Deep Purple: Perfect Strangers

0 19

Založba: Polydor Records
Datum izida: 29. 10. 1984
Produkcija: Roger Glover & Deep Purple
Dolžina albuma: 45.01 min
Zvrst: Hard Rock / Heavy Rock
Ocena: 9.0/10


Legendarni britanski težko rockerski kolosi Deep Purple so se po osem let trajajočem razpadu znova vrnili na sceno s svojim enajstim studijskim albumom »Perfect Strangers« na katerem se je vnovič združila njihova najbolj priljubljena in najuspešnejša postava, katero privrženci po navadi najraje imenujejo MK II. Pevec Ian Gillan je prišel iz Black Sabbath, kitarist Ritchie Blackmore in basist Roger Glover iz Rainbow, klaviaturist Jon Lord iz Whitesnake in bobnar Ian Paice iz spremljevalnega banda kultnega kitarista Garya Moorea. Medtem, ko se Gillan še danes norčuje iz svoje kratke epizode z Black Sabbath, sta Blackmore in Glover, potem, ko se jima z AOR verzijo Rainbow ni posrečilo osvojiti ameriškega trga, prav tako komajda čakala, da pomagata obnoviti band, ki jima je prinesel svetovno veljavo. Lord je bil prav tako potihoma čedalje bolj nezadovoljen s svojim statusom pri Whitesnake, kjer je pod poveljstvom iz albuma v album bolj narcisoidnega bivšega Purple pevca Davida Coverdalea igral vse bolj obrobno vlogo. Paice, ki se je pred triletnim druženjem z Garyem Mooreom, prav tako za nekaj časa preizkusil pri Whitesnake, pa je bil poleg Lorda tako ali tako vedno najbolj predan Deep Purple član.

Združitev najbolj čislane verzije Deep Purple in odločitev, da posnamejo nov album ter se podajo na obsežno koncertno turnejo, je bil brez dvoma najbolj pomemben rockovski dogodek v  letu 1984. Naslov albuma in ključne skladbe na njem ne bi mogel biti primernejši, saj so bili legendarni Mark II glasbeniki, ki so tudi po razpadu Deep Purple ostali večinoma povezani med seboj, vendar so nazadnje skupaj sodelovali leta 1973, ko je izšel album »Who Do We Think We Are«, pravi popolni tujci, še posebno na relaciji med Blackmoreom in Gillanom, katera sta vendarle nekako uspela (začasno) zakopati bojni sekiri.

Na »Perfect Strangers«, katerega je zaznamovala klasična AOR produkcija osemdesetih, so vnovič prebudili svoj zmagoviti težko rockerski recept za katerega je bila značilna nesramno učinkovita kombinacija Gillanovih melodramatično obarvanih, zavijajočih vokalov, Blackmoreovih vselej inovativnih kitarskih vragolij, Lordovih šelestečih orglarskih umetnin, Gloverjevih melodičnih bas linij in Paicejevih rušilnih bobnarskih krošejev. Zlasti Lordovo kot vedno izborno igranje Hammond orgel je sredi popolnega zmagoslavje sintetizatorske sintetike osemdesetih ponovno obudilo spomin na neke romantične in že skorajda pozabljene čase ter omogočilo narediti uspešno zvokovno tranzicijo ter ustvariti most med starimi in novimi privrženci.

Blackmore in Glover sta iz Rainbow prinesla tudi nekaj melodično rockovskih influenc, katere so bile še zlasti razvidne pri posameznih refrenih. Tudi to je omogočilo, da je »Perfect Strangers« predstavljal tako uspešno vrnitev na sceno, saj je bil mešanica ‘starih dobrih časov’ težko rockerske romantike in produkcijskega osvežilnega elana osemdesetih s ščepcem AOR šarma. Hkrati na posameznih kompozicijah ni manjkalo tehnično visoko profiliranih inštrumentalnih jamov, kateri so bili od nekdaj ena njihovih zaščitnih zvokovnih znamk.

»Perfect Strangers« je od začetka do konca energičen trdo rockovski vrtiljak z melodično obarvano zabelo na katerem se nahajata dve še danes izjemno priljubljeni Purple klasiki. Prva izmed njih je otvoritvena poslastica »Knocking At Your Back Door«, katere vsebuje dramatično orglarsko otvoritev in ubijalski kitarski rif, medtem ko Gillan s svojim visoko raztegljivim vokalom med pripovedovanjem klasične ljubezenske štorije že takoj vnese potreben romantični šarm. Vrhunec energične atmosfere, ki narašča skladno s surovimi kitarskimi pasažami in brezkompromisnimi bobnarskimi krošeji, predstavlja mogočen in melodičen refren na AOR bazi v katerem se lepo prelivajo večglasne harmonije. Blackmoreova razposajena kitarska improvizacija v srednjem delu poskrbi za poglobitev vsesplošne drame, medtem ko Gillan iz sekunde v sekundo dokazuje, da ni niti malo izgubil svoje izjemne pevske globine in romantičnega patosa. Šelesteče plasti Lordovih Hammond orgel pa uspešno ustvarjajo efekt domačnosti in posredujejo sporočilo, da so stari dobri Deep Purple spet tu.

Pacifistično naravnani »Under The Gun«, ki pripoveduje o osamljenemu vojaku sredi nesmiselne vojne vihre, je pravcata težko rockerska bomba z do konca razpenjenim Gillanovim petjem, potentnim Blackmoreovim kitarskim rifom in masivnimi pasažami Lordovih orgel, kjer dramatično vzdušje ob podpori slojevitih bobnarskih prehodov narašča v skladu z odločnim refrenom. Ritchiejeve zaključne kitarske improvizacije so vnovič pravcati balzam za vse častilce brezmejne virtuoznosti moža v črnem. »Nobody’s Home« se odpre z domiselno sintetizatorsko improvizacijo, katera odpre pot pekoči kitarski frazi in masivnim slojem Hammond orgel. Gillan je vnovič odličen pri pevskem grajenju družinsko obarvane čustvene drame. Lordova hudomušna solaža na hammondkah ob družbi neusmiljenih bobnarskih prehodov lepo popestri udarno atmosfero dokler Blackmore še z eno imenitno solažo ne poskrbi za posrečen zaključek.

Na »Mean Streak« se Gillan več kot uspešno, tako kot on zelo dobro obvlada, prelevi v pevsko vlogo romantičnega pijančka, kateremu je glavo zmešala prva mimoidoča ženska, ki je malo pomigala z ritjo in boki, medtem ko mu podporo delajo strastne kitarske fraze, šelesteča plast orgel in melodično začinjena ritmična kombinatorika. Vrhunec albuma pa predstavlja naslovna klasika, se pravi »Perfect Strangers«, kjer na krilih Blackmoreove mogočne kitarske fraze in pentatoničnih lestvic Deep Purple ustvarijo pristno orientalsko vzdušje, katero z glavnim motivom precej spominja na Rainbow klasiko »Stargazer« ter s tem tudi Led Zeppelin zimzelen »Kashmir«. Mistično vzdušje začne izgrajevati Gillanov skrivnostno obarvan vokal, medtem ko bas linije ob dinamični bobnarski asistenci sčasoma izrazijo pentatonične ritmične nianse. Slojevite plasti hammondk pa v navezi s mogočno kitarsko frazo in Gillanovimi zavijajočimi vokalnimi variacijami ustvarijo znameniti, orientalsko obarvani motiv ob katerem še danes lahko doživijo ambientalno nirvano vsi glasbeni gurmani. Avtobiografsko besedilo pripoveduje o srečanju starih znancev, ki so se po dolgih letih vnovič dobili skupaj in ugotovili, da je stara duša, ki jih je nekoč povezovala še vedno tu.

»A Gypsy’s Kiss« je precej manj znan dosežek od predhodnika, a kljub temu precej zanimiv in kompleksen, predvsem pa temperamenten trdi rocker, ki s svojo hiperaktivno naravno in pospešenim tempom poslušalca v trenutku posrka v romantično pripoved o rockovskem življenjskem slogu za katero so uporabili metaforo o romskem poljubu. Ritchiejeve inovativne kitarske fraze so vnovič v idealnem sozvočju z Lordovimi masivnimi orglarskimi teksturami, medtem ko Paice in Glover vneto skrbita za poudarjeno ritmično slojevitost. Blackmoreova klasicistična kitarska variacija se kmalu zaplete v epski dvoboj z Lordovo gastronomsko orglarsko solažo. Odlična power balada »Wasted Sunsets« je na krilih fenomenalne, srce parajoče Gillanove pevske predstave in Blackmoreovih klasicistično naravnanih kitarskih umetnin prežeta z izrazito melanholično atmosfero znotraj katere ne manjka nostalgičnosti po ‘starih dobrih časih’. Lord v ozadju marljivo skrbi za polaganje mogočnih orglarskih zaves s pomočjo katerih poglablja vsesplošno melodramatiko.

Neobičajni trdi rocker »Hungry Daze« s svojimi zanimivimi ritmični variacijami in še eno Blackmoreovo hudomušno osrednjo kitarsko frazo, katera vnovič vsebuje orientalski pridih, poskrbi za izvrsten kontrast in potrdi, da so Deep Purple vnovič dobro naoljen trdo rockerski stroj. Gillan vnovič briljira s svojimi neprekosljivimi vreščečimi pevskimi podvigi, medtem ko je Blackmore preprosto nezaustavljiv pri snovanju inteligentnih kitarskih rifov in kompleksnih solističnih variacij. Lord pa medtem z infuzijo sintetizatorskih tekstur v tradicionalno orglarsko paleto dokaže, da je bil kljub večni ljubezni do Hammond orgel vedno odprt tudi za eksperimente z inovativno klaviatursko tehnologijo. Zaključna drama »Not Responsible« je prepojena z mračno atmosfero na račun surove kitarske fraze, temperamentnih bas linij in Gillanove razkačene pevske melodramatike. Legendarni kolektiv tudi tokrat uspešno demonstrira svoj izreden smisel za grajenje mogočnih, hitro pomljivih glavnih motivov ter naklonjenost gnetenju tehnično dovršenih inštrumentalnih variacij, katere dosežejo vrhunec z Blackmoreovo hudomušno kitarsko solažo.

»Perfect Strangers« je predstavljal zmagoslavno vrnitev že odpisanih težko rockerskih legend, katere so se v močno spremenjenih tehnoloških in produkcijskih razmerah osemdesetih odlično znašle ter ustvarile enega najmočnejših dosežkov v režiji med večino privržencev najbolj čislane Deep Purple postave. Album je kot celota izjemno konsistenten, brez enega samega šibkega trenutka, pa čeprav se lahko samo dve kompoziciji na njem razglasi za pristni Purple klasiki (obe še danes izvajajo v živo). Vrnitev  kultnega kvinteta je bila celo tako uspešna, da so morali med razprodano koncertno turnejo uvrstiti še dodatne datume za ameriške stadione. Leta 1985 so bili glede na število razprodanih koncertov in po dobičku od prodaje kart skorajda najuspešnejši rockovski koncertni izvajalci. Pred njimi je bil po koncertnem profitu samo še, kdo drug kot, Bruce Springsteen.

Avtor: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Knocking at Your Back Door (7:09)
2. Under the Gun (4:40)
3. Nobody’s Home (4:01)
4. Mean Streak (4:26)
5. Perfect Strangers (5:31)
6. A Gypsy’s Kiss (5:14)
7. Wasted Sunsets (3:58)
8. Hungry Daze (5:01)
9. Not Responsible (4:53)

Zasedba:
Ian Gillan – vokal
Ritchie Blackmore – kitara
Jon Lord – orgle, klaviature
Roger Glover – bas kitara
Ian Paice – bobni


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki