Čajanka z legendami rocka v Križankah (2012)

foto: HELENA VERTAĆNIK 2012
0 38

Lokacija: Ljubljana / Križanke / Slovenija
Datum: 20.09.2012


Še pred kakim letom dni bi marsikdo, ki mora za ogled svojih priljubljenih glasbenih izvajalcev potovati v tujino, vsakega, ki bi si drznil napovedati, da bo koncert dveh legendarnih britanskih rockovskih zasedb, Nazareth in Wishbone Ash, sredi ljubljanskih Križank naletel na odličen odziv, samo odpravil s sarkastičnim nasmeškom. Na srečo se tudi stvari v naši dragi ‘kokoški’ zelo počasi pa vendarle spreminjajo na bolje, kar se tiče odnosa Slovencev do kvalitetne rock glasbe in s tem povečanega ogleda koncertnih dogodkov na katerih nastopajo glasbene legende med katere spadata tudi prej navedeni skupini. Pogled na nabito polne Križanke je nudil popolno zadovoljstvo ob spoznanju, da Slovenci (ob standardni obilni ‘pomoči’ obiskovalcev iz sosednjih držav), še vedno premoremo dovolj ljubiteljev klasičnega rocka, da se, tako kot vse prevečkrat, ne osmešimo. Ob tem gre vsa čast organizatorju za izreden pogum, saj se jim je posrečil resnično velik in tvegan met. Upajmo, da bo uspešen obisk z vseh koncev Slovenije in čez dober pokazatelj za organizacijo nadaljnjih koncertov z njegove strani.

GHB:
Pred prihodom obeh legend nas je ogreval naše gore list, Grega Habič Band, katerega je na oder napovedal nihče drug kot RockLine glavni urednik in dragi brat Aleš Podbrežnik. Nadebudni kitarski virtuoz, ki je bil žanrsko nezdružljiv z obema glavnima atrakcijama večera, je med igranjem svoje unikatne verzije inštrumentalno zasoljenega ‘kitarskega rocka’ v katerem se skrivajo vplivi različnih žanrov doživel dostojen odziv publike, kar je bilo zares lepo videti in gospodu Habiču služi kot lepa popotnica za bodoče podvige.

WISHBONE ASH:
Britanske art rockovske težko-kategornike je na oder napovedal Rockline novinarski tovariš, legendarni Jernej Vene, ki je med drugim naznanil tudi imena vseh članov skupine. Wishbone Ash, kateri se po izidu aktualnega studijskega albuma »Elegant Stealth« (2011) še vedno nahajajo v fenomenalni koncertni formi, so bili popolni zmagovalci večera in Nazareth-om ukradli naslov glavne atrakcije tega edinstvenega dogodka. Med člani banda nad katerimi, tako kot po navadi, s pomočjo svoje kultne flying-V električne kitare bdi poslednji originalni Wishbone Ash član, kitarski virtuoz in pevec Andy Powell, vlada izjemna uigranost, še posebno na račun epskih kitarskih multi-harmonij, njihovega zaščitnega znaka, kateri je navdušil cele generacije trdo rockerskih, prog rockovskih in težko metalskih izvajalcev. Wishbone Ash v svojem kompleksnem slogovnem pristopu poleg proga in trdega rocka negujejo tudi prvine bluesa, folka in jazza, tako da jih je še dandanes najlažje označiti kot art rock o čemer so se tisti, zlasti mlajši koncertni obiskovalci, katerih enkrat za spremembo ni manjkalo, medtem ko so jih številni izmed njih gledali prvič, lahko v polno prepričali.

Tovrstne skupine z izpostavljeno ‘art’ komponento v naše loge na žalost zaidejo manj pogosto kot zapade dež na puščavo, tako, da je bilo v užitek opazovati buren odziv publike, ko so Wishbone Ash svoj nastop odprli z nepozabnim »Argus« (1972) zimzelenom »The King Will Come«, katerega so kmalu zatem dopolnili z nesmrtno proto metalsko epopejo z naslovom »Warrior« na kateri so kitarske harmonije med Powellom in Muddyem Manninenom še posebno zacvetele. Z »Argus«-a, ki letos praznuje že štirideseto obletnico izida in še vedno ostaja njihov daleč najbolj priljubljen ter za večino privržencev tudi najboljši album so odigrali še dve klasiki, melanholično mojstrovino »Sometime World« in energični rocker »Blowin’ Free«. Slednji je bil skupaj z »Wishbone Four« (1973) presenečenjem »Ballad of the Beacon« odigran v dodatku.

Wishbone Ash so imeli skozi celoten nastop izvrsten zvok za kar gre glavna zasluga ozvočevalni ekipi Festival Novo Mesto. Odlično razpoložene art rockovske legende so na seznam izvedb vključile tudi nekaj biserov, katerih ne izvajajo ravno vsak večer, kot denimo »Twin Barrells Burning« (1982) klasiko »Engine Overheat« in »Number The Brave« (1981) standard »Open Road« ter morebitnim skeptikom dokazali, da so tudi v osemdesetih ustvaril lepo število imenitnih del. Z dobro interpretacijo skladb »Can’t Go It Alone« ter »Warm Tears« niso pozabili niti na aktualni album »Elegant Stealth. Powell in Manninen, ki sta harmonizirala kitarske linije kot za stavo ter se vneto izmenjavala v vlogi glavnih solistov sta imela ob sebi ves čas mogočno ritem oporo s strani bas kitarskega veseljaka Boba Skeata in bobnarja Josepha Crabtreeja, ki se je v petih letih odkar je član Wishbone Ash že uspel otresti naziva ‘zelenca’.

Seveda so, povsem pričakovano in upravičeno,  prevladovale klasike iz ‘zlatih’ sedemdesetih med katerimi niso pozabili na ganljivo balado »Lady Jay« in kompleksni trdo rockerski rušilec »Jailbat«, kateri publiko vselej izdatno podžge. Regularni del nastopa so, nekako po pričakovanju, zaključili z legendarnim, več kot 10-minutnim »Wishbone Ash« (1970) epom »Phoenix«, katerega so tudi tokrat s pomočjo številnih občudovanja vrednih improvizacij pošteno razširili kar se tiče dolžine trajanja. Po odigranem dodatku so se »Wishbone Ash« ob gromkem aplavzu v slogu velikih zmagovalcev večera poslovili z odra in svoj prostor oddali legendarnim škotskim rockovskim nadebudnežem Nazareth.

NAZARETH:
Prvaki škotskega klasičnega rocka Nazareth, v izročilu katerih težkorockerskemu zvoku družbo dela piš škotskih višavij, so v deželi na sončni strani Alp nazadnje nastopili sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja na Primorskem, na njihov povratek v naše loge je bilo torej treba čakati več kot poldrugo desetletje! Če je bil na tistem davnem nastopu v Dornberku kitarist Jimmy Murrison še čisto svež član zasedbe, je danes že njen trden člen in zanesljiva opora okostju skupine, ki ga sestavljata Dan McCafferty na vokalu in Pete Agnew na bas kitari. Trojici se je pred desetletjem za bobnarsko baterijo pridružil Petov sin Lee Agnew, v tej postavi so Nazareth do danes izdali dva studijska albuma, »The Newz« (2008) in »Big Dogz« (2011), za konstanten pogon kolesja pa zadnja leta skrbijo tudi stalne koncertne turneje, ki so Škote, kot že omenjeno, končno prinesle tudi v našo sredo.

Nazarethe je na oder napovedal nihče drug kot njihov vrstnik Dragan Bulič, kvartet pa je skupno druženje po standardnem intru tadicionalnih škotskih dud otvoril s skladbo Silver Dollar Forger. Sledil je visokokotaleč hit Telegram, z distorziranim zvokom kitare znanilec precejšnjega zvočnega zasuka napram njihovim predhodnjikom na odru. Če so se Wishbone Ash predstavili kot zasedba s poudarjeno umetniško konotacijo, ki jim niso tuja niti improvizacijska stranpotja naprem originalnim skladbam, se na drugi strani Nazareth uvrščajo v čistokrvno težkorockerko ligo, saj so njihovi to pot zares udarno izvedeni hiti delovali direktno na prvo žogo, zato pa toliko bolj površinsko.

Dan Mccafferty ostaja prava maskota in vodja skupine! Simpatični sivolasi možakar, ki se je z močnim škotskim naglasom hipoma priljubil občinstvu, je s svojim hreščečim vokalom komaj še vozne »stoenke« v skladbe vnašal prepoznaven pečat slehrne Nazareth stvaritve. Njegov nastop je bil sicer bolj zadržan kot ponavadi, za kar je verjetno kriv nadpovprečno mrzel septembrski večer, na kar je s stalnim drgnjenjem rok opozarjal tudi basist Agnew na desni strani odra. Pri prepoznavnejših napevih, kot sta večno zimezelena balada Love Hurts, ki je pričakovano doživela najevforičnejši odziv celega večera, ali pozitivno razpoloženjska Broken Down Angel, je McCafferty poln avditorij Križank pozival k družnemu prepevanju. Njegov vokal je proti koncu nastopa začenjal kazati znake utrujenosti, vseeno pa je sploh glede na že 65 križev čez hrbet svojo nalogo oddelal popolnoma suvereno, celo tako zelo, da je s predstavo samozavestno zabrisal rokavico vsem, ki so ga z opravljivimi govoricami prehitro pribili na križ.

Ob povratku na oder so glasbeniki iz Dunfermlinea s skladbama Night Woman in Razamanazz prevrteli čas nazaj v leto 1973, večer pa so zaključili z optimističnim sporočilom power baladnega singla Dream On. Nazareth so v Križankah pripravili zadovoljivo predstavo, s katero so prepričali zbrane ljubitelje starošolskega rocka, za še višjo oceno pa bi morali Škoti dodati na plin pri intenzivnejšem stiku s publiko, saj je kvartet na momente deloval vse preveč zaspano, kot tudi pri sami minutaži odigranega koncerta.

avtor: Peter Podbrežnik (uvod, GHB, Wishbone Ash)
avtor: Urban Bolta (Nazareth)
fotografije: Helena Vertačnik & Aleš Podbrežnik
video: Bojan Horvat

Wishbone Ash 
1. The King Will Come 
2. Warrior 
3. Can’t Go It Alone 
4. Sometime World 
5. Open Road 
6. Warm Tears 
7. Lady Jay 
8. Jailbait 
9. Engine Overheat 
10. Phoenix 
—dodatek— 
11. Ballad Of The Beacon 
12. Blowin Free

Nazareth
1. Silver Dollar Forger 
2. Telegram 
3. This Month’s Messiah 
4. Sunshine 
5. Turn On Your Reciever 
6. Cocaine 
7. Radio 
8. Love Hurts 
9. This Flight Tonight 
10. Broken Down Angel
11. Hair Of The Dog 
—dodatek— 
12. Night Woman 
13. Razamanazz 
14. Dream On




Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X