Axel Rudi Pell: Lost XXIII

2 84

Založba: SPV / Steamhammer Records
Datum izida: 15. 4. 2022
Produkcija: Axel Rudi Pell
Dolžina albuma: 54.42 min
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 8.5 / 10


Axel Rudi Pell, neminljivi nemški kitarski heroj, je po dveh letih od izida osemnajstega studijskega albuma »Sign Of The Times« (2020, RockLine recenzija) poskrbel še za en nov studijski album. To je »Lost XXIII«. Od kod naslov? Dve opciji se ponujata. Da se je število izdanih Pellovih albumov narobe preštelo in je novi dejansko skupno že 23. po vrsti, ali pa da bo leta 2023 vse pogubljeno. No, tretja od možnosti pa je, da velja eno in drugo.

Kdor Pella pozna, bo natanko vedel kaj lahko pričakuje, od njegovega novega samostojnega albuma. Kot kažejo glasbenikove manire skozi 4 dekade delovanja, pravzaprav vsakega albuma. Gre za pravi hard rock do kosti. Nemško obdelan. Z ostro izpostavljenim rezgetanjem kitarskih fraz, a obenem obilno podprt s klasičnim zvokom Hammond orgel, prodornim in vseobsegajoče strastnim vokalom ter topovsko ritem sekcijo. Nad vsem pa bdi izjemen čut za muzikalnost ter kreacijo bombastičnega drama teatra.

Tudi »Lost XXIII« ni mnogo drugačen od vsega kar smo doslej doživeli ob dejanjih tega marljivega in predanega glasbenega matadorja, ki se ga ne drži zaman laskavi vzdevek ‘nemški Blackmore’. Tako kot je Rudi nenaklonjen slogovnim posegom v izvorno recepturo skladanja in izvajanja avtorskega materiala, ki se pravzaprav skozi kariero niti za ped ni spremenil, tako nerad spreminja tudi postavo. Ta doživlja spremembo le če ni nobene druge rešitve. To je že četrti album v postavi z legendarnim Rainbow in Blue Öyster Cult bobnarjem Bobbijem Rondinellijem, ki tudi tokrat neusmiljeno mikasti po snare bobnu. Ekipa, ki spremlja Pella, na čelu z izjemno karizmatičnim Hardline pevcem Johnny Gioelijem, ostaja za legendarnega kitarista še naprej vsega zaupanja vredna, rezultat takšne stabilnosti, pa je nov, zelo zelo dober studijski dosežek.

 Kot je že stalnica, tudi tokrat prednjačijo skladbe odigrane v srednje hitrem tempu, izstopa pa vedno znova trenutek, ki se mu reče balada, kar pripada tokrat nekje na sredini najdaljši skladbi albuma Gone With The Wind, v katero se prikrade tudi malha akustičnih prijemov. Nekoliko preseneti aranžma druge balade albuma Fly With Me, v kateri se kitara znotraj kitice celo ukloni klaviaturam. Nekoliko ‘sladunjavi’ kitici, sledi odlična rešitev znotraj bombastičnega refrenskega napeva, ki priigra Pellu znova zmagoviti poker asov. Tu so trenutki, kjer prestavi skupina v višjo ritmično prestavo, kot je to Down On the Streets, kvintet pa v tej maniri izdatno naostri zobovje v ‘besneči’ Follow the Beast. Tradicionalno in bolj po vzoru starokopitnih rock vzorcev sedemdesetih zveni instrumentalna The Rise of Ankhoor, ki pripravi album za veliki sklepni finale z njegovo naslovno skladbo.

Naslovna skladba, to je seveda Lost XXIII, je še ena kompozicija, ki sodi v garnizon Axelovih mini epskih suit. Motivno razgibana, čemur sledijo tudi obrati razpoloženjskih stanj, s kančkom misterija, okulta in pogube, kar je stalnica Pellovega pristopanja (tudi v oziru produkcije, za katero je tokrat poskrbel kar sam). V vse to je vpeta tudi muzikalnost, ki koketira z ‘arabeskami’, kar krepi momenta magije v tem melanholičnem in tragičnem albumskem finalu.

Axel Rudi Pell se torej ne predaja. Tudi z novim albumom ne. Čvrsto osedlan znotraj glasbene recepture in forme v kateri je najmočnejši, znova kraljuje s svojim na miljo prepoznavnim kitarskim zvokom in slogom, ki ne skriva močne navdahnjenosti nad dejanji Rainbow in Deep Purple enigme, ikonskega Richie Blackmorea. Ob tem ne preseneča, da je ta album izšel prav na Blackmoreov 77. rojstni dan. Nepolnih 55. minut igralnega časa torej, ki v ničemer ne zataji, učinkuje polnokrvno, tradicionalno in predano. Kot dobro preverjeni ritual, h kateremu se Axel Rudi Pell zvesto vrača najkasneje na vsake dve leti. Tudi to pot ni nič drugače.

Avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
01. Lost XXIII Prequel (Intro)
02. Survive
03. No Compromise
04. Down On The Streets
05. Gone With The Wind
06. Freight Train
07. Follow The Beast
08. Fly With Me
09. The Rise Of Ankhoor
10. Lost XXIII

Zasedba:
Johnny Gioeli – vokal, spremljevalni vokal
Axel Rudi Pell – vse kitare
Ferdy Doernberg – klaviature
Volker Krawczak – bas kitara
Bobby Rondinelli – bobni

2 Comments
  1. Matija says

    Haha, v primerjavi z Axelom so Status Quo pravi inovatorji. Ampak nemška publika je neverjetno zvesta. Tudi jaz sem precej zvest, ampak kar je preveč, je preveč. Do Mystice imam vse albume, potem pa sem naredil rez in od 2006 nisem nabavil več nobenega albuma. Celo na festivalih ne zdržim več pod odrom. Pa je dobra muzika, ampak če bi vsak dan jedel horseburger, ga najbrž tudi več ne bi mogel videt.

    1. Poba says

      Hej hej! Razmišljam identično. Prav hecno je, ko pričakuješ izid albuma, potem pa ugotoviš točno to in nekak tisto pričakovanje oziroma navduševanje nad tem kar naj bi prinesel novi album, pač hitro zvodeni. Jaz mma težave pri recenzijah, ker so vse iste zaradi tega. Ko sem prejšnjo plato recenziral, sem skušal stvar predstaviti bolj biografsko…. itak pa ni kdovekako veliko cajta vsaj zame trenutno glede recenzij, tako da hehe…. še dobro da smo dobili na koncu tud recenzijo nove plate, se pa s teboj tule 100% v vsem strinjam 😀

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki