Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Buggles, The
Založba: Polydor Records
Izid: year
Trajanje: 34:29
Ocena: 3.5/5
»Adventures in Modern Recording« je bil drugi in obenem poslednji album britanskega sintpop/novovalovskega dueta The Buggles, katerega sta tvorila pevec/basist/producent Trevor Horn in klaviaturist Geoff Downes. The Buggles so si svetovni sloves pridobili s kultnim prvencem »The Age of Plastic« (1980), katerega so številni kritiki tistega časa prepoznali kot enega prvih sintpop albumov, medtem ko sta Horn in Downes z mega hitom »Video Killed The Radio Star« napovedala rojstvo t.i. MTV generacije (omenjena klasika, ki je napovedala številne nove zvočne trende, je bila namreč na začetku osemdesetih otvoritvena skladba novorojene MTV).
Izjemen uspeh ambicioznega dueta ni ostal neopažen niti v profesionalnih glasbenih krogih, tako da je Horna in Downesa doletela posebna čast, ko sta prejela povabilo, da se pridružita legendarni progresivnorockovski skupini Yes, kjer sta zamenjala ‘nenadomestljivega’ Jona Andersona in izjemno priljubljenega Ricka Wakemana. Edini Yes album s Hornom v postavi se je imenoval »Drama« (1980) in čeprav je presegel večino pričakovanj, marsikdo ni bil navdušen nad novim vokalom, kljub temu, da sta imela Trevor in Jon precej sorodni barvi glasu. Po ponesrečeni turneji v letu 1981 sta se Horn in Downes odločila za slovo od Yes in za obnovitev The Buggles. Skupaj sta začela pisati material za novi album, ki se je imenoval »Adventures in Modern Recording«, ki pa je sčasoma vse bolj postajal nekakšen Hornov solo projekt.
Downes je namreč svojemu The Buggles sotrpinu pomagal samo na peščici skladb. Potem, ko je ugotovil, da ‘to ni več to’, se je odločil za slovo in se rajši pridružil novonastali superskupini Asia, kjer je igral tudi nekdani Yes kitarist Steve Howe. Hornu ni preostalo drugega, da na pomoč privabi čimveč gostujočih glasbenikov in z njimi dokonča album, kar mu ni bilo težko storiti, saj se je razen kot izvrsten pevec tedaj začel vse bolj uveljavljati kot izjemno cenjen producent. Na pomoč pri zvočnih efektih mu je, poleg klaviaturista Johna Sinclaira (ex-Heavy Metal Kids, Uriah Heep, Ozzy Osbourne), priskočil tudi Yes basist Chris Squire s katerim sta še dandanes na vezi, saj ima Horn, ki je bil producent na svetovni uspešnici »90125« (1983), še vedno prijateljske stike s člani tega legendarnega banda.
Naslovna skladba, ki poleg sintpop/novovalovskih elementov ne skriva spogledovanja z reggaeom, odpre album na spektakularen način. Dobro izpadeta tudi »Beatnik« s svojm zabavnim refrenom ter nekoliko bolj eksperimentalni ter nostalgični »Vermilion Sands« Najbolj znana in najboljša skladba na albumu v katero je Horn položil vse upe pri iskanju naslednjega velikega hita pa je bila, ironično, »I am a Camera«, ki je kot »Into The Lens« izšla že na prej omenjenem Yes albumu »Drama«. Ta različica ene izmed boljših kompozicij skladateljskega dueta Horn/Downes, ki je dosegla kar lep komercialni odmev, je imela nekoliko bolj preproste aranžmaje in malce spremenjeno besedilo.
Elektronsko zabeljeni »On TV« predstavlja najbolj anahronističen (in hitro pozabljiv) trenutek albuma. Veliko boljše izpadeta romantični »Inner City« ter še posebno artpop poslastica »Lenny«, kjer Horn doseže najboljšo možno glasovno imitacijo Jona Andersona (podobnost je za trenutek zares osupljiva), čeprav to gotovo ni bil njegov glavni namen. Melanholični »Rainbow Warrior« postreže s solidnim zaključkom albuma. Posamezni »The Adventures in Modern Recording« demoti na čelu s skladbami »Fly From Here« ter »Riding a Tide«, ki so bili uporabljeni tudi v obliki bonus skladb, so kasneje doživeli nenavadno zvočno evolucijo na kontroverznem Yes albumu »Fly From Here« (2011), kjer je Horn poskrbel tudi za produkcijo.
»Adventures in Modern Recording«, ki je, bizarno, dosegel boljšo uvrstitev v ZDA kot na domačih tleh, kjer je bil precejšnja komercialna polomija, je bil nekoliko manj zanimiv dosežek v primerjavi s kultnim prvencem, vendar se je na njem še vedno nahajalo veliko kvalitetnih idej, medtem ko je bil Horn v najboljši možni vokalni formi. Škoda, da ni z The Buggles poskušal vztrajati naprej, čeprav po Downesovem odhodu vse skupaj res ni imelo več pravega smisla. Številni cenijo tudi Hornovo kasnejše udejstvovanje pri sintpop/avantgardni skupini Art of Noise, vendar bo njegovo srce vedno pripadalo The Buggles, ki so imeli nekoč potencial postati ena največjih sintpop skupin osemdesetih. Kdo ve kaj bi se lahko še zgodilo, če vmes ne bi bilo kratkotrajne Yes epizode in če ne bi Horn potem popolnoma zaplul v producentske vode.
Zasedba
Trevor Horn – vokal, bas kitara, kitara, programiranje bobnov
Geoff Downes – klaviature, programiranje bobnov
Simon Darlow – klaviature, kitara
Bruce Woolley – spremljevalni vokal
John Sinclair – programiranje bobnov, cimbale, spremljevalni vokal, kitara
Chris Squire – zvočni efekti
Anne Dudley – klaviature
Luis Jardim – tolkala
Danny Schogger – klaviature
Rod Thompson – klaviature
Produkcija
Trevor Horn, Geoff Downes in John Sinclair
Seznam skladb
1. Adventures in Modern Recording (3:46)
2. Beatnik (3:38)
3. Vermillion Sands (6:48)
4. I Am a Camera (4:56)
5. On TV (2:48)
6. Inner City (3:22)
7. Lenny (3:12)
8. Rainbow Warrior (5:22)
9. Adventures in Modern Recording (reprise) (0:51)
