As I Lay Dying spektakularno v dunajskem Gasometru

0 19,008

Kje: Dunaj / Gasometer / Avstrija
Kdaj: nedelja, 06. 10. 2019

Pred nekaj leti si je bilo težko predstavljati, da bo ena največjih metalcore zasedb lahko prišla nazaj. Kaj šele, da bo skupina prepričala oboževalce, da jim dajo drugo priložnost. A očitno imajo As I Lay Dying precej goreče oboževalce, ki so skupino že podprli s prvo turnejo, ko je prišla nazaj na odre po letih odsotnosti. Sedaj je bilo navdušenje toliko večje, ko je skupina uspela ustvariti nov album z naslovom Shaped By Fire. Album seveda prikazuje skupino v najboljši luči. Kot da je bil narejen za oboževalce.

As I Lay Dying so se seveda na turnejo odpravili s še tremi predskupinami, za katere se je izkazalo, da je ena preveč, ker nobena ni mogla predstaviti najboljše iz svoje diskografije. A kljub temu je publika dobila več kot dobro ogrevanje.

Koncert so otvorili Fit For A King, ki so k stvari pristopili dovolj suvereno, da so ogreli del občinstva. Njihov nastop je energičen, kilometrina je vidna. S samo glasbo skupina ni odkrivala tople vode, čeprav manevra v metalcoru je veliko. A skupina se je raje držala preverjenih vzorcev. Melodika ni bila v ospredju, temveč bolj rušilni zmetalizirani riffi in breakdowni. Skupina je dala veliko od sebe, še posebej izstopal je energični basist, ki je prispeval tudi spevne vokale, enkrat pa se je tudi sprehodil med publiko. Za začetek solidno, a za kaj več bo potreben daljši repertoar.

Unearth so v metalcoru že skorajda veterani. Skupina ustvarja že več kot 20 let, za seboj ima ducat albumov, a tudi nekaj menjav bobnarjev in basistov. Kljub vsemu Unearth še danes prepričajo s svojim nastopom, ki je poln energije, virtuoznosti in udarnosti. Unearth so predstavljali lanskoletni album Extinction(s), ki je prejel dobre odzive zaradi surovosti in starošolskega pridiha. Unearth so torej servirali rušilne breakdowne, a tisto, kar jih dela posebne, so melodične kitare in solaže. Unearth so žal imeli premalo časa, da bi lahko predstavili vse rušilce iz svoje diskografije. Za starejše oboževalce je bil odigran My Will Be Done, a tisto, kar se je najbolj čakalo, so bile skladbe z Oncoming Storm. Odigrane skladbe This Lying World, Endless in The Great Dividers po 15 letih zvenijo enako močno kot v času izida albuma. Breakdowni silijo k divjanju publike, z melodiko ni pretiravanja, temveč jo je ravno prav. Unearth tudi danes ostajajo ena bolj konsistentnih metalcore skupin, ki da tudi veliko na nastop v živo.

Chelsea Grin, deathcore zasedba iz Utaha, naj bi predstavljali eno bolj pomembnih imen v deathcoru. A nekako skupina ni nikoli prišla tako v ospredje kot Suicide Silence, Whitechapel ali Carnifex. Na koncertu se je izkazalo, da skupina namreč ne premore ravno izstopajočih idej. Skupina, ki je imela pred leti tri kitariste, sedaj nastopa zgolj z enim kitaristom. Chelsea Grin so sicer predstavili večino svojih hitov, a poudarek je bil predvsem na zadnjem albumu Eternal Nightmare, ki ga je posnela trenutna zasedba. A kaj pretirano zanimivega ni bilo moč slišati. Pri glasbi je delovalo, kot da vse sloni na breakdownih, s čimer so bolj spominjali na Emmure kot pa na kakšne deathcore mogotce. Pri Chelsea Grin je delovalo vse skupaj nepopolno. Kakšna dodatna kitara bi tu res prišla prav.

Še pred nastopom As I Lay Dying so se pojavila ugibanja, če skupina lahko opraviči svoj nekdanji sloves. Mnogi so to potrdili, da se je to zgodilo že lansko leto, a sedaj je bil v igri še nov material, tako da je bilo za pričakovat toliko večjo evforijo. As I Lay Dying pri tokratni turneji niso varčevali. Z introm Burn to Emerge je vse skupaj eksplodiralo v noviteto Blinded, ki je bila že takoj sprejeta z divjanjem publike. Z vsako skladbo se je napetost stopnjevala, namreč skupina je ponudila starejši skladbi Through Struggle in brutalno Within Destruction. Tudi sama odrska produkcija je bila bogata. Osvetlitev je bila pestra, pri mnogih skladbah pa so bili prisotni tudi ognji. Eden izmed vrhuncev se je zgodil pri skladbi The Sound of Truth. Prepevanje publike je bilo občutno glasno, moshpit pa se je še povečal. Evforijo publike je težko opisat, vendar dvorana Gasometra kaj takega ne doživi pogosto.

Evforije še zdaleč ni bilo konec, ko je padla Forsaken, aktualna Shaped By Fire, malce starejša The Darkest Nights in stalnica An Ocean Between Us, kjer je publika ponovno glasno prepevala močan refren. Sama forma skupine je zelo dobra. Člani so med seboj odlično usklajeni, pojavi se kakšna napaka, a As I Lay Dying zelo dobro funkcionirajo kot celota. Zvok bi lahko bil boljši, a v nastopu se je dalo uživati. Konkretni tonski škrat je zagodel pri brutalni skladbi Gatekeeper, ki je za sekundo prekinil igranje skupine, a skupina je bila kljub temu hitro nazaj pri igranju, kar je preprosto odraz profesionalizma.

Skupina se je dotaknila celotne diskografije z izjemo prvenca. Z albuma Awakened so odigrali obvezno A Greater Foundation, z albuma The Powerless Rise pa melodično Parallels. Kar je presenetljivo, da so z novimi skladbami izjemno navdušili oboževalce. Skladba My Own Grave, ki je bila prva noviteta skupine po šestih letih, je odmevala po celi dvorani. Moshpitov ni bilo konec. A tu so se lahko samo še nadaljevali, ko je bila odigrana še starejša skladba 94 Hours.

Po približno eni uri je prišel na vrsto še dodatek. Po intru je skupina odigrala še Nothing Left z albuma An Ocean Between Us, s katerega je odigrala precej skladb, saj konec koncev je tudi najbolj priznan album skupine. A za sklenitev pa so AILD izbrali skladbo Confined z albuma Shadows Are Security, ki je tudi že od nekdaj stalnica skupine. Še zadnja priložnost, da je publika glasna zapela refren, kar se je tudi zgodilo.

As I Lay Dying so svoj nastop opravili izvrstno in prav tako gre tu še pohvala publiki, ki je norela od začetka do konca. Ali gre tu zgolj za trenutno navdušenost, ker je skupina ponovno v obratovanju, vendar sodeč po tem koncertu so As I Lay Dying neustavljivi. S koncertom se je ponovno zbudilo upanje v metalcore, ki pa seveda ni mrtev, ker obstaja mnogo skupin, ki bodo sceno še dolgo držale nad gladino. 

Avtor: Primož Novak
Fotografije: Denis Paradiž

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X