj tehtne ali odločne skladbe, vendar je album Vivere o niente že pokazal, da premore več kot polovico skladb, ki bodo kmalu postale del njegovega železnega koncertnega repertoarja. V skladbi Non sei quella che eri (Nisi tista kot včasih) opisuje težaven odnos med moškim in žensko, ki ji je zaradi njene muhavosti težko ustreči. Spremenila se je, pač…
V Sei pazza di me (Nora si name) nastopa kitarist George Lynch. Če si je na prejšnji “plošči Il mondo che vorrei” (2008) Vasco privoščil sodelovanje Slasha iz Velvet Revolver in nekdaj slavnih Gunsov, je tokrat ta čast pripadla briljantnemu tehniku Lynchu iz skupin Dokken in Lynch Mob.
Vasco Rossi je že dvajset let zmožen in navajen snemati plošče v ZDA. Tokrat je polovico dela opravil doma, ostalo pa v Los Angelesu. Za tonsko popolnost so poskrbeli preverjeni studijski mački, naj na hitro omenim samo bobnarja Vinnieja Colaiuto, basista Tonyja Franklina, klaviaturista Celsa Vallija in dolgoletnega managerja Guida Elmija ter kitariste Tima Piercea, Deana Parksa in Stefa Burnsa. Ravno slednji je Američan, ki že leta živi v Italiji in je igra tudi pri hard rockerjih Y & T. Že dolga leta je tudi član Vascove spremljevalne skupine. Rossi se za svoja leta pevsko drži zelo dobro. Kot kaže ga je na stara leta srečala pamet, zato čuva svoj glas. Vasco Rossi je s ploščo Vivere o niente predstavil rockovsko glasbo, obarvano z italijansko prepričljivostjo in dobro interpretacijo. Njegov odnos do publike je pošten in odkrit, vedno neposreden, čist in nepretenciozen. Poleg tega pa v njegovih besedilih tisti, ki znate malo bolje italijansko, zlahka odkrijete globino njegovih sporočil. Največkrat govori o raznoterih problemih cinično, vendar neposredno in ne zviška, kot to počnejo mnogi drugi. Navkljub poplavi novih glasbenih trendov Vasco Rossi utemeljeno zagovarja svoja stališča v glasbi, ki so postavljena že od konca sedemdesetih let.
Zasedba
Vasco Rossi – vokal
Stef Burns – kitara
George Lynch – kitara
Tim Pierce – kitara
Dean Parks – kitara
Simone Sello – kitara
Massimo Varini – kitara
Samuele Dessi – kitara
Peppino D’Agostino – kitara
Guido Elmi – klaviature
Celso Valli – klaviature
Frank Nemola – klaviature
Sandro Magri – klaviature
Alex Alessandroni jr. – klaviature
Clara Moroni – spremljevalni vokal
Andrea Innesto – spremljevalni vokal
Annalisa Giordano – spremljevalni vokal
Tony Franklin – bas kitara
Caludio Golinelli – bas kitara
Cesare Chiodo – bas kitara
Saverio Lanza – bas kitara
Vinnie Colaiuta – bobni
Matt Laug – bobni
Paolo Valli – bobni
Seznam skladb
1. Vivere non è facile (4:54)
2. Manifesto futurista della nuova umanità (3:54)
3. Starò meglio di così (4:52)
4. Prendi la strada (3:28)
5. Dici che (5:00)
6. Eh… già (3:45)
7. Sei pazza di me (4:13)
8. Vivere o niente (4:01)
9. L’aquilone (4:25)
10. Non sei quella che eri (3:47)
11. Stammi vicino (5:21)
12. Maledetta ragione (4:20)
13. Mary Luise (3:59)
