AC/DC: Power Up

0 231

Založba: Columbia Records
Datum izida: 13. 11. 2020
Produkcija: Brendan O’Brien
Dolžina: 41.03 min
Zvrst: Rock’N’Roll
Ocena: 8.5/10


»Dan, ki ne pride nikoli«, ali kako se že imenuje tisti komad od Metallice? In vendar pride. V taboru AC/DC so perfektno dražili. Po koščkih. Pravzaprav so sproducirali celo zmedo, ki se je začela nekje s turnejo v prid podpori albuma »Rock or Bust«. Delovalo je, da se avstralska trdnjava rock ‘n’ rolla polagoma krha in sesipa, saj je z izjemo Angusa, vsak član dobil zamenjavo v postavi, da je bend sploh lahko izpeljal turnejo. Kdor se še spomni, je moral Phil Rudd zaradi suma naklepnega umora v zapor, Cliff Williams je razglasil po turneji da gre v pokoj, Brian Johnson, je moral zaradi težav s sluhom prepustiti mikrofon Axlu Roseu, Malcolma pa je še v času snemanja zaradi napredujoče demence zamenjal njegov nečak Stevie Young. Obetal se je končni epitaf ene največjih rock skupin kar jih je lomastilo po planetu, pri čemer je za hip delovalo, kot da igra na odrih Angus Young Band. Roko na srce. Če bi se ta vražja parna lokomotiva res ustavila, bi vsi spoštljivo dahnili: “Svoje so naredili, in naredili so preklemano veliko. Naj jim bo večna slava«. A je usoda hotela drugače. Kako lepo.

AC/DC so skupina, ki si je skozi čas priigrala reputacijo najbolj poredne rock’n’roll zasedbe univerzuma. To je neizpodbitno. Še posebej, ko sprejme ponižnost in poklekne pred takšno veličino celo eden največjih neukrotljivcev in egomanijakov rock univerzuma. Vsem znani, čislani, hitro vzkipljivi, pa ob pobalinski reputaciji AC/DC vseeno le “njihov vajenec” Axl Rose, za katerega je treba poudariti, da je briljantno oddelal svojo vlogo na poslednji AC/DC turneji.

Ker v tej novi zgodbi o AC/DC ne more biti prav nobenih skrivnosti, lahko že v naprej kar sami napoveste, kako se bo razvijal ta recenzentski spis v nadaljevanju. Novi AC/DC album je naravnost briljanten. Natanko tak, kot mora biti in o kakršnem je sanjal vsak oboževalec skupine. Od glave do pete. AC/DC-jevski do kosti. Prelit in prepreden z vsemi zaščitnimi znamkami edinstvenega lika in dela  gigantov rocka. Kakšen bi bil mimobežni orientir kam ga gre umestiti? Da. Odstreli naravnost v začetni del “Brian Johnson ere” delovanja skupine. »Flick of the Switch« denimo. In brez dlake na jeziku. Po »Ballbreaker«, če ne kar »Razor’s Edge«, ni nobene predrznosti in pretiranosti reči, da gre za najbolj kompetenten in AC/DC-jevsko izklesan album. Dvanajst komadov, 41 minut glasbe. Tudi, če bi jih bilo deset in vsega 35 minut, bi zadoščalo. A tudi 12 ni nikakor odveč. Vsi komadi stojijo in vsi prijemljejo in grabijo. Nespoštljivo in z brco naravnost med oči. Tako kot se od AC/DC pač zagre.

Zelo domače, zelo preverjeno, zelo ponarodelo in znova zelo večno. Vse je na svojem mestu. Alkoholni hlapi, ki znova vsevprek razuzdano vejijo iz tistega edinstvenega in na miljo prepoznavnega  vreščanja Briana Johnsona, udarni, preprosti in z boogie retoriko spleteni ritmi, ene najbolj pobalinskih sekcij rocka in rolla kadarkoli, čvrsta ritmika fraziranja za katero (že na svoji drugi AC/DC plošči) skrbi Angusov in Malcolmov nečak Stevie, in pa seveda eden in edini, Angus Young. Z glavo in brado. Mož, ki je preživel z AC/DC vse. Neverjetni vrač reciklaže ene in iste fraze skozi prvinsko recepturo rocka, ki vžiga vedno znova in znova. Ne glede na število izpeljanih reciklaž, saj vedno deluje, kot bi jo slišal prvič. Mož, ki drži vse vajeti v rokah in brez katerega ni AC/DC. Na albumu je pri vseh skladbah citiran kot soavtor znova pokojni Malcolm Young. Po Angusovih besedah izvira glavnina idej, ki so pristale na novem albumu, iz obdobja pisanja materiala za album »Black Ice«.  »Power Up«, skupno šestnajsti AC/DC album, je posvečen Malcolmu Youngu, ki je preminil pred tremi leti.

Od trenutka, ko udari album z uvodno Realize, pa vse do sklepne Code Red, je vse jasno. Neusahljivi rondo rocka je dostavil še eno lucidno osvežitev reciklaže ultimativnih fraz, skozi katere adrenalinska naglica neusahljivega gejzirja visoko oktanske rifovske drže ne popušča. Organska kemična reakcija, ki lepi vse sestavine skupaj na povsem unikaten način, je znova rojena. Še nedolgo tega je izgledalo, da bo kaj takšnega nemogoče. A vse je znova tu. Napevi tolp, ki spremljajo Johnsonovo prodornost s katero reže njegov vokal za svoja leta neverjetno učinkovito in prepričljivo, nadalje tisti prvinski zvok rock magije, ki ga prepoznaš hipoma in ga dihaš, kot bi bil kisik, pa nova perfektna zmes elementov blues in boogie popadljivosti. Reč, ki takoj premakne telo. V hipu. Če ste eden tistih, ki ne reagira na tak album, potem ste se znašli na nepravem koncu iskanja pravljice o »Lojtrci domačih« Borisa Kopitarja.

Ta rock’n’roll pošast ostaja torej še naprej nenasitna in nepotešena. Drugače ne zna, ne zmore in drugače niti ne gre. In nihče ne želi, da bi bilo drugače. Upajmo le eno. Da se svet spravi v red in da nam prinese legende rocka na odre sveta, da lahko še poslednjič uživamo v račji odrski hoji Angusa in kravalu njegovih pajdašev. V postavi, kot jo pooseblja odlični »Power Up«. Chuck Berry je enkrat več blažen tam nekje gori. V svojih rock’n’roll nebesih. Naj grmi! Naj se vžge rockovsko nebo. Če je to zadnjič, naj gori brezmejno in pogori v vsej svoji univerzalni in prvinski eleganci.

Avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Realize (3:37)
2. Rejection (4:06)
3. Shot in the Dark (3:06)
4. Through the Mists of Time (3:32)
5. Kick You When You’re Down (3:10)
6. Witch’s Spell (3:42)
7. Demon Fire (3:30)
8. Wild Reputation (2:54)
9. No Man’s Land (3:39)
10. Systems Down (3:12)
11. Money Shot (3:05)
12. Code Red (3:31)

Zasedba:
Brian Johnson – vokal
Angus Young – kitara
Stevie Young – kitara, spremljevalni vokal
Cliff Williams – bas kitara, spremljevalni vokal
Phil Rudd – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki