Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Overland
Založba: Escape Music
Izid: year
Trajanje: 53;39
Ocena: 5/5
Za besedo Overland se skriva priimek imenitnega angleškega pevca in komponista Stevea Overlanda. Steve Overland je eno najpomembnejših, ne kar vplivnih, imen ki so pomagale spopularizirati AOR žanr skozi osemdeseta, predvsem potem, ko sta z bratom Chrisem. po razpustitvi zasedbe Wildlife, ustanovila kultne FM. FM veljajo danes za eno osrednjih planetarnih skupin, ki so skozi osemdeseta že takoj s prvim albumom »Indescreet« (1986) definirale AOR serviran »po Britansko«.
Za Stevea velja nekaj. Bolj je zrel, bolj je zaposlen. In k sreči očitno tudi vse bolj izrazno plodovit. Pred nami je tretji Overland studijski album, ki pa je izšel po petih letih od predhodnika »Diamond Dealer« (2009). V tem vmesnem času so se FM v polnem zagonu reaktivirali in izdali tri odlične studijske albume (novi pa ravno nastaja), obenem pa je Steve hkrati vključen tudi v projekt Shadowman (naveza s Heartland kitaristom Steveom Morrisem), ki je zadnji album izdal v letu 2011. Steve je torej komajda izdal svoj novi studijski album za Overland, pa že obljublja skozi letošnje leto definitivno realizacijo prvenca projekta The Ozone in sicer v navezi s še enim imenitnim britanskim pevcem Chrisem Ouseyem (Heartland, Snakecharmer).
V prenatrpanem urniku se je torej našlo dovolj časa naposled tudi za novi Overland material, Steve pa je za to priložnost močno prevetril ekipo sodelavcev, ki so pomagali v studiu »utelesiti« vse njegove sveže glasbene ideje. Na mestu švedskega multinistrumentalista in producenta Martina Kronlunda, ki je pomagal na albumu »Diamond Dealer« se je znašel nič manj talentirani legionar Christian Wolff! To je kanadski glasbenik, ki je pred tem sodeloval denimo z Robom Morattijem (Final Frontier, ex-Saga) ter v skupini On the Rise. Za bas kitaro je poprijel Larry Antonino, ime legendarne ameriške zasedbe Unruly Child, za bobne je sedel izredni Jay Schellen, prav tako povezan z Unruly Child, ki je sodeloval tudi v zasedbah Asia, Hurricane, World Trade, Circa, GPS (spisek še ni zaključen). Če k tem dodaš še enega najbolj pronicljivih in pretanjenih kitarskih čarovnikov, kot tudi aranžerjev ter producentov, Mieka Slammerja (Seventh Key, ex-Steelhouse Lane), ki je prispeval dodatne solaže za kitaro, odigral tudi bas kitaro in klaviature na tem albumu, potem je jasno, da se na albumu nahaja izjemna druščina veličastnih glasbenikov. Mimogrede, kot posebni gost prispeva spremeljvalne vokale tudi Kansas basist Billy Greer, ki tvori s Slamerjem osnovno kreativno jedro zasedbe Seventh Key.
Novi album ponuja bolj umerjen zvok, recimo temu kar radiu prijaznejši zvok glede na predhodnik »Diamond Dealer«, kjer je znala kitara mestoma tudi konkretneje »zarohneti« v sproščanju riffovskih decibelov. Vsekaor je težko določati kateri je radiju prijaznejši Ovelrand album, a finese so slišne. In »Epic« je v osvajanju z jedrnato melodičnostjo hipoma strupeno nalezljiv album! Klaviature dobivajo znova več izraznega značaja (kot na prvencu), prav tako pa se na albumu iskri še večja izrazna moč aranžiranja izjemnih vokalnih harmonij, ki spremljajo, vselej polno krvno čutnega Stevea Overlanda – moža tipične vokalne pričeske, specifične obteženosti s pretanjenim soul pop sentimentom.
Lahko trdimo, da je Steve Overland na albumu »Epic« ponudil, v smislu produkcije zvoka, najzrelejši izdelek izmed vseh treh Ovelrand izdaj do tega dne. Vsi gradniki zvoka ležijo znotraj aranžmajev v perfektnem zvočnem ravnovesju. Zvočna slika je optimalno izkoriščena. Tudi, kjer bi lahko kitarski riff izrazno dominiral nad drugimi gradniki, kitare nikakor ne rinejo v ospredje, pač pa so vseskozi pretkano zbalansirane s klaviaturami.
Album je znova izjemen v doseganju tisti karakteristik, ki so v žanru AOR in melodičnega rocka najbolj cenjene in iskane žlahtne prvine! Stopnjevanje razpoloženja s kitice (opcijsko skozi predrefren) do refrena dosega krešendo v refrenu, ki obvezno vžiga v dovršenih melodijah ob poslušanju na prvo žogo. To dosegajo Overland z mezincem leve roke. Kilometrina, izkušnje, rutina so tu! Nad tem pa je najpomembnejši prirojeni občutek za postavitev melodične briljance. Tega je Steve Overland skozi leta glasbenega zorenja izpilil do optimuma sebi lastnega zaznavanja »perfektno definirane melodične spevnosti«
Od Radio Radio do zadnje Time To Letting Go, zgrabi album »Epic« poslušalca čvrsto za uhlje in ga skozi izjemno pompoznost napevov vrhunske melodične drže, krepko drži v šahu Kakovostnih nihanj med kompozicijami na albumu torej ni. Ljubitelji perfektno izpiljenega AOR-a, dobrodošli doma! To je album, ki se kar šibi od vse melodične nalezljivosti in vseh malih filigranskih potez. Pretanjenega okraševanja aranžmajev. Glede na to, da si boste morali favorite izbirati sami, bom osebno izpostavil za vrhunce albuma sredinske skladbe albuma. Prva je pol-baladna Liberate My Heart z enim najlepših refrenov plošče, druga je takoj za njo bombastična AOR lepotica Down Comes The Night, ki najbolje učinkuje na dolgih relacijah nočne vožnje z avtom, kot tudi s popom (»Toto like« refren) zbližano If Your Heart’s Not In It, kjer ustvari Slamer nekaj izjemnih kitarskih momentov. Vsekakor, pa lahko tako hipoma storiš krivico ostalim kompozicijam, ki so sicer na albumu prav tako optimalno detajlirane. Nikakor ne gre zaobiti najtrše skladbe albuma, ki zategadelj na njem tudi odstopa. To je skladba Rock Me. Ta je skvašena v tradicionalni starošolski Deep Purple Mk III maniri ali maniri zgodnjih Whitesnake. Nasploh poglablja ob aranžmajih ta občutek tudi Overlandov tipični vokalni pristop, kjer evocira s svojo soul pričesko možne vzporednice z vokalnimi karakteristikami Glenna Huhghesa.
»Epic« nosi občasno v potezah aranžiranja takšne rešitve, ki bi lahko v drugačnem glasbenem okolju zadišali v smeri progresivnega rocka. Ker pa je to kar vidiš in slišiš tisto, kar pri Overland dobiš – konstanto torej, lahko največ kar dopišeš pod takšno občutje, da gre za album z največ »art estetike« v naboru treh Overland albumov. Torej to kar ponuja Overland z »Epic« ostaja vsekakor blizu projektu Shadowman, vsekakor delom zasedbe FM in The Ladder!
»Epic« je izredno močan album. V smislu komponiranja. Kar se sporočilnosti tiče zelo predvidljiv (le kateri AOR album ni?), v komponističnem oziru pa sodi v samo špico izdelkov AOR obrti! Produkcijsko, v perfektni metričnosti, do pretanjeno razdelanih »mid –eight« pasaž, kjer se bohoti znanje in moč Mikea Slamerja. Vsak gib albuma je podrejen absolutni gradnji grabežljivih razpoloženjskih stanj.
Že, ko so FM izdali v lanskem letu albuma »Rockville« in »Rockvile II«, se mi je zapiisalo, da je Steve Overland z ekipo mojster veščine, kako prepakirati že ničkolikokrat prodani štos znova tako, da polnokrvno učinkuje. Kot bi bil prodan šele prvič. In njegova plodovitost ne ugaša. »Epic« je njen novi dokaz. Mojstrovina!
Zasedba
Steve Overland – vokal, spremljevalni vokal
Christian Wolff – ritem kitara, solo kitara, akustične kitare, klaviature
Mike Slamer – ritem, solo kitara, klaviature, bas kitara
Larry Antonino – bas kitara
Jay Schellen – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Billy Greer (Kansas/Seventh Key) – spremljevalni vokal
Billy Trudel – spremljevalni vokal
Fredrik Bergh (ex-Street Talk) – klaviature na skladbah št. 5 in št. 6
Produkcija
Christian Wolff & Steve Overland
Seznam skladb
1. Radio Radio
2. If Looks Could kill
3. Stranded
4. Rags To Riches
5. Liberate My Heart
6. Down Comes The Night
7. If Your Heart’s Not In It
8. Rock Me
9. So This Is Love
10. Wild
11. The End Of The Road
12. Time For Letting Go
