Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Windchase
Založba: Musea
Izid: year
Trajanje: 57:41
Ocena: 3.5/5
»Symphinity« je bil dejansko tretji studijski album avstralskih simfo prog rock korenjakov Sebastian Hardie, vendar ga je band zaradi precej butaste sodne odločitve moral izdati pod imenom Windchase, se pravi po naslovu svojega drugega studijskega dosežka. Pravica do uporabe imena Sebastian Hardie je namreč sodišče prisodilo bivšemu članu, basistu Petru Plavsicu, ki je leta 1976 zapustil Sebastian Hardie, da bi se skupaj z bratom, bobnarjem Alexom, pridružil rock ‘n’ roll revitalistom The Studs. Kitarski virtuoz/pevec Mario Millo in klaviaturist Toivo Pilt nista nameravala vreči puške v koruze, zato sta se pod imenom Windchase odpravila na iskanje nove ritem linije.
V bobnarju Dougu Blighu (ex-Galadriel) in basistu Duncanu McGuireu (ex-Ayers Rock) sta našla celo kvalitetnejšo ritem podporo od muhastih bratov Plavsic, vendar je bil »Symphinity«, kljub temu popolno slogovno nadaljevanje prejšnjega Sebastian Hardie albuma »Windchase« s to pomembno razliko, da je bilo na njem sredi razkošnih simfoničnih aranžmajev moč najti nekoliko več elementov jazz rock fusiona. Vplive britanske prog rock scene na čelu s Camel, Yes, ELP, Genesis, Pink Floyd in ELO je moč najti med večino aranžmajev posameznih kompozicij, med katerimi so najboljše tiste, katere je napisal Millo, ki je kasneje postal cenjen avtor glasbe za avstralsko filmsko produkcijo.
Inštrumental »Forward We Ride« predstavlja kratko Piltovo klavirsko uverturo v ambiciozni ep »Horsemen to Symphinity«, osrednjo in nosilno skladbo tega slogovno precej razgibanega albuma. »Horsemen to Symphinity« bo marsikoga že z uvodnimi takti in mogočnimi prelivanji kitarsko-orglarskih harmonij v hipu spomnil na klasične Camel, medtem ko jazzovske ritmične nianse ves čas zagotavljajo razgibano naravo tega simfoničnega epa. Millov vokal na bazi Johna Wettona (Asia, ex-King Crimson) lepo ohranja in povezuje melodično strukturo te kompozicije, medtem ko so njegove milozvočne kitarske improvizacije prava paša za ušesa.
Na »Glad to Be Alive«, kjer kraljujejo mogočni orkestralni aranžmaji, se Windchase predstavijo v nekoliko bolj komercialni luči, medtem ko očitnega ELO vpliva pri tovrstnem eksperimentu niti ne poskusijo prikriti. Vokalne harmonije, še posebno v refrenu, so vrhunsko izpeljane, kar velja tudi za nostalgične in pompozne orkestralne aranžmaje, čeprav pozitivistično besedilo na trenutke izpade nekoliko naivno. Bluesovska viža na kitari, ki nastopi s prvim prehodom v trenutku spomni na klasične Yes oziroma na nekaj kar bi se lahko domislil tudi Steve Howe, medtem ko ‘ciciban čeveljčki’ veseljaška sekcija izpade kar se da pretenciozno.
Eden najboljših avstralskih kitarskih mojstrov se s svojimi presunljivimi improvizacijami še posebno izkaže na melanholičnemu, melotronsko zaznamovanemu inštrumentalu »Gypsy« na katerem ni moč prezreti Santana vplivov. »No Scruples«, ki je nekakšen prototip tega kar je v precej bolj dodelani obliki čez štiri leta demonstrirala skupina Asia, vsebuje zabavne orglarske variacije in mogočne melotronske zavese. Ta nenavadni simfo prog/proto AOR hibrid, kjer pri posameznih pasažah ne manjka tudi vplivov skupine Yes, vsebuje kompleksno inštrumentalno sekcijo z orglarskimi in kitarskimi improvizacijami.
Skoraj 10-minutna jazzfusionistična poslastica »Lamb’s Fry« je v smislu upoštevanja stopnje progrockovske aranžerske in ritmične smelosti zagotovo najbolj dodelana (in s tem tudi najboljša) stvaritev na »Symphinity«, čeprav bo psihadelični uvod s cvrenjem jajčk in meketanjem ovc vsakogar v trenutku spomnil na Pink Floyd. Bravurozne ritmične eskapade in tolkalna pestrost tu nekoliko spominjata na ustaljeno prakso tedaj aktualnih britanskih fusion zasedb Pierre Moerlen’s Gong in Brand X, medtem ko so posamezne improvizacije na električni kitari in klaviaturah pravcati balzam za vse jazz fusion gurmane. »Non Siamo Perfetti« je kratka, neoklasicistična solaža na akustični kitari v režiji kitarskega virtuoza italijanskega rodu, kakršna bi bila verjeto všeč tudi Steveu Hackettu (ex-Genesis). Zaključni »Flight Call« je izrazito komercialno naravnan, predvsem pa ne preveč navdahnjen dosežek, ki bolj kot na simfonični progresivni rock spominja na filmsko ozadje za kakšno romantično limonado iz sedemdesetih, tako da gre za najbolj pozabljivo stvaritev na albumu. CD verzija »Symphinity« v obliki bonusa vsebuje tudi koncertno, podaljšano verzijo skladbe »Horsemen to Symphinity« iz leta 1998.
»Symphinity« je bil soliden (začasen) zaključek ustvarjalne poti bržkone najbolj prepoznavnega avstralskega prog rock banda, čeprav je izšel pod imenom Windchase in ne Sebastian Hardie (kot bi se to spodobilo). Glaven problem Windchase oziroma Sebastian Hardie je bil v tem, da s »Symphinity« niso ustvarili nič posebno novega ali posebno vznemirljivega, kar ne bi vsaj enako dobro ali boljše ustvarili že njihovi evropski simfo prog vrstniki, čeprav so bile določene skladbe s tehničnega in ambientalnega vidika briljantno odigrane in je imel skladateljski dvojec Millo-Pilt za avstralske razmere zares izjemen potencial za ‘velike podvige’.
Zasedba
Mario Millo – vokal, kitara, mandolina
Toivo Pilt – klaviature, spremljevalni vokal
Doug Bligh – bobni, tolkala, spremljevalni vokal
Duncan MgGuire – bas kitara
Produkcija
Gerry Stevens in Windchase
Seznam skladb
1. Forward We Ride (1:39)
2. Horsemen to Symphinity (8:33)
3. Glad to be Alive (8:06)
4. Gypsy (4:47)
5. No Scruples (6:29)
6. Lamb’s Fry (9:39)
7. Non Siamo Perfetti (1:57)
8. Flight Call (4:36)
Bonus skladba:
9. Horsemen To Symphinity (live performance – Mario Millo & Men From Mars 1998) (11:55)
Galerija slik
