Accept: Too Mean to Die

0 161

Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 29. 1. 2021
Produkcija: Andy Sneap
Dolžina albuma: 52.16 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 9.0/10


Leto 2021, Accept, in? Nov album. Accept, ki sta jih leta 1968 ustanovila Udo Dirkschneider in (kasnejši famozni producent) Michael Wagener, veljajo za prvo pravo nemško heavy metal zasedbo. Doživela in izkusila je vse dobro in zlo. Skrivalnic že dolgo ni več. Bili so vzponi, bili so padci. Prišlo je tudi leto 2009 in kot kaže resnično zadnji reunion, kajti tokrat se je Wolf Hoffmann odločil, da gre z Accept do konca. Kamorkoli pač. Po »The Rise of Chaos« (2017), ki jih je poleti 2018 še zadnjič pripeljal tudi na tolminski festival Metaldays, je na jesen istega leta skupino zapustil Peter Baltes. Poleg Hoffmanna član postave, ki se je leta 1976 konsolidirala do te mere, da je lahko krenila dalje s profesionalno kariero. Tako je ostal Hoffmann še edini izmed nosilnih figur skupine. Po razhodu z Baltesom, ko se je pojavilo vprašanje o kredibilnosti nadaljnje kariere pod imenom Accept, je neomajnemu kitaristu ostalo na razpolago več opcij. A je ohranil kompasno iglo, uperjeno natanko tja, kamor so jo Accept ob ponovni združitvi leta 2009, usmerili. Umika ni.

Wolf Hoffmann je kvintet celo razširil in Accept so v letu 2019 prerasli v sekstet s kar tremi kitaristi, pri čemer pa je kot edini kitarski soler skupine uradno citiran, seveda, le Wolf. Ob tem je jasno, da Uwe Lulis, ki je tudi že veteran na sceni – skozi devetdeseta je nazaj na noge dvignil Grave Digger -, in najnovejši član Philip Shouse še kako dobro solirata s kitarami. Tako je privekal na svet »Too Mean To Die«. Šestnajsti studijski album velikih Accept. Skupina je prezlobna, da bi umrla. Preveč strupena. Preprosto preveč trdovratna, če ne kar neuničljiva. Kar je najbolj pomembo, pa je spoznanje, da je »Too Mean To Die« znova preklemano dober album, ki korenito popravlja vtis rahle bledičnosti albuma »The Rise of Chaos«. Ta je namreč naznanjal, da so Accept idejno izpeti. »Too Mean To Die« vrača Accept v zadnji eri delovanja, to je od leta 2009 do danes, na nivo enakovrednosti albumov »Stalingrad« (2012) in »Blood of the Nations« (2010), če pa to ne, pa skoraj na ta nivo. No, če ne drugega, je »Too Mean To Die« najbolj mračen, celo najbolj zlovešč Accept album, po priključitvi pevca Marka Tornilla. V produkciji so to pot Accept šli na vse ali nič in »Too Mean To Die« je nemara celo najbolj brezkompromisen in uničujoč album po »reunionu« leta 2009. Produkcijsko je to album, ki se mu lahko le še prikloniš. Odgovor se glasi? Znova dobri stari Andy Sneap. Povedano je vse.

Tudi tokrat so Accept od sebe spravili album, ki je od glave do pete njihov. Čistokrvni pripadnik nemške šole (tevtonskega) heavy metala. Nosi vse. Vse tisto, po čemer so Accept bili in ostajajo prepoznavni. Album prinaša popadljivo, prodorno serijo neposrednih krošejev skozi fraziranje, razvoj kompozicij pa ne zanemarja prav v ničemer koketiranja z elementi klasične glasbe. Hoffmann  se je to pot celo bolj, kot je šlo pričakovati, posvetil piljenju detajlov. To je zaznavno na slehernem koraku razvoja kompozicij. Solaže so zgrajene iz več delov. Strukturirane so posebej podrobno, ko prihaja do njihovega navezovanja, obenem pa lahko sledijo več modulacijam znotraj iste skladbe. Mid-eight pasaže so Hoffmannov posladek in dejansko prava mala mojstrovina, saj je Wolf uspel te trenutke v vzdušju znova konkretno namrščiti in zdramatizirati, skladbam pa posledično vcepiti briljantno mero razgibanja, kjer lahko poslušalec resnično na vsakem koraku uživa v njegovih kitarskih mojstrovinah.

Finomehanike in filigranskih potez detajlnega ubadanja s kompozicijami je tokrat več kot po navadi in ne boste verjeli. »Too Mean To Die« leze celo bolj počasi v uho kot povprečni Accept album. Na albumu ni dominantno izstopajočega komada, kot to velja za »Teutonic Terror« ali »Pandemic« (»Blood of the Nations«, 2009), pa vendar. Album je v smislu komponiranja raznolik. V oziru preverjene Accept formule, ki jo poznamo vsi, presenetljivo raznolik. Vsekakor je zabeljen s serijo briljantnih rušilcev, ki zasipavajo asociacijski korteks s strahovito dozo napalma. To napove uvodna »Zombie Apocalypse«, ki je sama po sebi eden od vrhuncev celotnega albuma. Album začne v hipu strašljivo razganjati od silovitosti, ko Accept napadejo z vseh položajev. A naslovna skladba, ki temu sledi, doda še več uničevalne agresije ter terorja kot sam uvod. Naslovna skladba je najbolj nasršena skladba albuma. Obenem tudi najhitrejša, hkrati s tem pa Accept in prvenstveno Hoffmann, v tej točki dostavijo eno najbolj vznemirljivih pustolovščin v dognanjih brezmejne kitarske duhovitosti (večdelne solaže, njihovo navezovanje, vhod in izhod v mid-eight pasaži). Obe skladbi sta obenem tudi neverjetno mračni in pogubni. Kar nekaj takšnih trenutkov jima sledi v nadaljevanju. A že sam uvod razganja od prvinske metalske erekcije.

»The Undertaker« je skladba, ki odstopa od preostanka materiala. Gre za skladbo, ki razvija vzdušje izrazito graduirano. Odpira se na »clean« kitarah – pozorni bodite na Hoffmanovo kontrolo tonov -, je srednje hitra, bend pa v njej razvija pravo zloveščnost, ki razgalja intenzivno mračno, brezizhodno vzdušje, v katerem še posebej navdušuje Mark Tornillo s svojim pristopom, ko odpoje kitice v čisti maniri, kar je zanj redkost, v refrenu pa dodaja grlenost, ob kateri te spreleti pravi mrliški srh. Ta vokalna linija je briljantno harmonizirana še z dvema vokalnima linijama. Višjo in nižjo. To garantira intenziviranje pravega pokopališkega vzdušja, obenem pa prefrigano podtakne ščepec pompa. Vsekakor so poleg dodani grmeči moški zborovski napevi, kar je v oziru Accept nadobvezno (na albumu je več teh nadobveznih momentov). Definitivno je to skladba, kakršne Accept v karieri še niso preizkusili. Ne čudi, da je bila izbrana za enega izmed izdanih singlov albuma.

Skladb, ki bi vabile na žur, je to pot le za ščepec. Takšna je »Overnight Sensation«, ki prinaša eno najbolj klasično zasnovanih fraz, s katero Accept iščejo pravoverni stik z osemdesetimi, temu občutku pa se takoj za njo priključi tudi fraza v »No Ones Master«, ki je nova briljantna zmes agresije in himničnosti. V to branžo je mogoče prišteti še pospešeno »Not My Problem«.

Posebna poslastica albuma je »Symphony of Pain«. To je skladba, v kateri v izrazito ospredje stopa »nabrušeni« Wolf Hoffmann, ki se razstreli s plejado kitarskih vragolij, kot so opisane v enem od gornjih odstavkov, in še posebej osupne s svojimi kitarskimi vrlinami. V njih ne pozabi izkazati niti poklona L. Van Beethovnu (hudomušno vpeti figuri 5. in 9. simfonije). »Symphony of Pain« je najbolj razgibana kompozicija albuma. V vseh ozirih. Tudi v smislu vpletanja raznih bobnarskih vložkov na prehodnih delih, medtem ko je omenjen vložek kitarske igre s strani Wolfa Hoffmanna popolna fantastika. Gotovo eden vrhuncev albuma. Tu je »Sucks To Be You«. Skladba izrazitega »groova«, ki ga prinaša zlasti skalovito ritmično ogrodje Christopherja Williamsa, Tornillo pa se v tej skladbi še posebej družbeno-kritično razkriči. Razkačenosti pevcu preko albuma nikakor ne primanjkuje.

»How Do We Sleep« preseneti s plemenskim uvodnim ritmom, nad katerega je vpet folky pletež kitarskih harmonij v tercah, temu pa sledi prelitje v klasični Accept »drive«, ki hipoma zleze pod kožo in je značilen za komponiranje skupine v zadnji dekadi. Tornillo je v njej briljanten. Da razkaže svoj vokalni karakter v takšni maniri, mu omogoči odlična naveza kitice s predrefrenom in izrazito grabežljivim, a znova popadljivo mračnim refrenom. Verzi: »Povej mi, kako lahko spimo nocoj, ko se ves svet ruši v pekel? Pojasni mi, kako lahko to opravičimo?« Tornillo jih je odpel s takšno strastjo, da poslušalca z lahkoto ganejo in premaknejo.  Tornillo je jeziček na tehtnici, ki s svojo podoživeto predstavo na pomembnih mestih albuma oživlja tisti enkratni občutek, ko skladba poslušalca preprosto posrka in odpelje. To pomeni, da je Accept uspelo spraviti na album tudi svojevrstno magijo, ki poslušalca zacopra. Tornillo je na tem albumu gotovo dostavil najboljšo predstavo v svoji karieri pevca skupine. Kapo dol Marku. Njegovi subtilnost in mehkoba se posebej izrazita v »The Best Is Yet To Come«. Navajeni smo, da vseskozi le vrešči in vrešči. A tu dostavi svojo drugo plat. Izredna točka s podobno graduiranim vzdušjem, kot se razvija v »The Undertaker«, le da občutja zloveščnosti zamenja melanholija.

Na rep je dodana zmes neoklasičnih elementov in orientalskega melosa. Seveda pa je vse skupaj spretno vpeto v nebrzdano ostrino metalskega stružnenja. Govorimo o instrumentalu »Samson & Delilah«. Skladba, ki bi prej sodila na Hoffmannov solo album, niti ni obvezni sestavni del tega izdelka. Bend  se je tega zavedal, zato je skladbo postavil na rep albuma. Kdor pozna solo dela Wolfa Hoffmana, ga ta instrumental ne bo presenetil. Glede na opus skupine Accept pa vseeno nekoliko zmede. Skladba je zelo dobra, a kot povedano, neobvezno čtivo. Kljub temu pa ji je ljubitelj tovrstne branže metala lahko povsem hvaležen. Razume se jo lahko tudi kot podaljšan instrumentalni izhod iz albuma. Nosi izdelan vodilni motiv, glavo in rep.

Kup solističnih okraskov na vsakem koraku zgolj dokazuje izjemno Hoffmannovo angažiranost, da spravi od sebe najboljše, kar zna in zmore. Nemara je Hoffmanna dodatno gnala motivacija, tudi vsled draženja, da po odhodu Baltesa za Accept ni več pravega smisla nadaljevanja kariere. Tako kot je Udo Dirkschneider eden in edini vokal, je tudi Baltes eden in edini basist, a vseeno. Zvočna slika albuma »Too Mean To Die« je vrhunska. Brezgrajna. Bas linije kopljejo in so intenzivno kontrastirane v produkciji. Tornillo poje, kot da je pred njim zadnji dan človeštva. Z eno najboljših predstav. Williams je s svojim strupenim kotaljenjem in torpediranjem v rabi dvojne bas boben stopalke poskrbel za izjemno ritmično ogrodje, v katerega so vpete kitarske fraze. To je album, ki bo navdušil Accept privržence. Po nekoliko brezidejnem predhodniku je »Too Mean To Die« natanko tisto, kar veleva njegov naslov. Neuničljiv, nezlomljiv, nebrušeni briljant širnih prostranstev prvobitnega in izvornega značaja heavy metal galaksije. Če je nemara to zadnji Accept album, je jasno, da se bodo Hoffmann in druščina poslovili v velikem slogu. A kot kaže, to še ni konec zgodbe. Kako lepo, mar ne?

Ključne skladbe: Zombie Apocalypse, Too Mean To Die, The Undertaker, Symphony of Pain, How Do We Sleep

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Zombie Apocalypse
2. Too Mean To Die
3. Overnight Sensation
4. No Ones Master
5. The Undertaker
6. Sucks To Be You
7. Symphony Of Pain
8. The Best Is Yet To Come
9. How Do We Sleep
10. Not My Problem
11. Samson And Delilah

Zasedba:
Mark Tornillo – vokal
Wolf Hoffmann – kitara, solo kitara
Uwe Lulis – kitara
Philip Shouse – kitara
Martin Motnik – bas kitara
Christopher Williams – bobni


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki