Threshold – Pražni sunek progresivne mrzlice v Orto baru (2013)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 60

“Srečanje s Threshold je bilo nepozabno in edinstveno! Verjetno smo jih videli v Ljubljani prvič, zadnjič in nikoli več.”

Lokacija: Ljubljana / Orto Bar / Slovenija
Datum: 11.03.2013


Britanski progresivni metalci Threshold, ena najimenitnejših skupin planeta v tem žanru, so konec lanskega avgusta izdali nov odličen studijski album “March Of Progress”. Verjetno najbolj sofisticirana izdaja v njihovi bogati diskografski karieri skupno devetih izdanih albumov, je zasedbo reci in piši pripeljala tudi v Ljubljano. Threshold so čislani progresivni metalci, ki imajo zagrizeno bazo fanov predvsem v državah Beneluksa in v severnem delu Evrope, zato je bil pravi čudež, da jih je nova turneja zanesla tako daleč na jug.

Prihod Threshold v Slovenijo je združil Alpsko Jadransko regijo. V Orto baru so se tega večera naklestili fani skupine, ki so pripotovali iz Madžarske, Italije, Avstrije, Hrvaške in pravzaprav s svojo prisotnostjo, še bolj pa z vnemo, rešili koncert, sicer bi bilo na prizorišču deset Slovencev, pa še ti vsi akreditirani. Toliko o posluhu Slovencev za progresivni rock in progresivni metal. Ga pač nimamo kdo ve koliko.

Specifike klubskega prizorišča v Orto baru so botrovale temu, da predskupini Enochyan Theory in Cryptex niso nastopili, kot je bilo načrtovano. Threshold so v obliki seksteta stlačili Richarda Westa na klaviaturah v skrajni desni kot, medtem ko je pevec Damian Wilson lep kos časa prebil med publiko, kjer je opravljal svoje vokalne dolžnosti, da se lahko frontna linija obeh kitar in bas kitare na odru sploh razmahne in razkaže svoj arzenal izjemne igre.

V zvočni sliki so na začetku koncerta nekako po pričakovanju kratko odnesle klaviature, ki so šele v drugi tretjini koncerta dobile ustrezno poravnavo v zvočni jakosti in s tem ekspozituro. Brez klaviatur Richarada Westa namreč prave bombastike in hipnotičnega vzdušja na Threshold koncertu ni mogoče rekreirati.

Skupina ni skrivala presenečenosti nad »klubskim« dejstvom Orto bara. Predvsem je stresal nekaj sočnih dovtipov na ta rovaš pevec Damian Wilson, to pa je potrjevalo tudi občasno nasmihanje preostalih članov na odru, ko so med seboj lovili očesni kontakt. Wilson je pravzaprav takšno situacijo izkoristil in obrnil v prid skupini in sebi. S prisotnimi je navezal pristni kontakt sodelovanja, ko je večkrat v napol šali vabil ljudi naj kdo prevzame njegov mikrofon, se rokoval s fani, se jim zahvaljeval in podobno. Zlasti je Wilson izkazal izjemno zahvalo tistim, ki so do Ljubljane nabrali v eno smer po par sto kilometrov, da se srečajo s skupino na odru. Ob tem pa se je vseeno čutilo nelagodje pevca, kot tudi preostalega članstva. Threshold so perfekcionisti in pač vedo, da v danih situacijah, kot je dejstvo malega odra v Orto baru, svojega perfekcionizma ne morejo iztržiti v polnem izkupičku.

Zasedba je po pričakovanju priredila koncertni repertoar tako, da je bil ta zastopan v koreniti večini s skladbami aktualnega albuma »March Of Progress,« le tega pa podprla s tremi skladbami iz prejšnjega, zelo mračnega in metalsko posebej našobljenega »The Dead Reckoning« (2007). V Threshold diskografiji  ni slabega trenutka in če si njihov fan, si zaljubljen v sleherni delčke njihove glasbe do ušes. In takšna je bila večina publike tega večera v Orto baru. Čeprav je bilo na koncertu zgolj dobrih sto prisotnih, je bila kemija oziroma interakcija med skupino in publiko izredna. Obvladovanje celotnih verzov na pamet je delovalo kot izredna podpora zlasti v bombastičnih refrenskih napevih skladb Damianu Wilsonu. Občutek je bil fantastičen. Skupina kot na dlani v intimnem klubskem ozračju, ki je verjetno člane Threshold spomnil na začetke kariere, ko so se prebijali po zatohlih britanskih klubih.

Threshold je sekstet izjemnih glasbenikov. Vsi so izklesali svoj glasbeni talent v briljanco odrske interpretacije. Na kogarkoli si se skoncentriral, ko si ga opazoval pri njegovem zavzetem delu, je njegova igra dostavila izjemen vtis popolne perfekcije in predanosti stvari. Naj si bo to izjemni bobnar Johanne James, ki je z nekaj prehodnimi eskapadami, katerim ni in ni bilo videti konca, preklemano natančnostjo, eksplozivnimi zamahi dostavil v Orto bar eno najboljših bobnarskih predstav vseh časov tega kluba, do melodično nalezljive, mehko sučne spretnosti basista Stevea Andersona, pretanjene sofisticiranosti Westa na klaviaturah ali vražjega dela odličnega kitarskega dvojca Karl Groom/Pete Morten. Karl Groom velja za glasbenega genija. Ne le da je osnovni krivec, ki je leta 1988 zagrešil zločin imenovan Threshold, pač pa velja možakar za enega najbolj cenjenih producentov in glasbenih gurujev, h katerim se obračajo po nasvete mnoge skupine britanskega otočja, kot tudi stare evropske celine, ki se gibljejo v sferah progresivnega rocka in metala. Groom je ob Mortenu dobil enakovrednega partnerja, ki v skupini ni zadolžen zgolj za držanje riffovske zvočne masive, kot je to nekoč počel Nick Midson, pač pa se Morten lahko kadarkoli enakovredno vključuje v divje soliranje. V tem oziru so Threshold na poti svojega evolutivnega zorenja zagotovo odrsko zrasli še za eno stopnico.

Kot veliki perfekcionisti, so seveda Threshold pilili tudi kombiniranje glasbenega vokala z spremljevalnimi vokalnimi harmonijami. Nastop skupine je dostavil tipični šolski primer, kako se temu elementu streže z veliko odliko, poleg klaviatur je harmoniziranje vokalov (tudi z Westovim vokoderjem!) osnovni katalizator atmosferičnega krešenda utra-melodičnih refrenskih napevov. Damian Wilson je bil skozi nastop odličen. Gorostasi bradač je polno impresioniral, ne le po svoji šegavo zabavni plati, pač pa zlasti s svojo izvedbeno figuro, s katero je klestil z vehementno prepričljivostjo tudi po najvišjih vokalnih registrih.

Threshold so ena tistih redkih skupin, ki se jih uvršča v progresivni metal s pravšnjim odmerkom vseh elementov glasbenega izrazoslovja. Njihov glasbeni značaj je ravno prav zakompliciran, da privlači zahtevne glasbene gurmane in še vedno izjemno poslušljiv, da lahko očara prav vsakogar. Pravzaprav pritegne pozornost vsakogar, ki stavi kaj na nosilno strukturo melodičnosti v glasbenem komponiranju. In ni treba poudarjati, da pristopajo Threshold k temu strogo samoniklo in edinstveno.

Zato se je tudi koncert obrnil naokrog še preden se je dobro začel. Preprosto. Ko te takšna atmosfera, skreirana v živo, enkrat potegne v tako ustvarjen paralelni glasbeni svet, izgubiš občutek za prostor in čas. In to je bil in ostaja njen osnovni namen. Čista perfekcija in čista desetica. Podobno je bilo tudi izkustvo izpred leta v Orto baru s Fates Warning, s to razliko, da so slednji lažje potlačili svoj ego in se prilagodili klubskim razmeram Orto bara. Takrat je bilo ljudi enkrat več, Orto je pokal po šivih, koncert pa se je vpisal v anale kot tisti, ki ga v izkustvu skoraj ni mogoče preseči.

Srečanje s Threshold je bilo nepozabno in edinstveno! Verjetno smo jih videli v Ljubljani prvič, zadnjič in nikoli več, to pa še ne pomeni, da jih ne bi pot zanesla vsaj še kdaj na festival Metaldays (bivši Metal Camp) v Tolmin, kjer so že nastopili leta 2007. Threshold so, zanimivo, v celoti izpustili iz repertoarja skladbe prvih dveh albumov, kot tudi sicer odličnega »Critical Mass« (2002), izmed starejših pa vključili v repertoar »Extinct Instinct« cvetko Part of the Chaos, pa nadalje skladbo Angels (»Coda«, 1998), Light And Space (»Hypothetical«, 2001), koncert pa odprli s »Subsurface« (2004) skladbo Mission Profile.

Threshold ostajajo pojem vrhunske glasbene avanture, nabite z visoko inteligenčnim dialogom poezije in glasbenega aranžiranja. Njihova glasba je unikatna, edinstvena in neponovljiva. Dostopna večini, a jo doumejo le tisti, ki znajo privoščiti svojim ušesom le najboljše. Žal je takšnih v Slovenski publiki še vedno odločno premalo. Predvsem med mlajšimi, ki sicer družno bredejo na avanture glasbene generičnosti (pozdravljeni prijatelji skupin Sonata Arctica, Sabaton,…).  Tako pač je. Kar se tiče koncerta zasedbe Threshold v Orto baru, lahko rečemo samo eno. Fantje, hvala vam za magijo in enkratno izkustvo in upam da se prihodnjič priklestite vsaj na Dunaj, kjer vas znova ujamemo na koncertnih odrih!

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


  1. Mission Profile
  2. Don’t Look Down
  3. Hollow
  4. Coda
  5. Part of the Chaos
  6. Colophon
  7. Pilot in the Sky of Dreams
  8. Ashes
  9. Angels
  10. Staring at the Sun
  11. Long Way Home
  12. The Rubicon
    —dodatek—
  13. Light and Space
  14. Slipstream

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X