Avtomobili : Mesta železniških postaj

0 29

“Album »Mesta železniških postaj« sodi med najimenitnejše stvaritve skupine v njeni dolgoživi karieri, prav tako pa med najimenitnejše trenutke v zgodovini slovenskega rocka.”

Založba: ZKP RTV Slovenija
Leto izida: 2006
Produkcija: Mirko Vuksanović & David Šuligoj
Dolžina albuma: 51.25 min
Zvrst: Art Rock / Pop


Po albumu Enakonočje (2000) so legendarni slovenski art pop rock šarmerji, Novogoriški Avtomobili potrebovali kar šest let za novi studijski album. O Avtomobilih ni vredno trositi mnogo besed. Gre za ekipo najbolj prefinjenih aranžerjev ne le na slovenskem ozemlju, pač pa tudi širše gledano. Avtomobili so od vselej ugajali s svojim pronicljivo unikatno dražljivim kombiniranjem žametasto nalezljivega pop rocka, ki je vzbrstel v prvi polovici osemdesetih takrat aktualnega new wave zvoka (le temu daje osnovo punk glasba) – torej v času, ko so se Avtomobili osredotočali večinoma na bivše Jugoslovansko tržišče.

Skupina, ki je do izida albuma »Mesto železniških postaj« za seboj pustila kopico hit zimzelenov in se usidrala na slovenskem zemljevidu z jasno žarečim sijem, ki ne more ostati več spregledan prav nobeni generaciji slovenskih rock navdušencev – to velja tudi za vse prihodnje generacije, je z albumom »Mesta železniških postaj« naredila nov razvojni korak naprej v negovanju svojega unikatnega in na moč karizmatičnega art rock značaja.

Prva novost je ta, da prvikrat v dolgoživi karieri Avtomobilov prvo grlo skupine Marko Vuksanović ne igra bas kitare. Kmalu po izdaji albuma »Enakonočje« (2000) se je ekipi Avtomobilov priključil odlični primorski basist David Šuligoj, ki je tudi lastnik studia Sonus v Novi Gorici. Med poslušanjem albuma »Mesto železniških postaj«vam ni treba biti Einstein, da ne bi kaj hitro razpoznali, kako je bas linija preko celotnega albuma postala izrazito toplejša, radoživa, celo raziskovalno igriva in mnogokrat »funky« sočna (V teh mrzlih jutrih, ali v ritmu celo plesno naravnana, kot je to v otvoritveni Prihaja moj dan…). Šuligoj je pač velik mojster s prefinjenim, prirojenim občutkom za polnitev razpoložljivega prostora v samih vodilnim motivih skladb, ko ubira svoje melodične bas linije in Avtomobili so to v polnosti izkoristili na albumu »Mesta železniških postaj«. Kot prekaljenemu ton mojstru in glasbeniku, so Avtomobili v Davidu takoj prepoznali talent sooblikovanja aranžmajev, za debelo glavnino katerih je znova poskrbel večni klaviaturist skupine Mirko Vuksanović. Prav tako pa je dobil David Šuligoj zeleno luč pri sooblikovanju zvočne podobe albuma v studiu.

Albumi Avtomobilov so vselej sloveli po pretanjeni zvočni podobi, skupina je vselej težila po enakomerni razporeditvi posameznih gradnikov zvočne slike. Avtomobili so pač zvočni perfekcionisti in perfekcionisti v iskanju idealne simbioze vodilnih motivov in izkoristka prostora za aranžiranje. »Mesta železniških postaj« se tako lahko pohvali s še bolj zgoščeno in naravno – organsko zvenečo zvočno sliko, v katero so gradniki še bolj kompatibilno ugreznjeni – bivajoč v optimalnem sožitju. Album je ujel pravi moment prepričljivo funkcionirajoče delavne kemije v studiu. Kot tak se lahko znova pohvali z nekaj odličnimi aranžmaji, ki se z lahkoto kosajo z nekaterimi največjimi hiti skupine.

»Mesto železniških postaj« prekaša v zrelostno modrostni  nadgradnji sicer unikatnega izrazoslovja glasbe Avtomobilov svoje studijske predhodnike, zlasti na rovaš dejstva, da je skupina ob prepoznavnih zaščitnih znamkah ohranila aktualen pristop oblikovanja zvoka v studiu. Vrsto let sobivanja v ekipi je zgradilo čvrste kemične vezi in naveza Alan Jakin – Mirko Vuksanović, deluje tokrat najbolj intenzivno po letu 1988. Poleg tega se čuti, da je zasedba zrelostno bolj kot kdajkoli pričela v svojem, že od pamtiveka tankočutno pragmatičnem sofistriciranju aranžmajev, uporabljati pregrinjala zvočnih krajin, katerim  je priključila tudi nekaj programskih zvočnih zank, s katerimi je učinkovito približala želena razpoloženjska stanja albuma. To nakaže že uvodna Prihaja moj dan s svojo zgoščino spremljevalne strukture aranžmajev, v katero je odet Vuksanovićev vokal.

Zanimivo je, da prva skladba Prihaja moj dan še ne »zasoli« albuma maksimalno, do prvega ustvarjalnega vrhunca, pa ga povzdigneta takoj za njo skladbi April in Gorica. Tri uvodne skladbe in hiter trojni kontrast aranžiranja in nizanja slikovitih razpoloženjskih stanj tipične sestavljanke koprneče melanholije, mistike, ki pa nikdar ne zapade v patetično objokovanje. Prav nasprotno. Album te strese od resnicoljubja, ki ga prinaša Markova metaforična globina in intelekt, obenem pa njegova poezija prinaša tudi obilo sijoče naravnanosti. Ob tem je možakar mojster kombiniranja spevnosti v rabi slovenščine, kar je sicer zahtevna reč. »Priti na soglasnik« v razvoju zahtevane melodične spevnosti pri Slovenskem jeziku je precej težja reč kot v Angleškem. Nismo mehki kot Hrvati ali Italijani, pa tudi trdi ne, kot so Nemci. Marko to veščino obvladuje od nekdaj mojstrsko, obenem pa prinaša na »Mesta železniških postaj« znova iskrivo metaforično subtilnost, ki jo krona njegov specifično šarmanten, žametasto božajoč, na miljo prepoznaven vokal.

Zasedba tvori že od nekdaj skladbe po ogrodju dve kitici, (neobvezno) dva predrefrena, dva refrena, srednji instrumentalni del in (neobvezen) predrefren z zaključnim refrenom. Poanta pop dimenzije osemdesetih torej.  Skladbe seveda odstopajo izrazno med seboj. Vzdržujejo motivsko razgibanost in tipičnost glasbene karizme skupine. Razlike med njimi so v aranžmajski obteženosti z žanrskimi vključki pisane zgibanke rocka, popa, jazza, funka, soula, bluesa.  Značilnost skupine je ta, da pretkano razume, kaj pomeni stopnjevanje atmosfere v finalni krešendo, ki kulminira v popadljivih refrenskih napevih. Tako so na albumu na eni strani skladbe, ki se razvijajo uvodoma na moč subtilno, nevsiljivo, brhko, rahločutno, z nedolžnim nalaganjem pregrinjal spremljave, ki oklepa Markov prožni vokalni izraz. Tako v April, kot v Gorica, najbolj intenziven kontrast pa pričara v tem oziru Obsedela sva sama, kjer pridobi težak in dramatičen refren  rockovsko intenziteto in nepričakovano bluesovsko konotacijo opremljeno z aranžmajem trobente. Pravo nasprotje tej skladbi prinaša naslednja imenovana V teh mrzlih jutrih, kjer godi programska zvočna zanka v kitici, ko se slednja kontrastno učinkujoče prelije v pozitivno naravnan rockovsko poskočni melodično nalezljiv refren. Po popovsko obteženi, nekoliko naivni in najmanj zanimivi skladbi albuma imenovani V jadrih, ki je sicer igrivo zasoljena z Mirkovimi improvizacijskimi vložki – ti lebdijo v ozadju spremljave, pa zažari artizem skupine v polnem siju takoj za njo, ko udari skladba Nocoj. Nocoj je v aranžiranju optimizirana skladba tipične art rock karizme, ki so jo sposobni zvariti skupaj le Avtomobili. Odmerki unikatnosti, popovske dostopnosti in izzivalno mojstrskega razgaljanja osnovnih motivov s polaganjem nepretencioznih improvizatorskih vložkov (izjemen srednji instrumentalni del)  so stakni skupaj v idealnem sožitju.

Z Nekaj let se skupina na albumu v vibraciji vrne k skladbama April in Gorica. Še ena izredno močna stvaritev, ki stoji v aranžmajih optimalno. Očitno je melanholija, ki te zdrami, pretrese, ob kateri zaledeni kri v žilah, ključ do polnega učinkovanja Markove poezije, ki jo krasijo enkrat več prefinjeno milozvočni aranžmaji te skladbe. Baladne do pol baladne stvaritve so torej osnova izrazne moči Avtomobilov. Čutiš goreče srce, ki pa mora v svoji neizpolnjenosti goreti dalje. A ostaja neiztrohnjeno. Ne v bolečini, ne v ljubezni. Tu ni umika. Ostaja le tnalo izjemne prizemljenosti in resnicoljubja ovitega v prekrasen plasma subtilnosti Vuksanovićeve poezije. Nekaj let je torej skladba, ki vam bo zagotovo strla srce, a se temu nima smisla upirati, ker je to edini način da jo polno užijete! Magija! »K sreči« sledi za njo zasuk vibracije Proti Luni! Proti Luni je skladba tipa Nocoj, ki je nedvomno hipoma razglasimo za bodoči zimzelen in radijskim frekvencam najbolj kompatibilen del albuma!  Igriva Pod tvojo obleko vzdržuje navihan sentiment skladbe Proti Luni, v njej pa naraste gradient rockovsko bluesovskega zanosa, podloženega z razigrano funkoidno ritem linijo. Sledi še ena odlična zmes popa rocka in bluesa v koketnem valčku In pride čas (skladba je eden najimenitnejših trenutkov Alana Jakina na albumu, a k Alanu se vrnemo kasneje), ki jo nasledi zaključni posebnež albuma imenovan Oblaki.

Skladba Oblaki velja za trenutek največjega soočenja skupine z glasbenim eksperimentom na albumu. Še ena skladba, ki te pretrese do kosti. Odpre se »soul funkovsko«, v začetnem delu jo diktira Alanov vah-vah efekt, sofisticirano stopicanje po pedalu, mehko narekovani ritem,…. Pomislite na skladbo Fatih No More imenovano Evidence. Presenečeni? Prav je tako! Ta skladba nosi najbolj intenziven refren melanholičnega koprnenja z idealno melodično linijo »a la Avtomobili«, ki ob sledenju Markove poezije poslušalcu zapuščajo cmok v grlu. Na moč intenziven zaključek albuma, ki te pusti polno čuječnega in pretresenega. Natanko to, kar mora prinesti vsak dober art rock album. Na albumu se v intenziteti artizma skupine približa skladbi Oblaki najbolj skladba Nekaj let, ki bi lahko bila v tem oziru prav tako uporabljana na repu razporeda skladb na albumu.

Recenzije še ni konec. Treba se je nujno ustaviti pri Alanu Jakinu. »Mesta železniških postaj« predstavlja za Alana vrhunec njegovega artističnega zorenja, ki ga okarakterizira izrazita izrazna večplastnost imenitnega koketiranja z mnogimi  žanri, kot tudi moč sofisticiranega, a unikatnega kitarskega prijema, ki s peresno lahkotnostjo premošča navidezno nepremostljivost žanrske prepadnosti. Avtomobili po tem albumu nikoli več ne bodo isti. »Mesta železniških postaj« je namreč Jakinov epitaf. Kmalu po snemanju albuma je Alana doletela tragična nesreča. 

Alan je razvil nekaj izjemnih kitarskih trenutkov na albumu! Prvikrat izstopi Alanova kitara v uvodu skladbe April s presunljivo mehko plasiranim rockerskim uvodnim riffom , podkrepljenim z vah-vah linijo, v izhodu iste skladbe pa kitarist zažari v smelosti plasmaja vsega nekaj poudarjeno ječavih tonov, kar ga zbližuje z rabo kitare velikanov najbolj sofisticiranega prijema  tipa David Gilmour (Pink Floyd), Andy Latimer (Camel) ali Steve Hackett (Genesis). Po tej plati je Alan Jakin nedvomno veliki kitarski as in guru svojega posla.  V skladbi Gorica znova blesti v polnitvi razpoložljivega prostora z različnimi »Gilmoureskami«, najbolj zanimiva pa je interakcija Alanove kitare z Mirkovimi klaviaturami v vodilni melodiji refrena, ki sledi na moč kontrastno melodiji verzov Marka. In potem pridemo do enega najimenitnejših trenutkov Alana Jakina na albumu! Že omenjena In pride čas, kjer glasbenik razkaže v eni skladbi svojo večplastno oblikovanost in vse karakteristike izrazne prefinjenosti, absolutne kontrole nad zvokom, nad slehernim tonom, ki ga ubere in »ukrivi«, kot ga je volja. Izhodna solaža pa je vrhunec vsega tega. Ta solaža je pravzaprav kar razpoloženjski vrhunec skladbe same. Še več mehkobe in razpoloženjske intenzivnosti, pa iztisne iz sebe Jakin v zaključni Oblaki, kjer njegov pejsaž »Gilmouresk« v predrefrenu znova enkratno funkcionira s pregrinjalom klaviatur Mirka Vuksanoviča, v kitici pa godi njegova soul pop funk mehkoba.

“Mesta železniških postaj” je »najboljša ura« Alana Jakina! Gre za enega najimenitnejših, izrazno najbolj karizmatičnih, v idjenih rešitvah najbolj pronicljivih in v prijemu najbolj sofisticiranih kitaristov kar jih je dala Slovenija v zgodovini rock glasbe. Z njegovim prihodom na album »Krenimo«, je skupina lahko v drugi polovici osemdesetih izvedla markanten evolutivni preskok na višji izrazni nivo, večplastna izurjenost Alana Jakina, pa je skupini v prihodnje, do vključno albuma »Mesta železniških postaj«, omogočila nenehno artistično zorenje in razvojno nadgradnjo.

Album »Mesta železniških postaj« sodi med najimenitnejše stvaritve skupine v njeni dolgoživi karieri, prav tako pa med najimenitnejše trenutke v zgodovini slovenskega rocka. Zrelost, izkušnje, močan ustroj kemičnih vezi, več kot uspešna integracija Šuligoja na mesto basista, enkratna naveza Mirka Vuksanovića in Alana Jakina ter seveda nezamenljivi vokalni pečat Marka Vuksanovića, so na albumu »Mesta železniških postaj« dosegla poln artistični razcvet, Avtomobili pa so s tem albumom dokazali, da njihova igra finomehanike še zdaleč ne zmore zaroštati.

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.5 / 10

Avtomobili – Oblaki

Seznam skladb:
1. Prihaja moj dan
2. April
3. Gorica
4. Obsedela sva sama
5. V teh mrzlih jutrih
6. V jadrih
7. Nocoj
8. Nekaj let
9. Proti luni
10. Pod tvojo obleko
11. In pride čas
12. Oblaki

Zasedba:
Marko Vuksanović – vokal
Alan Jakin – kitara
Mirko Vuksanović – klaviature
David Šuligoj – bas kitara
Marko Lasić – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X