Izvajalec: Indica
Založba: Nuclear Blast
Izid: year
Trajanje: 46:21
Ocena: 4/5
Ženske skupine so vedno dvorezni meč kar se glasbene ekspresije tiče. So bile in bodo. Hitro te namreč lahko zavedejo in odpeljejo na pot analiziranja privlačnosti posameznih članic, kot pa sporočilnosti njihove avtorske glasbe. Tega sredstva manipulacije se dobro zavedajo tisti, ki nosijo škarje in platno v rokah, kadar pride pod vprašaj odmerjanje finančnih injekcij v prid podpori posameznim skupinam.
Občutek je, da je bil lažji preboj vselej bolje na kožo pisan vseženskim (beri: spolno čistim) zasedbam, kot na drugi stran, vsemoškim. Prvič jih je mnogo, mnogo manj, drugič precej učinkoviteje odigrajo svojo vlogo, ki sproža Bambi efekt, kot to uspeva moškim grobijanom.
Ni vrag, da tega ne vedo tudi pri založbi Nuclear Blast Records. Kje? Prav berete. Založbi, ki striktno in nad vsem skrbi za ohranitev izročila heavy metala in vseh njegovih mogočih žanrskih in podžanrskih izrastkov, ki jih je ta dal skozi leta evolucije. V skupini Indica je metala manj, kot je vode na Marsu. Morda tja od časa do časa le zatava kakšna vodna molekula, a na “A Way Away” ni moč najti niti kvanta metal glasbe. In kam je odtavala prisega metalu založbi, kot je Nuclear Blast Records? Tudi gospodar muh – sam presvetli Satan se to pot verjetno presenečeno praska po nagrbančenem čelu.
Skupina, ki za čuda do tega dne, še ni kandidirala na tekmovanju Evrovizije, kot predstavnica Finske, povezama na albumu “A Way Away” lik in delo svojih preteklih stvaritev (albumov). Ti so bili vsi izdani tako, da jih je skupina odpela v materinem jeziku – finščini torej. “A Way Away” je angleško odpeti album.
Naj končno stopim v bran skupini. Čeprav bi vseh pet punc takoj oženil in si ustvaril harem (kako lepa pravljica za lahko noč), pa na “A Way Away” ne gre za nikakršno glasbeno trivialnost, še manj za plitkost, kljub sladko-grenkemu atributu avtorske izpovedi albuma, ki naj bi odstrl naposled skupini vrata za komercialni preboj na stežaj tudi v tujini. Indica so namreč do tega dne že davno dosegle na Finskem status superzvezd z albumi prodanimi v večkrat platinastih nakladah. V svojih kompaktno zasnovanih skladbah predstavljajo klasično zasnovo kompozicijske strukture glav (refren) in repov (kitica). Skladbe so prežete s tipičnim finskim dojemanjem melodije – torej je vzdušje melanholije vseskozi jasno poudarjeno. Island Of Light ki odpre album vam bo z grabežljivo melodičnim refrenom takoj preusmerila na album vso pozornost. Naslednja, torej Precious Dark, poseduje v podvozju celo melodično poudarjeno nogo bas linije, kar naniza izredno dobrodošel kontrast in posebnost na albumu. Le na tem albumu.
Punce ustvarjajo posrečeno kombiniranje rocka s klasično obarvanimi aranžmaji, kar prinaša občutek multifascetno oblikovanega zvoka. Občasno vgrajujejo tudi folk elemente s pomočjo tradicionalnih “izštekanih” – akustičnih instrumentov. Rockovski občutek, ki je plasiran s pomočjo riffanja električne kitare, je spretno vgrajen bolj v ozadje produkcije, ki daje to pot prednost simfoničnim aranžmajem in aranžmajem za klaviature. Vrhunca takšne težnje oblikovanja zvoka dosega album skozi trojček zaporedja skladb Children Of Frost, Lilja’s Lament (verjetno to ni parodija na čelista zasedbe Apocaliptica, skladbo bi brez težav lahko uporabili za filmski soundtrack) in za njima In Passing – slednja je izšla tudi kot “single”.
Pevka Jonsu uspešno prevzema pozornost z vokalom. Rešuje je barva glasu, ki poseduje dotik mističnosti, obenem pa privlačni dotik brezmadežnosti neutrganega cveta (kompaktna Straight & Arrow rojena za hit singlico in predvajanje po radijskih valovih). Ko smo pri Straight & Arrow je to skladba, kjer je skupini uspelo še posebej smelo združiti v idealno sobivanje vse elemente, ki oblikujejo izraz skupine. Ob tem pa izpostaviti grabežljivo melodični refren ter kontrast preklopa vzdušja med refrenom in kitico.
Tuomas Holopainen, sicer kaviaturist zasedbe Nightwish, je mož, ki je globoko zagrebel vseh deset prstov v oblikovanje zvoka albumu, oblikovanje orkestralnih aranžmajev, aranžmajev klaviatur in če razmišljam povsem po moško-stvarno, nemara še kam drugam, kar je širši javnosti seveda ostalo prikrito. Toliko o neutrganih cvetovih zasedbe Indica. Že četrti album skupine “Valoissa” (2008) je produciral Tuomas.
Album pa je zelo dober. Poseduje raznolikost med skladbami, te pa dosegajo visok nivo dinamike, pretoka razpoloženjskih stanj in so do potankosti perfekcionistično oblečene v aranžmajske strukture, ki v polnosti izkoriščajo spekter zvočne slike. Dinamiko dvigujejo tudi srednji instrumentalni deli ali/in izhodni instrumentali, ki mnogokrat povzemajo zmes orkestralnih aranžmajev v katere se zaje celo nekaj tonov soliranja (?) kitare ali večje riffovske koherence. Seveda se človek ob tem vpraša koliko je bilo žrtvovane pristnosti podobe skupine, ki jo povzemajo predhodni albumi skupine. Pred očmi je treba imeti dejstvo, da je to prvi angleško odpeti album skupine in pravzaprav kompilacija najboljšega iz preteklih albumov. Torej lahko govorimo o kompilaciji in hkrati o prvem studijskem albumu skupine, ki je odpet v angleščini. Gotovo se je nekaj prepoznavne esence izgubilo, a mnogo jo je ostalo. Indica so posebna skupina. O tem ne gre dvomiti na “A Way Away”.
Glede na nekakšno “best of” podobo albuma prearanžiranih preteklih del, pa je vprašanje, če bo skupina tudi na prihodnjem albumu uspela ohraniti tako visok kvalitativni nivo “prvenca” (prvenca v angleščini) in zaorati še globlje v mednarodno ledino. Počakajmo torej kam jih bo odnesel “A Way Away”.
Zasedba
Jonsu – vokal, violina, klaviature, kitara
Sirkku – klaviature, klarinet, spremljevalni vokal
Jenny – kitara, spremljevalni vokal
Heini – bas kitara, spremljevalni vokal
Laura – bobni
Produkcija
Tuomas Holopainen
Seznam skladb
1. Island Of Light
2. Precious Dark
3. Children Of Frost
4. Lilja’s Lament
5. In Passing
6. Scissor, Paper, Rock
7. A Way Away
8. As If
9. Straight 6 Arrow
10. Eerie Eden
