Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Feedback
Založba: Samozaložba
Izid: year
Ocena: 4/5
Tolminska skupina Feedback je do zdaj izdala že tri studijske albume in en EP na katerih je nazorno demonstrirala nadvse posrečeno in v naših krajih redko videno inštrumentalno mešanico fusiona z elementi jazza, rocka, funka in bluesa, pod zaznavnim zvokovnim vplivom nekaterih bolj ali manj legendarnih glasbenih izvajalcev iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja za kar so zaslužni tudi avtentični inštrumenti iz tistega obdobja. Feedback so se že na začetku kariere odločili, da za svoj glasbeni pristop ne potrebujejo pevca, kar je po svoje, glede na njihov stil, na koncu morda izpadlo kot dobra odločitev, čeprav se znajo stvari že v bližnji prihodnosti spremeniti. »Skrivnost« je naslov njihovega četrtega studijskega dosežka, ki je izšel štiri leta po predhodniku »Pro Mehanika« (2009) in bil posnet v letih 2012 in 2013. Na njem se nahajajo nekatere skladbe, ki so nastale v začetnem stadiju njihovega obstoja, pa so bile vse do zdaj neobjavljene. Feedback so se zato odločili, da je vendarle prišel čas, da ugledajo ‘luč belega dne’. Tako so vseh sedem starih-novih skladb posneli ‘v živo’, sredi studia in brez nasnemavanj ter jim dodali prenovljene, lahko bi se reklo posodobljene aranžmaje. Med poslušanjem posameznih kompozicij se prav nič ne zdi da so nastale, ko se je band šele začel dobro razvijati, saj sevajo precejšnjo skladateljsko in aranžersko zrelost, kar pa ne bo presenetilo vseh tistih, ki že dlje sledijo ustvarjalnem opusu te zanimive in za slovenske loge vsekakor nevsakdanje skupine.
Otvoritvena skladba »Sara«, ki je svoj naslov verjetno dobila po gostujoči klarinetistki Sari Frece, ki se je na tej stvaritvi odlično ujela z glasbenim pristopom članov banda. Prvih nekaj sekund s pompoznim orglarskim uvodom nekoliko spominja na začetek skladbe »Giant« s prvenca progresivnorockovskih legend Gentle Giant, vendar je to gotovo popolno naključje. Kmalu zatem sledi prehod v dinamičen fusion, kjer ob razgibanih variacijah na električni kitari močno vlogo igrajo predvsem Hammond orgle v domeni Miloša Lebana. Vmes je moč slišati tudi nekaj neobičajno udarnih kitarskih fraz izpod prstov Mateja Magajne, medtem ko je eklektična ritem sekcija prava paša za ušesa. Določeni ambientalni segmenti tu nekoliko spomnijo na zgodnje Santana, pa tudi zgodnje Camel, kar pomeni, da je struktura skladbe, s poudarjeno toplim zvokom Hammond orgel, izjemno zvesta zvokovni zapuščini jazz fusiona sedemdesetih. »Wagha-Chicu« je še ena kompleksna, vendar ambientalno sproščena stvaritev, kjer si člani banda vnovič dajo duška s prostim improviziranjem, pri čemer odlično delo izpelje ritem sekcija v režiji Andreja Klavžarja na bas kitari in Andreja Maverja na bobnih.
Na »Winter Time«, kjer vnovič dominira mogočen zvok Hammond orgel, so prav tako zaznavni zgodnji Santana vplivi, kar bo osrečilo vse tiste zanesenjake, ki bi se radi prek čudovite zvočne izkušnje vrnili v neke bolj romantične glasbene čase. »Otroci Se Igrajo« s svojim igrivim in skorajda spokojnim, če že ne nedolžnim ambientom, ki zaznamuje predvsem otvoritveno sekcijo, ponazori, da naslovi posameznih Feedback skladb niso kar nekje ‘iz trte zviti’, temveč dobro odsevajo vzdušje in samo strukturo posameznih del. Romantično začinjena kompozicija »Faza Umiritve« je s svojimi blues improvizacijami na kitari ter masivninimi plastmi Hammond orgel, katere podpirajo razgibane in subtilne ritmične nianse, še en lep prikaz čudovitih virtuoznih sposobnosti celotnega banda. Na karseda duhovitem ritmičnem eksperimentu »I’ve Lost My Hair«, kjer je med posameznimi sekcijami moč začutiti tudi nekaj pastoralnega vzdušja, se lahko zaslediti tudi nekatere zvočne elemente, ki so bili značilni za Canterbury sceno britanskega progresivnega rocka, še posebno za kakšne bolj melodične predstavnike na čelu s Caravan.
Zaključna 15-minutna improvizacijska odisejada »Ne Vem Kaj Je To Skrivnost« je polna barvitih fusion jamov, kakršni so bili tako značilni za zlato dobo progresivnega rocka in jazz fusiona sredi sedemdesetih, medtem ko je kar nekaj improvizacijskih idej dovolj inovativnih in duhovitih, da Feedback niti slučajno ni moč očitati pomanjkanja samobitnosti. Solistični odklopi posameznih članov banda so vrla in nevsakdanja mešanica virtuoznosti ter subtilnosti. Posebej pa je potrebno poudariti, da kljub precejšnji kompleksnosti ne zgubijo melodične komponente. Iz Magajnovega kitarskega igranja ves čas seva izjemna tehnična samodisciplina, ki pa nikdar ne zapade v virtuozno pretencioznost. To pot še posebno dobro izpade srednja sekcija, kjer njegovo kitarsko improviziranje z ‘matematično’ preciznostjo v določenem trenutku nekoliko spominja na King Crimson »Discipline« era oziroma na posebno kitarsko tehniko, katero je na svoji kitarski šoli utemeljil legendarni Robert Fripp.
Feedback z novim albumom »Skrivnost« ponujajo nazoren dokaz, da ostajajo trdni v svojem glasbenem pristopu, saj so po kvaliteti ter konsistentnosti (še vedno) ena najsvetlejših zvezd, kar se tiče sicer sila obskurne slovenske progresivnorockovske scene. Vsi, ki z nostalgijo v srcih prisegajo na ‘starožitniški’ zvok sedemdesetih in v prvi vrsti cenijo Feedback prav zaradi tega, ker so slednji neverjetno uspešni pri obujanju zvočnega veličastja ‘minulih dni’, bodo enako uživali ob poslušanju vseh sedmih skladb, ki se nahajajo na »Skrivnost«, kot so uživali ob poslušanju njihovih preteklih dosežkov. Tudi umetniška naslovnica albuma, ki je kolaž akrilov in skupna stvaritev vseh članov banda, predstavlja lep odraz njegove glasbene vsebine.
Zasedba
Matej Magajne – kitara
Miloš Leban – klaviature
Andrej Klavžar – bas kitara
Andrej Maver – bobni
GOSTUJOČA GLASBENICA:
Sara Frece – klarinet na ‘Sara’
Produkcija
Dejan Lapajna
Seznam skladb
1. Sara
2. Wagha-chicu
3. Otroci se igrajo
4. Faza umiritve
5. I’ve Lost My Hair
6. Winter Time (Part 2)
7. Ne vem kaj je to skrivnost
