Izvajalec: Daedalus Spirit Orchestra, The
Založba: Vocation Records
Izid: year
Ocena: 4/5
The Daedalus Spirit Orchestra, francoski progresivni rockerji, predstavljajo francosko manjšino, vsaj kar se tiče svoje žanrske usmerjenosti med svojimi glasbenimi kolegi. Njihovi pogledi na glasbo so unikatni, predvsem se ne obremenjujejo s kom in katerim žanrom se identificirati, igrajo tisto, kar je ljubo ušesom njih samih kot tudi poslušalcev. Tako mešajo rock, funk, klasiko, elektroniko, jazz, blues in nastala edinstvena zmes je še močno podprta z Lorcey-jevim vokalom (besedila so v angleščini, razen pri komadu “Azucerado”). Skladbe so včasih tudi popolnoma jasno začrtane – nekatere so namreč popolnoma fusion jazzovske, druge progresivno rockerske, tretje spet klasične.
Uvodna skladba “Visper Aiyo” je odličen “štart” v progresivne vode francoskih neznancev. Eksistencialistični problemi se odsevajo skozi melodijo, prav tako je Ericov glas pravi za takšno tematiko. Vprašanja o svoji eksistenci spremljajo precej jazzovski aranžmaji s progresivnimi vzorci, ki dodajo skladbi določeno trdost in hkrati mistiko, ki seva iz Alvesovih klaviatur. Konec spremlja tragičnost, tako skozi besedilo kot glasbo. Še močneje nas v poslušanje potegne naslednji glasbeni horor – “Shambles Star An End”. Klasičen progresivni komad z nenavadnimi prekinjanji, vključevanji inštrumentov in vokala ter mešanjem glasbenih zvrsti. Tokratni motiv je ljubljena ženska, tema pa subjektovo popotovanje ob iskanju svoje sorodne duše. Ponovno je komad poln mističnosti, prevladuje temačnejše vzdušje, ki traja vse do konca, ki še enkrat več ni pravljičen. “Azucerado”, tretja skladba, zamenja progresivno vižo, ki jo nadomestijo naravni zvoki, izstopa pa klasična kitara. Klasična skladba z veliko primesmi španskih romanc se sklada s “slajšim” besedilom, ki le ni tako tragično, kot pri prejšnjih dveh skladbah. Pomirjajoča “baladica”, kjer ne izstopa noben element, je vseeno dovolj prepričljiva, da nas zadrži v začetni evforiji ob odličnem začetku, hkrati pa nas nagradi z bombastičnim koncem.
“Sloganeering” nekako predstavlja drugi del albuma. Predstavi se s hitrim, močnim ritmom, z vmesnimi deli, ki so elektronsko podkrepljeni. Hitrost skladbe se spaja z besedilom o človeškem hitenju skozi življenje; tema je ponovno eksistencialistična. Mistiko tokrat zamenjajo progresivne ritmične strukture in trši aranžmaji. Skladba “Unrelentingly” je zaznamovana z nenavadnimi časovnimi premori, ki jim sledi popolna sprememba ritma in glasnosti. Kar devetminuten komad je prepoln elementov najrazličnejših glasbenih zvrsti, od jazzovskih basovskih linij do funkovskih kitarskih vložkov, katerih temelj je še vedno rock. Novost v sami glasbi je flavta, ki naredi skladbo še kanček bolj progesivno, doda tudi folkovski element, ki popestri vzdušje. Sledi “Crosstalk” z izredno zanimivim klasično navdahnjenim uvodom, ki nato le še tiho drži ritem recitiranega besedila. Seveda se skladba ponaša tudi z razvitimi deli glasbe, ki so močno nabiti z emocijami, kajti ravno tam ima po recitaciji tudi besedilo oz. subjekt vrh izpovedi. V drugem delu se pojavijo tudi mnogi elementi jazz fusiona, prednjači predvsem basist Colin Gentile.
“The Clockwork’s Marching Along” je še ena glasbena vizija The Daedalus Spirit Orchestra, ki vsebuje podobno zgradbo kot njene predhodnice. Progresivna mešanica različnih žanrov, z visokim vokalom Erica Lorceya. Poslušalec si ne more pomagati, kot da opazi že nekakšno ponavljanje v pesmih. Sicer to še ni preveč očitno, a je vendarle tolikšno, da komad sam ni več tako zanimiv, kot bi lahko bil. “Parallel Convergent” spremeni zaenkrat ustaljeno noto, saj se glasbeniki spustijo v akustično atmosfero z vmesnim aranžmajem električne kitare, ki poda preteč občutek; pesem je nekakšen uvod, saj se le-ta prelevi v zadnjo skladbo albuma, “Askance Relief”. Skorajda osemminutni komad postreže z najboljšim, s karseda progresivnim rockom, z izredno atmosferičnim jazzom, z močnim “groovom” funka. Verjetno najbolj eksperimentalna skladba albuma, hkrati pa tudi vrhunec same plate. Več niti ne moremo zahtevati od zaključka odličnega debuta francoske skupine.
Ampulla Magnifying je odlična vizija, ki bend nekoliko oddalji od tradicionalnih progresivno rockerskih skupin. Lorceyev zanimiv vokal veliko pripomore k temu, poleg tega tudi izredno ustreza filozofskim temam besedil. Konkurenca je težka, sploh v Franciji, državi umetnosti in kulture, vendar s takšnim nadaljevanjem bodo slej kot prej “big deal” ne le v svoji rodni državi, temveč tudi v tujini.
Zasedba
Eric Lorcey – kitare, vokal
Cecile Alves – klaviature
Lise Cantin – flavta, vibrafon
Colin Gentile – bas kitara
Christophe Cordier – bobni, tolkala
Gostujoči glasbeniki:
Romain Medioni – didjeridoo
Natacha Vermeulen-Perdaen – orglice
Tomaz Boucherifi-Kadiou – bombard
Produkcija
Eric Lorcey
Seznam skladb
1. Visper Aiyo
2. Shambles Start An End
3. Azucerado
4. Sloganeering
5. Unrelentingly
6. Crosstalk
7. The Clockwork’s Marching Along
8. Parallel Convergent
9. Askance Relief
