Kraj: Rdeči Trg, Postojna, Slovenija
Datum koncerta: 30.08.2007
Število obiskovalcev: 0
Cena karte: /
Postojnski Zmaj Ma Mlade je uspešno prijadral do še enega svojega konca in le kako bi se lahko ta festival zaključili bolje kot da se zaključi z nastopom, zdaj že legendarne zasedbe iz Pivke, Ane Pupedan.
Večer so pred tem dodobra ogreli že Gal & Galeristi, ter Janez Bončina – Benč s skupino, vendar ga očitno nihče ne more segreti do takšnih stopinj kot Ana. Dober pokazatelj tega je seveda sama množica, ki je imela vseskozi nastop prvih glasbenikov (Gal & Galeristi) več metersko varnostno razdaljo, ki se je med nastopom Benča za nekaj korakov približala odru, med vladavino Ane Pupedan pa je publika postala skorajda eno z nastopajočimi!
Minilo je sicer že kar nekaj časa odkar je četverica neugnanih glasbenikov postregla s svojim dosedaj zadnjim studijskim izdelkom (brez naslova izdani album iz leta 2002), vendar je bilo mogoče slišati tudi nekaj novih skladb (4), ki se še kalijo za četrti album, kateri pa po besedah petega člana zasedbe – njihovega producenta in tonskega mojstra – Bojana Babiča – Babota, sicer še ne bo tako hitro ugledal luči sveta, saj morajo fantje “še malo povežbat'”! No, če pride takšna trditev iz Babotovih ust temu nikakor ni za oporekati, vendar so po nastopu sodeč vsi štirje Pupedanovci v izvrstni formi in sila uigrani, kar pa konec koncev ni nič novega, saj uspe Ani nekako, vedno znova dokazati in ubraniti mesto enega izmed, če ne trenutno kar najbolj fantastičnega benda daleč naokoli!
Beseda, dve o novih skladbah, ki vsaj zaenkrat še ne presegajo vseh možnih formatov, kot njihove predhodnice (so pa nedvomno zelo blizu temu, da se jim kmalu pridružijo!). Te zvenijo v zdajšnji fazi, ki je lahko mimogrede tudi povsem prehodna, izredno dodelane in navdahnjene z neko novo ustvarjalno močjo, ki marsikaj obeta. Opaziti je tudi, da se Ana vrača k nekoliko tršemu zvoku oz. k nekoliko bolj rock obarvani glasbi, se pravi bliže tistemu, kar se da slišati na prvih dveh albumih in predstavlja, vsaj v tej fazi, nekolikšen odmik od pretežno reggae obarvane zadnje plošče. Vendar se lahko stvari vedno obrnejo v katerokoli smer, saj pri Ani ni nikoli nič preveč premočrtno pa naj si gre za rock z vsemi primesmi in podzvrstmi usmerjeno osnovno različico skupine, Ano Pupedan, za etno-folk obarvano Ante Upedanten Bando ali pa za Ano Pupedan na suhu. Lahko pa tudi za kakršnokoli drugačno anomalijo znotraj izbrane postave, ki se zdi, da je vedno v izredno domačem okolju, ne glede na čas ali mesto, kjer se jih zaloti. Zvok in slika se spreminjata, čista in nebrzdana energija pa ostaja zvezda stalnica in edini zares konstantni sinonim Ane Pupedan.
In prav tako je bilo tudi tokrat, utelešenje strele in groma hkrati, skozi celotni, dobri dve uri nastopa. Do druge zjutraj! Seveda, vključno z dvema podaljškoma, kjer je drugi prav huronsko nadvladal prvega, pokazal vse in še več in za sabo pustil premalo maneverskega prostora za morebitnega tretjega. Bliskovit in sila primerno izbran sprehod skozi nekatere vrhunce z vseh treh albumov je botroval temu, da je konec koncerta deloval kot nekakšno, najboljše možno opustošenje. No, če bi se dotaknili vseh vrhuncev, bi se lahko nastop brez težav potegnil do zgodnjih jutranjih ur, do sončnega vzhoda, če ne še naprej, vendar, ko je intenzivnost takšna, da prevzame še zadnji kvark se je morda dobro nekje ustaviti in Ana se je ustavila na ravno pravem mestu.
Medtem pa so, kot jim je že v navadi, neverjetno uspešno jadrali med skrajno intenzivnimi in kratkimi skladbami, ter v navidezno neskončnih impro-sferah, ki se povsem brezskrbno in brez napora prepletajo iz rocka v reggae, naprej v kratke in odrezave popevkarske napeve iz teh pa v večglasno a-cappela petje in konča v nekakšni zmesi vsega skupaj. Najde pa se mesto celo za heavy metal! Up against the wall you motherfucker!
Prav tako, kot smukajo med različnimi žanri, skrbijo, da tudi njim samim ni nikoli dolgčas. Tako se pevec Simon Avsec prelevi še v izjemnega kitarista in tudi bobnarja, bobnar Marko Doles postane vodilni glas, kitarist Boštjan Požar svojo virtuoznost predstavi še na klarinetu in postane za trenutek, dva, vreden inkarnacije Erica Dolphyja ali pa Rahsaana Rolanda Kirka, vseskozi pa jih z jekleno čvrstostjo in svileno mehkobnostjo spremlja Peter Žnidaršič s svojim basom, ki je tako edini, ki svojo zvestobo izkazuje izključno svojemu glasbilu. Brez dvoma gre za izjemen kvartet (plus Babo!), ki se kljub že mnogim skupnim letom preigravanja, očitno le še krepi. Na vseh področjih.
Ne da pa se iti mimo tega, da je Ana postala tudi nekoliko bolj politično osveščena in na žalost so njene besede celo preveč preroške. Kar so z nekoliko cinizma zapisali že pred pol desetleja v pesmi Moja domovina se dandanes počasi razvija v resničost, še posebej zdaj, ko je Slovenija na veliki preizkušnji, da se prav donkihotovsko dokaže in s ponosom pokaže, da smo vsi skupaj “ogrnjeni v zastavo, belo, modro, rdečo, v Evropi, ki zamenjala bo žarnico s svečo”! Podobne teme je zaznati tudi v nekaterih novih pesmih, kot sta npr. Nafta in Nase, vase, kateri že samo zaradi imena ne potrebujeta dodatne razlage.
Fino pa je to, da Ana ta svoj politični manifest predstavlja na sila sproščen in zabaven način, kar jih dela zanimive in privlačne in predvsem odersko neobremenjene. Morda nekoč vse skupaj privede še do prave revolucije pa četudi samo v živalskem vrtu, kot je publika pospremila refren Wat kan aj du, “Kam tu Ljubljana man and bekom a frog man!” Kakorkoli in kjerkoli že, z veseljem. Do naslednjič. Vedno!
Setlista
Zasedba:
Simon Avsec: Glas, kitara, bobni
Boštjan Požar: Kitara, glas, klarinet
Peter Žnidaršič: Bas, glas
Marko Doles: Bobni, glas
Galerija slik
