Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Degradead
Založba: Metalville Records
Izid: year
Trajanje: 40:39
Ocena: 3/5
Po zasičeni atmosferi bednih derivatov nekdaj mogočne melodične death metal scene je ostalo še malo neraziskanih zaplat sivine, v kateri bi lahko doživel popolno katarzo čutov. Pri večini skupin, kot so Soilwork, In Flames, še prej in raje pa At The Gates, The Haunted, je ostalo neraziskano morje novih in manj poznanih imen glasbene scene. Eno takšnih je tudi Degradead, ki pa mladosti in relativno kratki desetletni dobi delovanja ponuja vse prej kot puhle parafraze že slišanega, kar trije doslej izdani albumi pa dokazujejo, da se stockholmski mladci ne nameravajo uspavati na lovorikah stare slave, temveč hrepenijo po letu v prvo jakostno skupino melodične death metalske elite.
Skupina je začela svojo zgodovino pisati že leta 2000 in sicer pod imenom Septima, kot Degradead pa so v glasbeno ledino zaorali šest let kasneje, po uspešnem sodelovanju z danes že nekdanjim kitaristom skupine In Flames, Jesperjem Strömbladom, s katerim ustvarijo polnokrvni prvenec Til Death Do Us Apart pa se je njihova pot vzpenjala le navzgor. Sicer počasi, a vztrajno nadgrajujoč recepturo prvinskega gothenburškega death metalskega zvoka s thrasherskimi vstavki, izgradi švedski peterec brutalno in užitno mešanico melodike novodobne metalske forme in z adrenalinom prepojene trdozvočne glasbe, ki da vetra še tako razvajenem poslušalstvu. Skupine ne gre kar tako odpisovati ali predalčkati zaradi geografskega porekla, saj je bolj kot geografija tu pomemben talent, katerega pa kitarskemu dvojcu Szücs – Nyström nikakor ne manjka, prav tako pa za njima ne zaostajajo niti ostali člani Degradead artilerije.
Navkljub dejstvu, da sem se v zadnjih nekaj letih dodobra nažrl gruleče melodike Andersa Friedena iz v plamene zapisanih In Flames, je Mikael Sehlin še tako mlad, da ne hrani moči za drugo ali tretjo rundo kot njegov starejši kolega in vzornik, temveč se je pripravljen podati v boj na vse ali nič že od prvega trenutka dalje, poleg grlenosti pa premore njegov vokalni register dobro mero občutja za milozvočja in melodiko, s katerima pa nikakor ne pretirava. To dokazuje že strupeno eksplozivna, pa čeprav rahlo predvidljiva otvoritev plošče A World Destroyer, skladba Human Nature. Princip oranja ostala glasbeno, če ga le postavite ob bok preteklima izdelkoma, navidezno nespremenjen, a s številnimi modnimi dodatki. Kitare tako na trenutke kar preveč spominjajo na klaviature, bogoskrunska metamorfoza kitarskih distorzij pa se navesi na povsem razločen skelet elektronike. S slednjo mladci sicer ne pretiravajo tako, kot denimo Raunchy, a je bila želja po ugajanju širšemu krogu poslušalstva (predvsem nežnejšega spola) očitno premočna, da bi se temu nesmiselnemu kvarjenju ravnotežja lahko uprli. In tu trčimo na nov zid očitkov! Refreni so tisti del celote, kjer ta hladni dotik nežive elektronske tvari, najočitneje zbode v ušesa, da pa je mera polna, so se Degradead odločili vse skupaj zabeliti še z obilico čistih vokalov in večglasji. Seksi? Če ste ljubitelji bolj mačistične in ne toliko jokave glasbene ikonografije čistokrvnega ema, niti ne pretirano. Vsemu navkljub se najde v celoti kar nekaj okusnih sadežev, ob katerih skoraj pozabite na ponesrečene momente razočaranja. Eden takšnih je nedvomno Final Judgement, ki pa ga skazi jokavo brezvezni začetek skladbe Broken. Septično stranpot po aveniji splošno sprejetega nakladanja bi človek pripisal modnim muham enodnevnicam s pretiranimi tupeji ter s strani založb zaukazanimi vratnimi poslikavami, spozabo pa le stežka oprostimo death metalskim borcem. In tovrstnih akrobacij na plošči A World Destroyer nikakor ne manjka.
https://www.youtube.com/watch?v=pAmtEKmQRIA
Ravnovesje med genialnostjo, navdihom ter brezveznjaštvom je res zelo enostavno porušiti z enim samim zamahom. Očitanemu navkljub pa je celota zelo lepo poslušljiva in navkljub temu, da se po dobrih štiridesetih minutah poslušanja človek kar naenkrat počuti ceneno in perverzno modno usmerjenega, je izdelek vse prej kot puhla parada ničevosti. Album funkcionira in se, verjeli ali ne, ne zatika kot kost v grlu, temveč s slehernim trenutkom izpostavljenosti in z vsako skladbo vse bolj navduši. Ne gre toliko za užitek in popolno potešitev vseh strasti, kar doživite, recimo, med poslušanjem ameriškega briljanta skupine Lazarus A.D., ob tretjem udarcu skupine Degradead pa upamo, da se bodo Vikingi le otresli modnih dodatkov ter v četrto zarohneli brez nepotrebnih milozvočij.
Zasedba
Michel Bärzén – bas
Kenneth Helgesson – bobni
Anders Nyström – kitara
David Szücs – kitara
Mikael Sehlin – vokal
Produkcija
Jonas Kjellgren
Seznam skladb
1. Human Nature
2. A Taste Of Destiny
3. A False Hope
4. The Final Judgement
5. Broken
6. Part Of The System
7. No One Prevail
8. Cold Blood
9. Near The End
10. Kept In The Dark
