Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Glass Hammer
Založba: Arion
Izid: year
Trajanje: 66:47
Ocena: 4/5
»If« je bil prvi Glass Hammer album z Jonom Davisonom kot glavnim pevcem in je za prog revitaliste s številnimi vzponi in padci v marsičem predstavljal začetek nove ere. Davison je dve leti kasneje kot član angleških progrockovskih legend Yes postal celo najbolj znan glasbenik v dosedanji Glass Hammer povesti, kar si ob svojem prihodu k ameriškim simfoprog korenjakom prav gotovo ni predstavljal niti v najbolj norih sanjah. Glass Hammer so z Davisonovim prihodom postali še bolj simfonični kot v preteklosti ter si obenem priborili marsikaterega novega privrženca. Obenem pa še nikoli prej niso tako močno spominjali na Yes, predvsem zaradi Davisonove neverjetne vokalne sorodnosti z Jonom Andersonom, kar je bilo obenem dobro in slabo za band, ki nikoli ni bil kdo ve kakšen porok glasbene originalnosti.
Občutek, da so Glass Hammer na »If« popolnoma padli pod Yes vpliv je še povečal nov logotip in naslovnica v režiji Toma Kuhna, ki je zgled vlekla pri legendarnem britanskem grafičnem oblikovalcu Rogerju Deanu. Yes so bili, poleg Emerson, Lake & Palmer, Kansas in Genesis, sicer med ključnimi Glass Hammer vplivi, vendar je zdaj to postalo še precej bolj očitno, vendar ne tudi moteče, ker so vse kompozicije na albumu odigrali na vrhunski in zabaven način, obenem pa vmes ‘vtaknili’ dovolj samosvojih zvočnih fines. »If« je bil obenem tudi debut novega kitarista Alana Shikoha s katerim sta oba ustanovitelja, klaviaturist/spremljevalni pevec Fred Schendel in basist/klaviaturist/spremljevalni pevec Steve Babb, v band pripeljala še en izjemen talent, ki je dodatno oplemenitil njihov melodični pristop k simfoničnemu prog rocku.
Davison je že na »If« lahko dosegal izjemno visoke lege, kakršne Jon Anderson ni bil več zmožen doseči, kar je bil še eden izmed vzrokov, da so ga Yes kasneje povabili v band. Na srečo Glass Hammer inštrumentalisti z izjemo Shikoha, ki na trenutke s svojim kitarskim pristopom res spominja na Stevea Howea, ne zvenijo kot karbonske kopije članov Yes, tako da ni nevarnosti, da bi se band slučajno spremenil v nove Starcastle. Glass Hammer besedila, ki so bila že prej polna različnih fantazijskih, kozmoloških in spiritualnih sporočil, so z Davisonovim prihodom postala še bolj po ‘Yes-ovsko’ poduhovljena.
Že naslovi posameznih skladb na »If« zvenijo kot nekaj kar bi lahko zrastlo le na ‘zelniku’ Jona Andersona. »Beyond, Within« je skoraj dvanajstminutni ep z elementi simfoproga in jazz fusiona, kjer vladajo briljantni melodični aranžmaji in kompleksne ritmične nianse. Klaviaturska raznovrstnost je ves čas izjemno pestra in bi bil nanjo ponosen tudi Rick Wakeman, medtem ko se z vključitvijo Davisonovega vokala skladba močno premakne v simfoprog sfero in vse skupaj spominja na Yes iz prve polovice sedemdesetih. Iskrivih improvizacijskih trenutkov zlepa ne zmanjka, vendar Glass Hammer istočasno lepo negujejo simfonično sofisticiranost.
»Behold, The Ziddle« vsebuje ambientalno enigmatični uvod z zabavnimi elementi jazz fusiona, kar traja dokler ne nastopijo divje kitarske in klaviaturske improvizacije, ki so ves čas podvržene melodični strukturi tega ambicioznega devetminutnega epa. Ravno vmesni jazz fusion trenutki so tisti, ki poskrbijo, da Glass Hammer ne spominjajo pretirano na Yes, če je že Davison izrezana kopija mladega Jona Andersona in Shikoh kar naprej zasleduje kitarski pristop Stevea Howea. V srednjem delu presenetljivo nastopi mračna in nekoliko kaotična sekcija, ki ravno ne ustreza Davisonovemu vokalu, vendar se sčasoma band hitro znajde in to ritmično kompleksno skladbo popelje v pozitivistične in epske vode, medtem ko tudi z mogočno tolkalno sekcijo v nadaljevanju maksimalno zapolnijo svoj zvok.
Na orglarsko izdatno zabeljeni skladbi »Grace The Skies«, kjer vladajo sijajne vokalne harmonije, se Davison še prav posebno izkaže s svojim svečanim ‘gostolenjem’, saj osrednji simfonični aranžma izjemno ustreza naravi njegovega vokala. Prešerno obarvani »At Last We Are«, kjer med angelsko obarvanimi vokali vnovič dominira izjemna klaviaturska pestrost, vsebuje zabavne zvoke na minimoogu in električnemu sitarju, medtem ko tokrat do večjega izraza pridejo tudi vmesni pastoralni trenutki.
»If The Stars« je nekaj več kot desetminutni ep s počasnim začetkom, kjer vladajo minimalistične pasaže na kitari in klavirju ter dramatične vokalizacije, dokler ne sledi prehod v veličastno in pompozno sekcijo med katero Davisonov ‘nebeški’ vokal pluje na nostalgičnih valovih melotrona. »If« se zaključi s štiriindvajsetminutnim superepom z naslovom »If The Sun«, ki je po dolžini, strukturi in atmosferi najbolj ambiciozno ter zanimivo delo na albumu s številnimi prebrisanimi časovnimi preobrati, inteligentnimi improvizacijami in veličastnimi simfoničnimi trenutki. Tu Davisonu na pomoč s spremljevalnimi vokali priskočita tudi Schendel in Babb, ki sta bila nekoč glavna pevca tega banda. Primerjava z nekaterimi Yes superepi se postavi sama po sebi, čeprav po naravi aranžmajev in postavitvi posameznih harmonij »If The Sun« ne spominja na nobenega izmed njih.
Glass Hammer bi bilo krivično obtožiti, da so z »If« postali samo zelo dober, vendar brezdušen ameriški Yes klon, saj album v inštrumentalnem smislu predstavlja mešanico številnih drugih simfoprog in jazz fusion vplivov ter povsem svojstvenih improvizacijskih viž, medtem ko v celoti predstavlja res lep poslušalski užitek, kjer ni zaslediti niti enega dolgočasnega trenutka.
V primerjavi z nekaterimi preteklimi razočaranji, predvsem v podobi prejšnjih dveh albumov (na predhodnik »Three Cheers For The Broken-Hearted« (2009) je band verjetno čimprej pozabil) predstavlja »If« velik korak naprej za skupino, katero so marsikateri že odpisali. Kakšne originalnosti, kaj šele inovativnosti, od Glass Hammer pač že dolgo ni mogoče pričakovati in dokler so tako dobro igrali glasbo za kakršno so Yes na stara leta že nekoliko izgubili tisti pravi občutek ni bilo s tem prav nič narobe. Razen tega so Glass Hammer na »If« ter na naslednjem, sorodnem albumu »Cor Cordium« (2011), zveneli precej boljše kot Yes v svoji »Fly From Here« (2011) fazi.
Zasedba
Jon Davison – vokal
Fred Schendel – klaviature in steel kitara, spremljevalni vokal
Steve Babb – bas kitara in klaviature, spremljevalni vokal
Alan Shikoh – kitara
Randall Williams – bobni
Produkcija
Fred Schendel in Steve Babb
Seznam skladb
1. Beyond, Within (11:44)
2. Behold The Ziddle (9:11)
3. Grace The Sky (4:29)
4. At Last We Are (6:46)
5. If The Stars (10:25)
6. If The Sun (24:02)
