Avtor: Jernej Vene
Izvajalec: Knopfler, Mark
Založba: Mercury Records
Izid: year
Trajanje: CD 1 45:16, CD 2 44:51
Ocena: 3.4/5
Britanski kitarist, avtor in pevec Mark Knopfler je glasbeno izredno odprt umetnik, saj mu ni tuja nobena glasbena smer. Preverjeno formulo s prejšnjih plošč ponuja tudi na dvojni Privateering. Pridih lokalnih glasbenih vzgobov je ravno tako močan kot prej, morda je Knopfler v vsej svoji ležernosti tokrat še za stopnjo bolj miren. Izredna mirnost veje iz vsakega tona in zapete besede. Privateering je izraz za kapitana ladje, ki je nudila spremstvo drugim ladjam, ki so prevažale dragocene tovore na dolgih poteh. Zadeva sega v konec osemnajstega stoletja, razmahnila se je v devetnajstem. Mark Knopfler vleče vzporednico z naslovom v tem, da izredno rad nastopa in potuje naokrog s svojo ekipo, ki predano igra njegovo glasbo. Ob tem ne pozablja na vse, ki prihajajo na njegove koncerte. Pa še rad ima čimveč področij pod nadzorom, seveda. No, vseeno tega ni treba jemati dobesedno, je le smer, v katero se Mark Knopfler nagiba v zadnjem času.
Času primerno je plošča na voljo v različnih izdajah, najbolj lukszuna je seveda tista z dvojno vinilno in tremi digitalnimi ploščami. Je pa Markova nova plošča že v osnovni izvedbi dvojna, kar pomeni da prinaša dvajset skladb. Tri leta po Get Lucky se stari maček vrača z malho glasbe, ki je v tistem, kar ponuja, zelo zanimiva ravno zaradi vsega, kar je zbrano na enem mestu. Tu seveda ne gre za stalno stikanje za vsem, kar je bilo že podobnega posnetega. Glasba je živ organizem, tako kot jezik. Na vsaki podlagi kdaj zraste kaj novega, včasih kaj podobnega, kar je že nekdo ustvaril v zgodovini, vendar mora novi avtor poskrbeti, da noviteta ni bežen prepis uveljavljenih vzorcev. Mnogokrat to lahko komu škodi ali pa prinese uspeh. Mark Knopfler je pač v zapuščini svojega naroda našel nitke, ki jih vdano in premišljeno tke v nove zvočne preproge. Ponuja reči, ki mu ležijo na duši in jih mora, kot vsak pravi umetnik, spraviti med ljudi. Res je imel to srečo, da je s svojim pristopom prepričal milijone ljudi po svetu že z Dire Straits, a to ni in ne sme biti nek clij, ki bi ga moral dosegati s samostojno kariero. Kot samostojen ustvarjalec seveda lahko ponuja tisto, kar najbolje zna. Odveč je pisati in govoriti, da so časi tudi v glasbi drugačni. Do neke mere to drži, a moramo se zavedati, da tu ni nič narobe, če nekdo ni na lestvicah in ga vsi poznajo po delu v neki drugi skupini. Konec koncev moramo eden drugem priznati, da je sploh lepo, če je nekdo med nami, ki zmore v danem trenutku pomagati poslušalcu, da se poglobi v njegovo doživljanje sveta. Za doseganje tega cilja pa se mora tako ali tako venomer ukvarjati s svetom in samim seboj. Glasba pa govori zase, v zvezi z besedami zaživi popolnoma drugačno, morda višje življenje.
Privateering je plošča, ki zmore navdušiti pa tudi odvrniti. Ne glede na to, da je popolno posneta in sproducirana, bo morda za marsikoga zalogaj prehud, vsaj naenkrat. Razlike med obema albumoma po naravi glasbe ni. Knopfler je poskrbel za dokaj dobro zastopanost žanrsko različne glasbe. Koliko je tukaj koncepta je težko reči. Sploh je nehvaležno delati zaključke in reči, da nekaj drži, če pa morda ustvarjalec plošče misli popolnoma drugače. Tukaj se lahko poslušalec v hipu zmoti, če ni mišljeno, da je razlaga glasbenega in besedilnega sporočila popolnoma svobodna. Najbolje je, da tudi v primeru plošče Privateering uporabimo slednjo misel. Lahko zapišem, da je Privateering še ena od solidnih Knopflerjevih plošč. Ležernost v glasu in igranju kitare je izredna.
Mark Knopfler s tonom svojih kitar in umirjenim baritonom prefinjeno pripoveduje globoke zgodbe o vsakdanjih dogodkih in ljudeh. Albumu dajejo dušo srednje hitre zadeve (Redbud Tree), balade (Bluebird), v boogie se spušča v delavski Corned Beef City. Prav po moško bahav je v Hot Or What in poln grenkobe v Yon Two Crows, kritičen pa v Blood And Water, v kateri govori o izumiranju podeželja.
Ob sodelovanju odlične ekipe glasbenikov iz Nashvillea in Škotske je Knopfler znova zmogel pričarati lepe glasbene užitke. Knopflerju zadošča, da ustvari glasbeno razpoloženje, ki bo zmoglo prepričati utrujene duše v smiselnost počitka in oddiha od vsakdanjega norenja. Privateering ponuja globok vpogled v ustvarjanje enega največjih pop rock glasbenikov današnjega dne. Mark Knopfler s tonom svojih kitar in umirjenim baritonom prefinjeno pripoveduje trpke zgodbe o vsakdanjih dogodkih in ljudeh.
Zasedba
Mark Knopfler – glas, električne, slide in akustične kitare
Richard Bennett – kitare, buzuki
Guy Fletcher – klaviature, glas, bas kitara, godalni aranžmaji
Paul Franklin – pedal steel guitar
Jim Cox – klavir, orgle
Phil Cunningham – harmonika
Glenn Worf – bas kitara
Ian Thomas – bobni
John McCusker – violina, citre, piščali
Michael McGoldrick – flavta, piščali
gostujoči glasbeniki:
Kim Wilson – orglice
Ruth Moody – glas
Chris Botti – trobenta
Nigel Hitchcock – saksofon
John Charnec – klarinet
Produkcija
Mark Knopfler, Chuck Ainlay, Guy Fletcher
Seznam skladb
CD 1
- Redbud Tree
- Haul Away
- Don’t Forget Your Hat
- Privateering
- Miss You Blues
- Corned Beef City
- Go, Love
- Hot or What
- Yon Two Crows
- Seattle
CD 2
- Kingdom of Gold
- Got to Have Something
- Radio City Serenade
- I Used to Could
- Gator Blood
- Bluebird
- Dream of the Drowned Submariner
- Blood and Water
- Today Is Okay
- After the Bean Stalk
