Avtor: Sandi Sadar Šoba
Fotografije: Jerneja Jerak
Kraj: Orto bar, Ljubljana, Slovenija
Datum koncerta: 13.03.2013
Število obiskovalcev: 40 – 50
Cena karte: 15 € z rezervacijo (18 € brez)
Hudiča! Po nekajdnevnem cajtanju razbolelega želodca postaja nekaj prekleto jasno: bodisi je emšo vplival na to, da v vsaki pasji procesiji ne morem najti dovolj žmohta za hvalospeve bodisi je Ljubljana preživela še enega izmed nepomembnih metalcorovskih potreskov. So za to krivi nedomiselni glabeniki, ki v želji po svojih petih minutah slave posegajo po nehigieničnih bližnjicah ter generičnih prijemih, ki so vse prej kot izjemni in vredni tako časa kot energije? O tem zaenkrat ne bi sodil. Tu ne bi očitka naslavljal tudi na organizatorje, ki resnično zagnano skrbijo za raznolik nabor žanrov, imen in okusov na jedilniku koncertnega dogajanja v naši mikromajhni prestolnici, pa se v toni dogodkov velikokrat pripetijo tudi trenutki manjšega bleska ter potrebe po pomnenju. Tudi slabega okusa mladeži ne bi grajal, saj smo dali to fazo, verjamem, vsi čez, vseeno pa me skrbi apatija, ki preplavlja starejši del občinstva. Tokrat so za nov odmerek pesimiziranega zanosa poskrbeli povsem drugi faktorji, poleg dejstva, da se je nov trenutek večinoma brezveznosti zgodil na dan, ko je katoliški svet dobil novega papeža, energetsko izpraznjeno občestvo pa je obviselo v depresivnosti srede, ki ni niti tič niti miš v veku, ki mu pravimo teden.
Kot vidite, o imenih tokrat nisem niti pisal, pa vprašam: koliko vam povedo imena skupin Climates, Napoleon in Being As An Ocean? Status malce večje razpoznavnosti bi lahko pripisal prav slednjim, zaradi katerih je bila pot proti Ortu vredna truda, saj sta bili ostali imeni (vsaj zame) na začetku prekleto neznani in obskurno neatraktivni. Vsaj sam sem si ta večer definiral kot dogodek nizkih pričakovanj …Knjige pač ne sodim po platnicah, koncerta pa ne po imenih nastopajočih, temveč po glasbi in vzdušju, ki ga pričarajo med svojim odrskim trenutkom navdiha. Kmalu po deveti uri so se odprla vrata ljubljanskega Orta, sodeč po solidni množici mladih nadobudnih ljubiteljev core hibridov (seveda ne smemo pozabiti niti na najstnice, ki so do grla obute v ragbi nogavice, tako kot njihovi moški kolegi pa tudi same dajo večji poudarek na estetiki oblačil kot na vsebino prostora med levim in desnim ušesom …) pa se je obetal povsem dostojen koncertni dogodek.
Kot prvi so ledenico pričakovanj načeli britanski mladci iz mesta Lincoln, melodični metalcorovci Climates. Kljub vsaj zame precejšni anonimnosti je bil že uvod z zdaj že popolnoma zahtevanim introm na nivoju. Levo in desno stran odra okupirata kratkolasa kitarista Sam Bowden in Josh Geeson, na desant se za bobni pripravi suhljati Matt Powles, poleg mišičavega vokalista Wesa Thompsona pa se v borbeno držo postavi tudi s plugsi in tatuji ozaljšani basist Chris Pritchard. Prvi komad je zadnji singel What Means The Most, fantje pa razkrijejo vse svoje adute. Melodični kitari premoreta dovolj ostrine in kontrole, da je zvočna slika ravno dovolj razgibana in mamljiva. Bobni so masivni in udarni, kot lepilo vsega pa prevladuje masivni bas, vokali pa – slednji so udarni, ravno pravraskavi, Wes pa se poleg izjemnega oratorja v morju melodike izkaže tudi kot izjemen frontman, ki zna podžgati publiko. Orto je sicer stagniral v stanju zadržane galance, pod odrom pa so že takoj na začetku koncerta svojo podkovanost (ali pa pomanjkanje le-te) pokazali standardni obrazi, ki jih boste srečali na vseh metalcore dogodkih. V želji po stiku je Wes podajal mikrofon mlečnozobim goličem, ki pa so iz pljuč in glasilk iztiskali le neartikulirane patetične krike svetobolja, ki nimajo z besedili skupine nič opraviti. Climates peljejo vlak kvalitetne godbe dalje z nezmanjšano ostrino in kvaliteto. Komad Chance & Courage je povsem soliden predstavnik HC zvokov nove dobe. Melodični zidaki zvočnega zida so polni predvidljivih postankov in melanholičnih kritik sociale, Climates pa svoj posel obvladajo in to krasno tudi sevajo na odru. Prijetno presenečen nad visoko ravnijo odrskega nastopa, ki mu ni manjkalo nič, sem svojo a priorno defenzivno držo opustil, Climates pa so mi ukradli vso pozornost, ki ni bila skaljena niti s patetičnimi poskusi pussy divinga niti z benignim circle pit klatenjem parih posameznikov. Nastop skupine Climates je bilo moč primerjati z legijami večjih in bolj znanih glasbenih bratrancev z zahoda. Precej manj suspenza in postankov premore hiperenergični komad The Self Discovery, ki predstavlja glavno težišče zadnjega EP-ja Reconcile, da pa se glasbo dandanes požira bolj z očmi kot ušesi pa potrdi stampedo skladbe Waiting To Exhale, za katerega so fantje pred časom posneli tudi videospot. Mladci in mladenke iz našega podalpskega kurnika so material dodobra predihali, tako je bilo nesinhronosti v pododrskem nastopu bistveno manj kot poprej. Climates so fantje mnogoterih glasbenih obrazov ter sentimentov. Poleg ostrine je v teksturah veliko melodičnih sentimentalnih zdrsov v zadržano baladičnost, s čimer pa fantje ne izpadejo lažnivo, pomehkuženo ali brezvezno. Po skladbah Heavy Minds in harmoničnemu kriku skladbe Three Years je nastopil čas za veliki finale. Vidno zadovoljni in prepoteni fantje ešalona skupine Climates iz pljuč suvereno iztisnejo še sentimentalni finale skladbe Letting Go. Ne morem tajiti, da mi niso že po prvem nastopu prirasli k srcu, saj kljub predvidljivi metriki in melodičnim prijemom Lincolnski upi ponujajo res celovit paket neobremenjene koncertne zabave, ki pa je poleg vsega polna tako srčnosti, dostopnosti in neskvarjenosti glasbenikov, ki zvezdništva še niso deležni, čeprav si z njim na vse pretege spogledujejo.
Začetek je bil dober, zanimalo pa me je nadaljevanje. Priznam, da nisem vedel kaj pričakovati od skupine, ki si je ime nadela po francoskem generalu, kateri je bil boleč implatant v zadnjici britanskega imperija pred dvema stoletjema. Ali bo Napoleon dominiral tudi Ljubljani ali pa se bo oder Orta izkazal za Waterloo, slovensko občestvo pa za ekvivalent vojski vojvode Wellingtona? Exeterski četverec je zasedel oder v maniri švabskih kolegov. Za bobne sede debelušni bradač James Mendoza in ko ob bobnih zasveti srebrno pročelje Apple računalnika postane vse jasno – obeta se še en brezvezni poskus impresioniranja s trigger zvoki, ne pa z organsko neskvarjeno iskrenostjo. Kitarska melodika je zaupana Samuelu Osbornu, ki si je svoj Ibanez dvignil domala do brade. Mikrofon je zaupan germanofilsko nevarnemu brezveznjaku Joshui Bakerju, ki se že v štartu nesproščeno prestopa na odru, povsem drugače, bolj suvereno in jebivetrsko pa se na levi strani odra postavi vidno dobro razpoloženi Ryan McEntee. Imena ne povedo nič, glede na dejstvo, da je britanski kvartet opasan zgolj z dvema samoproduciranima ploščkoma (EP-jema What We See ter Cinderella) pa kaj veliko novega dejansko niso mogli obljubiti. Z razliko od istoimenskega benda z druge strani Atlantika, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja strašil z natupiranimi pričeskami so britanski Napoleoni pristaši harmoničnega metalcora in HC-ja, a je v tokratni obari prekleto malo lastnega mesa. Precej enolična kitarska sanjava melodika se vesi na bas in bobne kot pijanec na najbližji plot, vokali pa so kljub pričakovani HC grlenosti neizraziti in celo moteči. Komunikacija med Joshom in publiko je bila nepristna, kljub vsemu pa so slovenski mladci in mladenke bili pripravljeni iz rok britanskega generičnega HC mlinčka konzumirati vse –od nenavdihnjene generike, arogantnemu nonšalantnemu nastopu zvezdic, ki so nad vsemi pa tja do usranega zvoka, ki je bil pretiran za leseno konstrukcijo Orta. Komadi Rituals, Wasted Life, Day After Day ter Regret so se zlivali z novejšimi »mojstrovinami« lansko leto posnetega ploščka. Iskreno povedano neke velike razlike med novejšimi aduti, kot je Liars And Sellers, Bearing Loss, naslovni What We See ter starejšimi skladbami (za posrat smešno je, ko skupina, ki obstaja dobri dve leti govori o svojih skladbah, ki so »iz časov daleč nazaj« kot o prehistoričnih, predkambrijskih najdbah, ki bi jih moral vsakdo poznati). Josh z nogo na boksu, nato v begu pred fotografi obrnjen s hrbtom proti publiki, pa spet zariplo kričeč v mikrofon, nato pa ti prekleti digitalizirani masivi brezveznih bobnov, s katerimi tolsti bobnarček špara z energijo in povsem enolične kitare … Svetli trenutki se v toni sranja sicer najdejo, a kaj, ko četverec vse zamori z nepotrebnimi potegi zavore in gre soliden groove kmalu v rit! Generika skupin It Prevails, Heart In Hand in podobnih mlačnodrobim primerkom glasbe je prekleto nalezljiva, tudi bolj odrezav in bolj jezen nastop pa me ni prepričal v večvrednost vsemogočnega Napoleona, zato sem si šel ušesa in dušo malce odpočiti na ljubljansko zmrzal …
Stavil sem, da bo veliki finale bolj grandiozen, saj so Being As An Ocean kot ameriški staroste post HC žanra obetali na sredini listi še največ. Pa se vprašam ali je z menoj nekaj narobe, saj so fantje doslej posneli le eno ploščo, ki nosi, vau, pomenljivi naslov Dear G-D, obstajajo pa celo od leta 2011 dalje! Kratkometražniki brez prave kilometrine torej? Ne sodim na en mah, a že po uvodnem streachingu in jogijevski meditaciji pevca Joela Quartuccia kar na odru, ne meneč se za publiko za svojim hrbtom ter demontaži stranske ograje, ki jo je v imenu večje gibljivosti svojega telecastra zakrivil eden izmed kitaristov je dala vedeti, da se fantje jemljejo prekleto resno. Celo preresno, če smem poudariti, saj je po uvodnem intru jokavega glaska, ki nagovarja Boga, postalo jasno, da stavijo fantje na napačne adute. Joel je zasedel pozicijo kar med publiko, ki se je prav fukotožno obešala na njegov mišičavi vrat ter poskušala gruliti svoje neubrane karaoka napeve. Razglašeni kitarski duo v podobi špeglarja Jacoba Presta ter gimnastiki naklonjenega Tylerja Rossa in, ne pozabimo, ritmično srce v podobi basista Ralpha Sice in bobnarja Shada Hamawe, ponujajo kvazi HC šunder ter obilico zlagane melodike. Dear G-D je bil predstavljen kot benigna tvorba kričavih vokalov, ki jih ni bilo razbrati in kvalitetno slišati. Kitari sta bili neuravnoteženi, prenežni bobni ter bas pa so kradli še zadnje atome notranje želje po poglabljanju. Neposredni stik je tako predstavljal faktor krnitve ravni, ki bi jo morali mladci izgraditi in ohranjati od prvega hipa dalje, tako pa je z razliko od izjemnega doživetja, ki so ga pred časom v Orto prinesli Rosetta tokrat v ustih prevladoval postani okus po neizpolnjenih pričakovanjih. Precej bolj spevno se poskuša prodajati Salute e Vita, ki pa tudi v studijski različici zveni rahlo hreščavo, v živo pa mu manjka še nekaj gramov jajc več. Precej več ubranosti v misli in srce prikličejo fragmenti skladbe This Loneliness Won’t Be The Death Of Me, ki je prava himna svetobolju, ne glede na vse pa bi tudi ta fakt prebolel, če mi ne bi voljo po nadaljnjem poglabljanju ukradli hripavi karaoka pevci, ki so mikrofon kar pulili iz rok, koncert pa je namesto prikaza lastnih kvalitet skupine postajal vse bližje boleči farsi, kateri je bilo čas in energijo nadalje nesmiselno naklanjati. In zavoljo tega je sledil trenutek, ko je frustracija premagala željo po bivanju v tistem trenutku na prav tistem koščku univerzuma, Rockline ekipa pa je priznala kapitulacijo in se odkradla v gluho noč.
Tudi pomanjkanje notranje sle je lahko faktor, zaradi katerega bi to sredo v večinskem delu najraje izpral iz misli. Da ne bo pomote – Climates so še vedno zasedba, kateri bom tudi vnaprej rad in z veseljem prisluhnil, ostalih zmagovalcev pa na dan ustoličenja novega papeža ne morem oklicati. Precenjeni lesk corovskih derivatov je pripeljal žanr v skrajno slepo ulico, v kateri je možno le ponavljati že izrečeno in že izpeto, vse bolj sprani odtenki vsebine besedil pa kritičnega poslušalca, ki ne zmore zgolj gledati estetskih krancljarij ter brezveznega nakladanja, zgolj odvrne. Tu bi se navezal na misel teoretika in modrega misleca Jožeta Vogrinca – glasba je vsekakor odraz časa, v katerem živimo. In vakuuma časa, v katerem živimo, bi se človek zlahka ustrašil. Video je ubil radio, inernetni download analogno dušo glasbe, s tem pa je v vsem skupaj umrl dobršen del organskega, s katerim sem se vsaj jaz lažje in raje poistovetil. Tokrat je bila empirija dokaz več, da se staranju ne da pobegniti, z leti pa je posluha in razumevanja za mladež in njihovo razumevanje patetike bistveno manj. In prav je tako! Vprašanje krivde, ki sem ga navajal v uvodu, lahko torej popolnoma odpišemo, ali pač?
Galerija slik
