Avtor: Rok Klemše
Izvajalec: Deathgasm
Založba: Samozaložba
Izid: year_month
Trajanje: 1:26
Ocena: 4/5
Tokrat nekaj drugačnega, ne nujno povsem glasbenega, a obenem neločljivo povezanega z metalom! (Filmska) groza in metal sta vedno hodila z roko v roki, že od zgodnjih osemdesetih z verjetno najbolj znanim filmom, ki je združil metal in horror, Trick Or Treat (z Ozzyjem in Geneom Simmonsom), pa Shock ‘Em Dead, The Gate in številnimi drugimi večinoma (ne)posrečenimi poskusi. Še nikoli doslej pa nista filmska umetnost in metal delovala bolj učinkovito in prepričljivo kot v primeru dolgometražnega prvenca novozelandskega režiserja Jasona Leija Howdena, Deathgasm.
Howden, ki je za Deathgasm napisal tudi scenarij, sicer pa je zaprisežen metalski navdušenec (med najljubše bende šteje Emperor in Cannibal Corpse), je bil do svojega režijskega debija znan kot mojster vizualnih učinkov. Sodeloval je pri velikih produkcijah kot so Avengers, Prometheus in Hobit, v Deathgasm pa je na srebrnem platnu združil svojo ljubezen do metala in splatstick packarij na čelu z mojstrovinami Petra Jacksona kot sta kultna Bad Taste in BrainDead ter Raimijevo trilogijo Evil Dead.
Zaplet Deathgasm je sicer nadvse klišejski – metalci odkrijejo starinski notni zapis Črne himne kultnega benda Hexan Sword in ko jo odigrajo nad zemljo jasno pošljejo demonsko apokalipso. Sprva klišejski izpadejo tudi liki; metalci kot družbeni izobčenci, obvezni šolski nasilneži in vroča blondinka, ki postane objekt poželenja osrednjega lika Brodieja, ki se mora potem, ko je njegova mama institucionalizirana preseliti k versko blaznima stricu in teti. Njegovega hudičevega ropotanja seveda ne razumeta, stric ga skuša celo krstiti med spanjem in Brodie zaveznika hitro najde v Zakku, med njima pa se hitro splete prepričljiva bromanca. Črno beli liki bi v drugačnem okolju izpadli ceneno, a tu le dodajo k čaru filma, saj jih Howden nadgradi s tem, da jih pahne v povsem metalsko okolje. Brodie in Zakk nažigata zakon soundtrack z bendi kot so Nunslaughter, Axeslasher, Midnight, Emperor, Elm Street in številnimi drugimi, njun bend snema spote a la Immortal – Call of the Wintermoon, Zakk pa Brodieja zafrkava ker posluša Trivium.
Enako prepričljivo se Deathgasm obnese na področju groze. Howden je kljub mizernemu proračunu uspel ustvariti spoštljiv poklon klasikam kot sta Evil Dead (očiten hommage Raimijevi kameri) in BrainDead, a obenem žanru vdihniti nekaj prepotrebne svežine. Kri, čreva, raztelešenja in vse kar spada zraven je obdelano s komične perspektive, posebni učinki pa so za film te velikosti naravnost odlični in vidi se, da ima Howden ogromno izkušenj s tega področja. Tudi igralci svoje delo opravijo zelo dobro. Milo Cawthorne kot Brodie sicer ni Bruce Campbell, a proti koncu filma z demoni opravlja ravno tako učinkovito kot Ash, načini na katere se jih lotijo pa že dolgo niso bili tako odtrgani in zabavni.
Ker gre za prvenec Deathgasm muči nekaj manjših težav, predvsem mestoma izgublja rdečo nit, neizkoriščeni so stranski liki, s kultisti in piflarskima »sidekickoma« na čelu, deloma šepa tudi scenarij, a vse to bo lahko Howden popravil v Deathgasm 2: Goremageddon, ki je že najavljen. Fuck yeah! Deathgasm čudovito nadaljuje tradicijo novozelandskega črnohumornega gnusa, zastavonoše katerega sta bila v zadnjih letih v prvi vrsti Black Sheep in What We Do In the Shadows, gotovo pa bo postal obvezni halloween menage-a-trois z BrainDead in Evil Dead (s pivom in pico v rokah seveda). Dva odtrgana palca v zrak!
Deathgasm si lahko jutri, v petek, 25.3.2016 ogledate v Kinu Dvor!
Produkcija
Jason Lei Howden (režija)
