Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Chemical Brothers
Založba: Virgin Records
Izid: year
Trajanje: 88:00
Ocena: 3.6/5
Plesna kultura je z nastopom devetdesetih in bližajočega se konca milenija dosegla kulminacijo v množici imen, kot so The Prodigy, Fatboy Slim, Chemical Method, Massive Attack, Trickyja, del te plejade pretežno otoških senzacij pa so povsem upravičeno tudi Chemical Brothers. Dvajset let ustvarjanja je spletlo tesne vezi med glasbenima gurujema ter praporščakoma elektronske psihedelije Tomom Rowlandsom, da pa stvari bolj kot na ploščah delujejo v neposredni koncertni manipulaciji v živo dokazuje tudi leta 2012 izdani spoj vidnega in slišnega na plošči Don’t Think. Obremenjen z vedenjem, da so Chemical Brothers s sedmimi studijskimi izleti tokrat prvič izlili oziroma dokumentirano predstavili svojo moč tudi v obliki žive plošče, sem sedel pred ekran svoje domače televizije, dal v DVD predvajalnik dokumentirani tlačenec Fuji Rock Festivala leta 2011 ter se podal v razvozlavanje zvočne magije tega produktivnega glasbenega tandema. Najprej bi želel poudariti, da sem se binarnemu ukazovanju emocijam dolgo časa uspešno zoperstavljal, a ko je v ušesa prvič spolzela plošča Exit Planet Dust, prvenec manchesterskega kreativnega trusta, ki je luč sveta ugledal leta 1995 sem upiranje in boj proti mlinom naposled opustil – 10 let po prvem velikem razkritju – in pustil, da so se mi v pore vtrli tudi zvoki neortodoksnega zasvojljivega hipnoticizma zvočnega zavajanja. Chemical Brothers so se po prvem posluhu izkazali za mojstre žanra, težko pa vse ponujeno dojemam kot čisto zlato, zato je bil prerez 21-letnega delovanja kar zajeten in nikakor ne enostaven zalogaj za konzumiranje.
Najprej velja izpostaviti, da so koncertne plošče, v primerjavi s poplavo tovrstnih rockovskih izdelkov, ki so zaznamovali predvsem osemdeseta, pa tudi devetdeseta leta prejšnjega stoletja, prej redkost kot pravilo, zato velja magom elektronike najprej izreči pohvalo za pogum in svojevrstno pionirstvo. Res je, da so leto nazaj nekaj podobnega zakrivili tudi The Prodigy s ploščo World’s On Fire, a ne smemo mešati jabolk in hrušk. Če so The Prodigy s svojim elektro punkom in dekadenco uspeli podati občutek naravnosti, so Chemical Brothers vseeno dosti bolj plesni izdelek, plesne plošče pa znajo biti prekleto dolgočasne za uživanje na en dah. Don’t Think je prav to: izstrelek 88 minut trajajočega jezdenja po valovih glasbene sinusoide kreativnega zavajanja množice in v igri frekvenc zvoka ter svetlobe je urok namenjen zgolj retoriki glasbe – brez veznih tekstov in napotkov za uporabo. Japonci dihajo z elektroniko nasičen zrak, v znamenju postmoderne psihedelije pa je bil tudi Fuji Rock Festival pod sveto goro zena, bušida in vere v zvočni minimalizem. Dežela vzhajajočega sonca je bila tako ravno pravšnji podij za glasbeni trip v neznano, ki ga prične reinterpretacija Beatles skladbe Tomorrow Never knows, do nerazpoznavnosti pa ga predela DJ Junior Parker. Zastori se dvignejo, namesto tkanine pa oder obsijejo bogati obroči luči, odtenkov zelenega in rdečega spektra svetlobe, oder pa zasedeta Rowlands in Simons. Pot po planjavah kemične reakcije se začne s ploščo Further, Another World pa predstavlja rockovskemu zanesenjaku nekaj podobnega skoku v intergalaktični tolmun ne da bi prej preveril globino vode. Psihogene substance so tu nuja, po okusno insertiranem semplu skladbe Santa Fe pa se začne stampedo stopnjujočega predajanja ritmom. Ker sem po parih poskusih, da bi se popolnoma predal zvokom opustil poglabljanje v golo zvočno sliko, sem pustil poti odprte predvsem vizualnim kanalom, ki so nujni za implementacijo, saj je drugače popolna predstava o esenci precej osiromašena in tanka. Brez vidne ločnice Chemical Brothers oscilirata v skladbo Do It Again in kvantni skok v leto 2006 ter na ploščo We Are Night se lahko nadaljuje. Ponavljajoči vzorci silijo k valovanju in hipnotični nagovor »Do it again« ter mastercardovski dvojec modrega in rdečega plesalca na platnu prestavita dogajanje v novo dimenzijo.
https://www.youtube.com/watch?v=uQ2nYY-6p_0
Vmes se med privide prikrade demonični klovn, ki plesalce in poslušalce ter opazovalce nagovori k zadevanju in dvigu na višjo dimenzijo dojemanja. Fobije so pogost faktor družbe, v kateri živimo, poleg klovnov pa se v sliko prikrade rezget konjev in skladba Horse Power. Hladni dotik srebrnega hladu plošče Further se povrne k koreninam in k izjemni plošči Exit Planet Dust. Chemical Beats so uvertura v psihogeni svet senc in medle svetlobe, ritem uročanja morja ljudi pa ne jenja. Izjemna slika in posnetki množice japonskih plesalcev v deliriju ter zelo obskurno redki posnetki oratorjev večera je izjemen dokument trenutka, ki je najbližje skupinski molitvi. S prve na zadnjo ploščo Chemical Brothers skočijo v enem samem hipu. Swoon je izvrstni dokaz dejstva, da je začetek lahko spet s koncem in s tem dolga leta zvočne evolucije ne izgubijo smisla ali ostrine. Star Guitar se prvič dotakne plošče Come With Us, tihi poziv k masovnemu orgazmu pa deluje artificialno in bolj podobno virtualnemu seksu kot sočni penetraciji, a vseeno funkcionira. Big beatovski prelet izpraznjenega neba je namenjen utiranju emocioalni pomiritvi, kar naenkrat pa se zalotim, da so se endorfini poigrali tudi z mojim umom, tako da skoraj preslišim vstop v primordialno stanje prvinskosti s skladbo Three Little Birdies Down Beats. Meje so razblinjene in vse je dovoljeno, ko pa nad publiko zaplavajo svetlobna telesa astralnih plavalcev, ki se dotikajo publike, je iluzija brezskrbnosti popolna. Večtisočglava množica steguje roke in se želi prepričati, ali ni k njim svojega gigantskega prsta stegnil sam Stvarnik, v morju luči pa se topi občutek za čas in fizičnost, da je publika naposled deležna prvega masivnega MTV hita v povsem suvereni obliki – Hey Boy, Hey Girl.
https://www.youtube.com/watch?v=IXRy7f5yT5s
Surrender je bila plošča, ki se je za hip odlepila od občutka organskosti ter prepustila oder hladni elektroniki, a po slikovnem imperativu Don’t Think z aktualne zadnje plošče je jasno, da je vse, kar Chemical Brothers zakuhajo namensko in prekleto premišljeno, pa vseeno tako impozantno lahkotno v svoji intuitivnosti. V istem tempu se razpleta tudi nadaljevanje in posamezne skladbe postanejo le okvir za poigravanje z brezmejnostjo idej, v zrcalnih odsevih posameznih delcev pa se sreča prepleta s temačno slutnjo, fobijami in genialno manipulativnostjo dvojedrnega možganskega trusta, ki sliši na ime Chemical Brothers. Setting Sun v celoto domiselno vplete zgodbo o zablodeli japonski plesalki, ki si prizadeva po rdeči peklenski lestvi povzpeti iz dna peklenskega tripa, a je obsojena na propad. Stroboskopi zasvetijo rdeče in vdani v usodo lahko le zaplešejo na skladbo It Doesn’t Matter, sam pa doživim mračno razodetje z izjemno skladbo Saturate, ki vplete lepe odtenke izjemne plošče We Are The Night. Nisem ekspert in tudi nočem biti, zadošča pa dejstvo, da so dovolj le odprta glava, odprto srce in pogum, da je pot k središču vesolja britanskega dvojca nekaj lepega. Nad množico zaplapolajo baloni in Believe servira malce lahkotnejše odtenke zvoka, razluščenega debelih basov. Eksplozije multiplih zvočno – slikovnih orgazmov si vrstijo z rušilno močjo cunamija, suspenz pa je dosežen s prvim postankom pred skladbo Escape Velocity. Izlet po prizorišču, kot ga vidi naša zadeta plesalka, je podoben prebliskom človeka, ki je v stanju odklopa blizu zdrsu v strašljivi svet grozljivih klovnov, demoničnega šepeta teme, ki pa jo preglasi pozitivni zlati zvok The Golden Patha. Podobe Ibize so tokrat umeščene pod sveto goro Fuji, po skladbi Galvanize, drugim velikim hitom britanskih mojstrom obračanja knofov pa je čas samo še za veliki finale. Katera skladba bi bila primernejša od Block Rockin’ Beats? Ne bi se mogel spomniti boljšega zaključka, s tem pa se skoraj uro in pol trajajoči izlet v s stereoidi napolnjeni svet elektro omame sklene v popolni krog izjemnega eskapizma, plešočih robotov in potlačenih strahov.
Don’t Think je kalejdoskopski posnetek geneze, v kateri postanejo Chemical Brothers s svojo dve desetletji trajajočo sago tandem, ki je zmožen osvojiti tako klubske podije kot festivalska prostranstva, ob tem pa ne kompromitirajo niti grama svoje nepokorljive duše. Naslednji korak je lahko le dvig nad atmosfero Zemlje, 40. obletnico pa bi lahko praznovali le na srebrnem površju nam najbližjega naravnega satelita – Lune. Za odklop bi bili primerni tudi Saturnovi obroči, vsekakor pa bi Chemical Brothers preživeli tudi vročinske izbruhe Sonca. Duh iz stekleničke je spuščen, a priznati je potrebno – Chemical Brothers oratorij deluje le v dosledni simbiozi barv, svetlobe ter zvoka. Oropani videnja bi ponujeno lahko dojemali le okrnjeno in precej bolj pusto. Namesto polnega obroka bi užili le trdo skorjo izvrstnega kruha in požirke okusa oropane vode, na katerih se sicer da preživeti, a bi temu le stežka lahko rekli popolni gastronomski užitek …
Zasedba
Ed Simons – mešalke, klaviature, oscilatorji
Tom Rowlands – mešalke, klaviature, oscilatorji
Produkcija
Tom Rowlands, Ed Simmons, Robert Linney, Nick Dewey, Tony Crean, Svana Gisla & Stefan Demetriou
Seznam skladb
DVD:
1. Intro (Tomorrow Never Knows)
2. Another World
3. Do It Again
4. Get Yourself High
5. Horse Power
6. Chemical Beats
7. Swoon
8. Star Guitar
9. Three Little Birdies Down Beats
10. Hey Girl, Hey Boy
11. Don’t Think
12. Out Of Control
13. Setting Sun
14. It Doesn’t Matter
15. Saturate
16. Believe
17. Escape Velocity / The Golden Path
18. Superflash
19. Leave Home / Galvanize
20. Block Rockin’ Beats
CD:
1. Another World / Do It Again / Get Yourself High
2. Horse Power / Chemical Beats
3. Swoon / Star Guitar
4. Three Little Birdies Down Beats / Hey Girl, Hey Boy
5. Don’t Think / Out Of Control / Setting Sun
6. Saturate
7. Believe
8. Escape Velocity / The Golden Path
9. Superflash
10. Leave Home / Galvanize
11. Block Rockin’ Beats
