Smith/Kotzen: Smith/Kotzen

0 143

Založba: BMG
Datum izida: 26. 3. 2021
Produkcija: Riche Kotzen & Adrian Smith
Dolžina albuma: 47.19 min
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 9.0/10


Takšni album kot je pričujoči »Smith / Kotzen« so za ljubitelje dobre rock glasbe vselej svojevrstna slaščica. Vedo, da lahko od tovrstnih glasbenih avanturah prejmeš mnogo. Postaneš bogatejši za novo glasbeno izkustvo. Podobno kot glasbeniki, ki se v takšno avanturo podajajo. Nikdar si ne bi mislil, da bosta kdaj združila moči za skupni album glasbenika, ki prihajata iz tako različnih glasbenih okolij. Adrian Smith, Britanec, ki ga pozna cel planet kot kitarista velikanov metala Iron Maiden ter na drugi strani Američan Richie Kotzen, ki je ob izjemni glasbeni karieri svoje čase reševal ponos skupinama Poison in Mr. Big, je kreator izjemne solo kariere in sobiva s svojo nesluteno glasbeno multitalentiranostjo tudi pri usekanih fuzionistih imenovanih The Winery Dogs.

Album je bil posnet na otoku Providenciales. Gre za otok, ki je del otočja Turks in Caicos. To otočje leži med Dominikansko republiko, Kubo in Bahami. Album sta producirala Richie in Adrian, za miks in masterizacijo zvoka pa je poskrbel Kevin »Caveman« Shirley. Oba glasbenika sta na albumu prispevala tako vodilne vokale, kot kitare in bas kitare. Pet komadov je odbobnal Kotzen osebno, medtem ko je za skladbo Solar Fire bobne odigral Adrianov Iron Maiden tovariš Nicko McBrain. Drugi gost albuma je Kotzenov bobnar Tal Bergman, ki je prispeval bobne za skladbe: You Don’t Know Me, I Wanna Stay in ‘Til Tomorrow.

Torej? Album je nekakšno presečišče dveh glasbenih svetov, ki postavljata platformo implementiranju nove glasbene zgodbe. Ta pa vzbuja posledično dovolj zanimivosti, da jo raziščejo tudi zahtevnejši ljubitelji trdega rocka. Da, v prvi vrsti gre za hard rock album, ki poseduje izredno polno in mastno zvočnost, kar se pokrivanja rifovskega zidu tiče, obenem pa jo mestoma spremlja tudi bluesovska zabela in funky ritmična kinetika. Smith dejansko na tem albumu svobodno ustvarja glasbo, ki mu je pri Iron Maiden pravilom »prepovedana«. Ko pogledaš le skladbo Scars. Ta se,  zanimivo, odpira v sosledju akordov, ki v melodiji evocirajo uvod Black Sabbath klasike Anno Mundi (album “Tyr” (1990), RockLine recenzija), sicer pa gre od glave do pete za polnokrvni, srednje hitro umerjeni blues rocker mračne narave, v katerem Adrian še enkrat potrdi, da v vokalnem iztržku na tem albumu kredibilno preživi.

V refrenih prevzema na albumu pobudo pretežno Kotzen, ki je v vokalnem izplenu tehnično znatno močnejši od Smitha, ni pa nujno. Refreni so odpeti v duetih, ki v kontrastu drug za drugim zelo prepričljivo vžigajo. Uvod albuma temelji na dveh grabežljivih jurišnicah. To sta Taking My Chances in takoj za njo Running. Prva nosi uvodno frazo, ki bi jo v nekem drugem studijskem ritualu z lahkoto posvojil Bruce Dickinson v času ustvarjanja albuma »Chemical Wedding« (1998, RockLine recenzija). No to je le uvod, saj postavita možakarja stvari kaj hitro na svoje mesto. Taking My Chances je namreč nafunkiran groovy hard rocker, kjer si oba glasbenika spretno podajata vokalne linije. Zanimiva pa je mid-eight pasaža, kjer Kotzen zlasti zavoljo skokovitih ritmičnih struktur (bas linije) uspe priklicati celo nekaj The Winery Dogs magije, kar je brez Sheehana in Portnoya domala nepredstavljivo. Prvo kitico poje Kotzen, drugo Smith, v refrenu sta družna (duet). Kompatibilnost vlada in vokala se všečno podpirata. Uganili ste že sami, da navkljub relativno predvidljivemu formatu skladanja, uspeva album prav zavoljo glasbenih posebnosti obeh kreatorjev, nagovarjati vseskozi z všečno noto eklektičnosti. To pa garantira vseskozi privlačno poslušanje. Running ta občutja utrjuje v nadaljevanju albuma. Če pripada Taking My Chances idejo Smithu, je Running Kotzenova skladba, ki pa – zanimivo, prinaša celo višjo refrensko grabežljivost, kot uvodna točka, dostavlja pa tudi višjo dozo funky kinetike. V klasične rock’n’roll vode zapeljana (Kotzenova) jurišnica Solar Fire, v katerem se razstreli na bobnih tudi Nicko McBrain, je najbolj živahna točka albuma, ki z visoko oktansko voltažo, skrbi za visoko dinamično razgibanost izdelka.

Devet skladb razvija izjemno razgibanost. Vrhunce je težko najti, saj oba pajdaša ustvarjata izjemno kompatibilni dialog in dopolnjevanje v idejnem in izvedbenem prepletu. Odvisno je kakšen tip človeka. Če iščete grabežljivo atmosfero, potem boste s (Smithovimi) točkami Scars, You Don’t Know Me (baladni “štikl”, ki se ga ne bi branil Bruce Dickinson na kakšnem solo albumu) in zlasti sklepno ‘Til Tomorrow, našli kar iščete. Vse te tri točke so mračne narave, razvijajo pa izjemno muzikalnost, v jasni drži melanholije in neizpete bolečine.

Da ne bo preveč filozofiranja. Besed hitro zmanjka, oziroma postanejo ob magiji tovrstnega artizma brezpredmetne.  Gre za album, ki poseduje izjemen »flow«, izjemen »drive« – če hočete. Organsko, živo in žmohtno »brco«. S kitarskimi prsti nenehno na sprožilcu. »Smith/Kotzen« je zelo dinamičen izdelek in se v hipu obrne naokrog. Obenem je tudi muzikalno izjemno grabežljiv. Fuzija dveh glasbenih svetov je udejanjena učinkovito. Razvija veliko kompatibilnost in spravljivost kreatorjev te glasbene zgodbe. To velja tudi za kitarske solaže, s katerimi zasipata oba glasbenika točke albuma. Smith znova fascinira s svojo izjemno pretanjeno sposobnostjo vpenjanja not in tonov na način, da zadržuje in razvija izjemno muzikalno privlačnost znotraj solaž, kar je kvaliteta, ki jo je od nekdaj prinašal tudi k Iron Maiden. No, Adrian pa se na »Smith/Kotzen« albumu predstavi tudi v blues vodah, kar mu odlično godi. Koprneča I Wanna Stay – pesem o neizogibnem razhodu dveh oseb, ki jima ni bilo usojeno, da izživita vso medsebojno ljubezen, je le en takšnih momentov, kjer je »Smithov blues« intenziviran. Oba glasbenika pristopata v skladbah s povsem drugačnim soliranjem in občutno drugačno tehniko soliranja. Kotzen igra s trzalico. Že samo po tej plati imajo njegove solaže slikovito drugačen karakter, znatno več pa je v njih bluesovske simbolike oziroma ujete »napetosti blues teatra«. Uživanje v solažah in okrasni (harmonični) zabeli vodilnih fraz, je avantura svoje sorte in definitivno ena največjih privlačnosti, kvalitet in draži, v poslušanju tega izdelka.

»Smith/Kotzen« je album silovite energije in predznaka eklektičnosti. Slednjo garantira kompatibilna naveza dveh glasbenikov, ki prihajata iz občutno različnih glasbenih okolij. Album sicer nosi osnovno goriščnico v hard rocku, se pa v ekspresivnem oziru pripenjajo k osnovnim frazam elementi bluesa, pa tudi tradicionalnega R&B-ja. Občasno se na album prikrade tudi podnota funka, sam (izpiljen in jasno izklesan) karakter oziroma auro izdelka, pa zaokroža ponotranjena vibracija šole klasičnega rocka sedemdesetih, ki teče v ožilju obeh akterjev.

Avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Taking My Chances
2. Running
3. Scars
4. Some People
5. Glory Road
6. Solar Fire
7. You Don’t Know Me
8. I Wanna Stay
9. ‘Til Tomorrow

Zasedba:
Adrian Smith – vokal, kitara, bas kitara spremljevalni vokal
Richie Kotzen – vokal, kitara, bas kitara, spremljevalni vokal

Sodelujoči glasbeniki:
Nicko McBrain – bobni na skladbi št. 6
Tal Bergman – bobni na skladbah št. 7., 8. in 9.

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki