Avtomobili : Pozna pomlad

0 32

“Čuti se, da lahko ta postava seže še više in še dlje v artizmu.”

Založba: ZKP RTV Slovenija
Leto izida: 2012
Produkcija: Mirko Vuksanovič & David Šuligoj
Dolžina albuma: 41.25 min
Zvrst: Art Rock / Pop


Kaj bi »Pozna pomlad«? Avtomobili imajo časa na pretek. Skupina, ki je svoj komercialni zenit dosegla nekje v prvi polovici devetdesetih prejšnjega tisočletja, se po šestih letih studijskega premora le vrača z novim studijskim albumom.

Leta 2006 je izšel predhodnik »Mesta železniških postaj«. Odličen album, pravzaprav do leta 2006 gotovo najzrelejši album vseh specifik izrazne art rock obrti Avtomobilov. Mojstrovina na katero se je s svojim epitafom še zadnjič vtisnil fantastični novogoriški kitarist Alan Jakin, ki ga je kmalu po snemanju tega albuma doletela resnična smola. Zimzeleni Avtomobili, ki so še danes dnevna izbira vseh večjih radijskih postaj Slovenije, so se soočili s prelomnim problemom. Kdo vraga bo vskočil v ekipo in zapolnil s svojim znanjem, izkušnjami in genijem veliko številko obuvala, ki je ostalo izpraznjeno po odhod Jakina?

Precej prej kot je bilo pričakovati, je zasedba poiskala rešitev v Boštjanu Andrejcu Bushiju. Bushi je prekaljenec. Pred Avtomobili je sodeloval v zasedbah Night Jump,  HeaveniX, Terra Mystica, Skunk Funk, The Rolling Stoned ter izvajalci, kot sta Jan Plestenjak in Tinkara Kovač. Že, ko preletiš samo ta imena lahko hitro zaključiš, da se v Bushiju skriva vrsta izrazne univerzalnost in večplastnosti, to pa je natanko tisto, kar je potrebno pri Avtomobilih. Ne le to. Važen je prijem. In usoda glasbene izpovedi Avtomobilov je bila vselej povezana s sofisticiranim kitarskim prijemom, ki pa je segel do dna duše, prav s svojo nepretenciozno globino čiste rockovske vibracije. Če je bil Jakin zlasti kitarist koncepta, ki je izoblikoval skozi leta prepoznavno formo svoje kitarske igre in z njo čokati del glasbenega artizma Avtomobilov, je Bushi prinesel v Avtomobile še več eksperimenta in izrazne variabilnosti, prav tako pa je bilo kaj hitro jasno, da je Bushi iskalec organskih barv, pristnih in naravnih tonskih barv. Da ne trosi tonov vsevprek, pač pa jih previdno izbira in oblikuje v smiselno celoto poljubnega telesa improvizacije, pa je dodatna vrlina tega glasbenika, zaradi katere ga lahko izdvojimo v ducat tistih slovenskih kitaristov, ki sodijo med največje mojstre kitarske igre na Slovenskem.

Perfekcionist je tudi Bushi, kot Alan Jakin. No in Bushi se je kalil pri Night Jump, za njih pa je znano, da so posegali tudi po priredbah Pink Floyd in ko enkrat dregneš ob Davida Gilmourja in se počasi poglabljaš vanj, potem je jasno, da se postopoma leviš v profesorja sofisticiranosti. Seveda moraš imeti za to talent in voljo. Bushi poseduje obojega v izobilju. In več! Bushi je prinesel poleg kitarske igre, v skupino tudi svoj vokal. Pri Night Jump je možakar zelo posrečeno imitiral vokale največjih rockerskih grl tega planeta od Led Zeppelin, do Pink Floyd, Deep Purple, Cream, Thn Lizzy,… kar so seveda Avtomobili tudi korenito izkoristili na albumu »Pozna pomlad«. Bushi se je prvikrat vpisal v diskografijo skupine tako ob koncertni izdaji imenovani »Klub klubov« (2008)i

Časi so novi, nič kaj rožnati. Novi album – odraz časa, ki ga dihamo v »kokoški Šentflorjanski«, je posledično najbolj mračen album v povesti o Avtomobilih. Je precej trši od predhodnika in čuti se v produkciji zvoka, da si Bushijeva kitara precej bolj direktno išče prostor za svoj art ekspoze, kot je bilo to moč občutiti na predhodnem albumu, kjer so klaviature Mirka Vuksanovića prevzemale dominantno vlogo spremljave, kot tudi občasne improvizatorske igre. Pozna pomlad je torej bolj rokcerski, kot pop album! Preprosto. Bushijeva kitara je precej bolj poudarjena in navita v zvoku. Trdoto poudarja tudi raba klaviatur (Kaj si hotel), ki se na točkah zateka k »Hammond like« zvoku, torej reto »čokatosti« davnih dni, ko je bil rock še mlad in nedolžen. In to deluje: prvič fascinantno, drugič do neke mere presenetljivo in tretjič na moč razveseljivo!  To pomeni, da je »Pozna pomlad« poseben in drugačen album, kot so njegovi predhodniki. »Misija točka 1.«, je torej opravljena za Avtomobile. To pomeni, da so zadržali vse svoje prepoznavne zaščitne znamke in ob tem ponduli nov, drugačen album! To je pot zdravega razvoja na evolucijski poti poljubne rock zasedbe!   

»Bar pozabe«, otvoritvena skladba torej, s svojo mračno naravnanostjo opozori, na ugotovitve prejšnjega odstavka. Kitara se rockersko vklopi s plasmajem višje doze decibelov, kot smo vajeni pri Avtomobilih. Marko Vuksanović se »oglasi« skoraj z mrliškim falsetom v kitici (v pred-refrenu ga vodi zvočni učinek, kot bi glas prihajal iz telefonske govorilnice), spremlja ga Bushi, ki harmonizira Markov vokal v skoraj duetni legi. Refren potrdi tršo implantacijo kitarske igre, kot smo jo sicer vajeni pri popovsko naravnanih preteklih delih skupine. Srednji instrumentalni del ponudi klasično hard rockersko solistično izkušnjo z Bushijeve igre, skladba pa se razvija dramatičnem in hladnem vzdušju. Dokaj neznačilna skladba za Avtomobile, pravzaprav proti pričakovanjem slehernega poznavalca skupine, sploh pa gre za presenetljivo izbira na poziciji otvoritve albuma.  Nasprotno z otvoritvijo albuma pa skladba »Kaj si hotel«, ki nadaljuje album igrivo razigrano v hudomušno ritmu, kmalu postavi stvari na pričakovano mesto! Med Markovimi verzi v kitici pa je prostor, ki ga dinamično razgibava Bushi z improvizacijo kratkih jazz-bluesovskih variacij. V kompaktnem refrenu tipične Avtomobilske melodične privlačnosti, pridobi ritem na čvrstosti, saj se vključi v ritemsko podvozje skladbe tudi raba tolkal. Skladba je drugi single iz albuma, v refrenu pa znova ne skriva večjega spogledovanja z rockovsko intenziteto glede na preteklost studijskih del skupine.

»Lepotica dneva« je še ena prelepa balada tipične glasbene retorike skupine (a za nove čase!), kjer prvikrat intenzivneje izstopi Markova interpretacija verzov v čutno sofisticiranem podajanju prepoznavnega pevčevega pristopa. Prepoznavni sentiment njegove poezije, ki združuje na moč globoko moment nostalgije, tavanja po spominih preteklih dni, ki se ne vrnejo več, kljuvanje zoba časa (zoba čaše še ne, vsaj za enkrat), sožitja popolne ljubezni in notranje osebnostne izpolnitve Prelep refren se vzdigne nad vse gradnike in prevzame primat, ko uspejo Avtomobili položiti v goriščnico svoje prepoznavne atribute, ki dodatno približa tankočutnost subtilne Markove poezije, z prepoznavnim utripom melanholije in prikritega koprnenja. Glede na razvoj sporočilnosti v verzih, ni težko skleniti, da je “Lepotica dneva” pravzaprav dežela Slovenija (danes), ki si zasluži boljšo državo!

Po »Kaj si hotel« je »Moj mir« kot tudi proti koncu albuma skladba »Sladka svetloba« komponirani »dvojček«, ki bi lahko bili v ožjem izboru singleov za pogosto rotacijo na frekvencah radijskih valov . Gre za tipični pristop (skozi leta uveljavljenega) komponiranja v izdelanem izrazoslovju artizma obrti skupine, kjer se ne skriva kompaktno in dinamično učinkovanje kemičnih vezi in čvrste glasbene tovarišije kvinteta.

Zasedba se je lotila uglasitve pesmi Simona Gregorčiča »Na bregu«. Neumno je primerjati poeziji Gregorčiča z Markom Vuksanovićem, vendar pa bi z lahkoto verjel, da je verze to pot v skladbi »Na bregu« zložil prav Marko.  Skladba je sama po sebi rahel odklon od albuma, že skoraj s folklorno-pastoralnim »Slovenskim« podeželskim napevom (refren), zanimiv trenutek glasbenega raziskovanja skupine – z rabo akustike in izpovedno intimo meji že na vzgib kantavtorstva, vendar pa skladba ne prinaša na album tega kar za njo nad-odlični »Netopir« (mistična kot se le da – mistiko kreira že uvodna figura Mirkovih klaviatur), za »Netopirjem« »Palme gorijo«, ali za »Palme gorijo« skladba »Poslušaj«, medtem ko je naslovna skladba v zaključku tako ali tako poglavje zase.»Netopir«, »Palme gorijo« in »Poslušaj« so tisti izrazni »presežek«, ki ga vedno tiho in poželjivo iščemo in pričakujemo od artizma Avtomobilov.  Ta zaporedni »trojček« dosega na albumu »Pozna pomlad« osrednji vrhunec artistično izrazne podobe. Osebno izpovedna, mistična Netopir poseduje enega najlepših navezav kitice in refrena, z obveznim krešendom v refrenskem napevu prelepe melodije. »Palme gorijo«, je podkovana z latino ritemskih prijemom, ki ga smelo poglablja inkorporacija tolkal vsemu temu pa se pridružuje lahkotno jazzovsko zviranje Bushijeve kitare v kitici. Po poeziji »zelenega jezika« Marka Vuksanoviča v tej skladbi je jasno, da gre za subtilni plasma gnusa nad človeško maloumnostjo, ki v svoji hitri minljivosti uničuje naravo, za prgišče denarja ,zlasti o popolni odtujitvi človeštva od matere Narave. Vse se spreminja v sivino. »Obrazi izginjajo« v verzu, so ljudje brez lastne karakterne identitete. Izhodna solaža Bushija je odlično prilagojena z razporeditvijo not samemu lahkotnemu drncu skladbe, ki nosi,  kot že omenjeno, blagi latino sentiment, torej obmorski piš Sam jazzovski solo Bushija pa zbuja celo na bežne asociacije s Patom Methenyjem zlasti iz obdobja »Still Life (Talking)«, z druge polovice osemdesetih. Za njo sledi maksimalno pozitivistično naravnana Poslušaj. Je prvi predstavitveni single novega albuma. Nosi preprost, nevsiljiv refren, ki hitro pridobi poslušalca pod svoje okrilje. To je tisti posebni element Avtomobilov, s katerim že do nekdaj tako mojstrsko in vešče rokujejo in ki jim je pridelal kopico nepozabnih hit zimzelenov. Prav v tej skladbi se iskri tista odlična zmes enkratnega sožitja vseh gradnikov, ki potrjujejo odlično delavno kemijo v skupini.

Nad vsem pa je zanimiva zadnja, to je zaključna »Pozna pomlad«. Gre za mistični, maksimalno upočasnjeni valček, silno žalostne konotacije. Markova osebno subtilno mehko krhka nota izpovedi je znova polnokrvna.  Skladba je zanimiva zato, ker poudarja tisto plat Bushija, ki jo je bil Jakin vse poln. In najbolj nazorno odgovori, zakaj je Bushi v vsem popolnoma dostojna zamenjava za Alana Jakina, prazvaprav najboljša možna solucija za skupino! In kje je ključ? V »Gilmoureskah«! V izhodu, ki je podaljšan instrumentalni dialog Mirkovih klaviatur z Bushijevim prefinjenim plasmajem strogo prebranih, a mojstrsko ukrivljenih, podaljšanih, zategnjenih, »zaslajdanih« tonov,  prijema polne kontrole in sofisticiranosti! Oba glasbenika gradita na tej točki prekrasno zvočno krajino v hladen izhod albuma ob katerem hipoma prezebeš! Skupina znova oksusno in učinkovito uporablja za harmoniziranje Markovega vokala Bushijev vokal. Vrhunec, pa je kot omenjeno, zaključni instrumentalni del skladbe.

Prav ta »rep« albuma buri duhove in postavlja vprašanja? Se upajo Avtomobili v tem oziru glede izraznosti storiti še korak naprej? V smer »progresivnega« art rockovstva? Na to vprašanje bo odgovoril prihodnji album. Hitov ne potrebujejo več, status je čvrst in uveljavljenost ima neomejen rok trajanja za Avtomobile. Ni se jim treba več dokazovati. Sedaj resnično lahko ustvarjajo sproščeno, svobodno, neobremenjeno, torej s polnim artističnim izkupičkom! Upajmo da bodo glasbeniki v prihodnje izzvali sami sebe, kot umetnike in ustvarili artistično nadgradnjo albuma »Pozna pomlad«, ki ob siceršnji »previdnosti« jasno razgalja občutek, da lahko Avtomobili iztisnejo še več zanimivih, lahko rečemo celo izzivalno neobičajnih, a sebi lastnih, glasbenih reči.

Na slovenskem prizorišču srednjevalovske rock glasbe, ki je skromno in ozko definirano (kar se tiče PRAVIH rock skupin), skoraj ni lepšega moškega vokala, za pop rock kot je vokal Marka Vuksanoviča. Marko zori kot dobro staro vino. Njegov žametasti vokal je še pridobil na toplini in se z leti še dodatno šarmantno odebelil. In kot tak ostaja osnovni zaščitni in prepoznavni element glasbe Avtomobilov. Ritem sekcija po novem »kvadriranega Davida« (David Morgan plus David Šuligoj) je silno dinamična, za artizem skupine ravno prav razgibana. Šuligoj je znova spretno zabelil nekatere dele albuma s svojim prefinjenim polnjenjem razpoložljivega prostora na bas kitari. Njegova organskost in naravna zvočna toplina zaživita zlasti v skladbi, kot je »Kaj si hotel«, kje njegovi radoživi funky drži postavljajo čvrsto formo  poudarjene ritmične teksture bobnov v kombinaciji s tolkali (»kravji zvonec« v refrenu) in bobniv polno zaživi v skladbi Kaj si hotel. Po tej plati, po prihodu Davida Morgana, lahko znova govorimo o pravem skupinskem duhu v skupini. Skladbe so intenzivneje rockovsko poudarjene, kot kdajkoli, zvok ohranja organskost, toplino, gradniki sobivajo v optimalni simbiozi, kitara pa stopa v držo zvočne spremljave, kot tudi v plasma »okraskov«, še bolj izdatno, kot je na »Mesta železniških postaj«, s še večjo variabilnostjo aranžerskih reštev, kar drži Avtomobilom široko odprta vrata za negovanje artizma v bodoče. Pop dostopnost ostaja zaščitna znamka, a jo rockovska navitost to pot opazno odriva stran od sebe. Mirko Vuksanović je ob novoprišlem Bushiju našel odličnega partnerja za tvorbo zvočne krajine, dialog dvojice pa ne usiha v iznajdljivosti in pronicljivih rešitvah prefinjenega aranžiranja. Upajmo da si bo v prihodnje upal seči še dlje v improvizacijskih potegavščinah in artizmu aranžiranja vodilnih motivov.

»Pozna pomlad« je odraz izredne zrelosti in prekaljenosti, beseda pomlad pa povzema to, da v srcih teh fantov, kar brata Vuksanovič nikakor ne boste zanikala, še vedno gori razplamteli ogenj velike ustvarjalne strasti in stremenja k mnogim ciljem, ki čakajo na realizacijo. »Pozna pomlad« je izredno lep pop rock album unikatnega artizma glasbene obrti izpod unikatnih rok Avtomobilov »Dobro da jih imamo!«, pravi vrli kolega Jernej Vene, sicer znani prijazni glas Radia Val 202! Avtomobile seveda.

Upajmo, da skupina spravi skupaj naslednji album malo hitreje. Vsaj v treh letih po izdaji »Pozna pomlad«. Ekipni duh je na čvrsto poenoteni frekvenci ustvarjanja. Naj tak ostane in ustvari še mnogo takšnih brezčasnih dokumentov kot je album »Pozna pomlad«. Čuti  se, da lahko ta postava seže še više in še dlje v artizmu.

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10


Avtomobili – Palme gorijo (avdio)

Seznam skladb:
1. Bar pozabe
2. Kaj si hotel
3. Lepotica dneva
4. Moj mir
5. Na bregu
6. Netopir
7. Palme gorijo
8. Poslušaj
9. Sladka svetloba
10. Pozna pomlad

Zasedba:
Marko Vuksanović – vokal
Boštjan Andrejc “Bushi” – kitara, spremljevalni vokal
Mirko Vuksanović – klaviture
David Šuligoj – bas kitara, spremljevalni vokal
David Morgan – bobni

SODELUJOČI GLASBENIKI:
Rok Škarabot – tolkala na skladbah št. 2., 3., 4., 7-, in 9.
Marko Lasič – bobni na skladbah št. 5. in 6.
Rudi Bučar – spremljevalni vokal na skladbi št. 5

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X