Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Leonart
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 39:18
Ocena: 4.5/5
Težko je v današnjem času najti skupino s tako pretanjeno izdelano strategijo učinkovitega osvajanja src slovenske glasbene javnosti (posredno seveda preko razpoložljivih medijev – radijskih frekvenc, You Tube, itn…) in posledično učinkovitega umeščanja v slovensko glasbeno okolje »mainstreama« – se pravi srednjevalovsko prijetnih odzvenov, kot je to v primeru zasedbe Leonart. Pred nami je namreč njihov studijski prvenec »Visoko v nebo«, ki se je varil skozi krepostni časovni interval štirih let. Nastajal je počasi, v siju velikega perfekcionizma za katerim stoji izkušena ekipa štirih glasbenikov jedrnato izdelane glasbene vizije ter notranje srži, ki išče artistično estetiko.
Ne čudi izredna angažiranost skupine, saj se lahko neprikrito kiti z glasbeno kakovostjo, ki ji pri tem hvaležno »ščiti« hrbet, ko ubira dejanja uspešne samopromocije. Do izida studijskega prvenca so Leonart namreč izdali skupno že štiri videospote in kar sedem predstavitvenih singlov. Torej je laična javnost lahko spoznala že več, kot dve tretjini studijskega prvenca, še preden je ta dočakal datum uradnega izida oziroma dosegel mesta prodajnih polic.
»Visoko v nebo« je pretanjeno izdelan in izpiljen studijski prvenec hipno zaznavnega pop art rock karakterja urbane kulture, ki skozi deset točk nagovarja poslušalca na (obči percepciji) silno prijazen in voljno dostopen način. Naravne zvočne pastele s katero barva produkcija izkušenega Martina Bezjaka ta izdelek, je zgolj pika na i dodelani aranžerski »kostumografiji« desetih kompaktno učinkujočih skladb, ki razvijajo preko slabih štirideset minut, visok nivo muzikaličnosti (Ko si tu).
Čeprav so možne stereotipske vzporednice in Leonart v tem oziru zagotovo ne izumljajo tople vode ter ne prinašajo glasbene revolucije, pa stoji za vsako izmed skladb perfekcionizem filigranske finomehanike ubadanja z vsemi malenkostmi, ki v postopnem perfekcionističnemu optimiziranju prinašajo na album kot celoto, visoko učinkujoči moment pop estetike.
Kar seva album, je iskreno čuten dialog štirih glasbenikov, ki se poznajo že zelo dolgo časa in jim glasbene kilometrine ne primanjkuje. Razgibani aranžmaji, ki stapljajo v karizmo osebne izkaznice tega albuma več žanrskih razkorakov izkazuje, da gre za izvrstne glasbene interprete. Stapljanje žanrskih odklonov proti figuram plesne funk kinetike (Vroč poljub), blues/funkovskega koketiranja (Povabi me na ples), reggae in surfa (Nora noč), ki ga točkovno podčrtuje tudi rock’n’roll z vseskozi občutno zaznavnim žvenketom kitar (hudomušna otvoritvena Danes me ni), izkazuje, da so Leonart v izhodišču rockerji. V mid-eight pasažah so vpete tudi kitarske solaže, a te nagovarjajo poslušalca skromno in povsem nepretenciozno, saj sledijo aksiomu »manj je več« ter tako učinkovito zadržujejo kompaktno formatitanje skladb. Vse te raznolike momente albuma, pa povezuje izrazita čut skupine za melodično nalezljivost, ki pa je tipska refleksija geografskega porekla skupine. Leonart (s slovenskimi besedili) zvenijo v razvoju vodilnih melodij in vzdušij skoraj šolsko slovensko. Torej je z nami tista koprena atmosferične melanholije, ki jo razvijajo v svoji izrazno tipski specifiki na tem planetu le Slovenci. Zato bodo hipoma zanimivi tudi za ljubitelje pretanjene art kulture kakšnih Dan D, denimo iz časa prvih treh albumov. Skladbi Moje mesto in Pojem zate nosita celo ščepec indie pop rock kozmetike, ki bi jo v primeru angleških besedil, rado posvojila celo današnja trendovska MTV generacija.
Leonart so v aranžiranju mislili na vse. Opremljanje ozadja vodilnih vokalnih linij z dodatnimi spremljevalnimi vokali, zgoščanje zvoka spremljave ozadja z več kitarskimi linijami, ki se večkrat podrejajo akustičnim zvokom. Tu je vseskozi kontrastno jasna in nenehno učinkujoča toplina muzikalične razgibanosti bas kitare ter aktivno delo bobnov, ki na pravih mestih razgibavajo razvoj skladb z lahkotnimi, a potrebnimi okraski bobnarskih prehodov. V graduiranem stopnjevanju vzdušij na relaciji kitica refren odigrajo večkrat pomembno vlogo tudi klaviature, ki se igrivo vpenjajo v dialog s kitarami in plemenitijo art karizmo skladb. Vodilni vokal je v barvi sila prijeten, v interpretaciji vseskozi čutno intuitiven. Je pika na i prepričljivosti tega izdelka, zagotovo pa je da je bilo mnogo dela opravljenega tudi na ubadanju z metriko samih verzov, saj zadržuje interpretacija skozi slovenščino izredno noto muzikaličnosti oziroma dosega visoko spevnost, h kateri se lahko hipoma vključuje tudi publika na koncertnih nastopih skupine.
Album »Visoko v nebo« je torej prelep pop rockovski album izdelane artistične karizme tipskega glasbenega vizionarstva skrojenega izpod slovenskega sonca. Lepšega slovenskega »mainstream« albuma, ki bi bil refleksija stapljanja stare šole rocka z modnimi vzgibi pop estetike današnjih dni, si skoraj ne bi mogli želeti.
Leonart – Danes me ni:
Zasedba
Sebastijan Lukovnjak – vokal, kitara, klaviature
Andrej Knehtl – kitara, spremljevalni vokal
Martin Počkar – bas kitara, spremljevalni vokal
Marko Brvar – bobni
Produkcija
Martin Bezjak
Seznam skladb
1. Danes me ni
2. Vroč poljub
3. Pojem zate
4. Moje mesto
5. Podoknica
6. Nora noč
7. Ko si tu
8. Dim nad mestom
9. Nov dan
10. Povabi me na ples
