Bang Your Head 2014 – prvi dan! “Rudijevih prvih 25.”

0 11

Nastopajoči: Axel Rudi Pell, Accuser, Traitor, Sebastian Bach, Exodus, Kissin’ Dynamite, Michael Schenker’s Sonic Temple, Vain, Warlord, Riot V
Lokacija: Balingen / Messegelände / Nemčija
Datum: petek, 11.07.2014


Letošnji, skupno devetnajsti Bang Your Head!!! festival, lociran tam kot vselej, v nemškem mestecu Balingen, sredi pokrajine Schwarzwald, je nanizal v skladu s svojo tradicijo znova nekaj silno zanimivih imen med nastopajočimi. Predvsem je prvi dan minil v znamenju slavljenja prvih 25. let glasbenega ustvarjanja znamenitega nemškega kitarskega heroja, ki se ga večkrat oprime vzdevek nemški Blackmore, Axla Rudija Pella. Ta je je pripravil za prvi dan festivala skoraj triurni spektakel, a o tem več v nadaljevanju. Izmed ostalih zanimivosti prvega dne gre šteti v razpored nastopajočih tudi imena Warlord, Riot V, pa malopridnih glam rockerjev Vain, kot tudi pojavo znamenitega rock klasika Michaela Schenkerja. Ne nazadnje so k veliki pestrosti v izboru nastopajočih prvega dne doprinesli tudi prvaki Bay Area thrash metal scene Exodus s povratnikom Steveom Zetrom Souzo na vokalu.

Po tradiciji pripada otvoritev festivala Bang Your Head!!! navadno nemški skupini. Letos bi morala ta čast pripasti Nemcem Warrant, ki pa so v zadnjem trenutku odpovedali svoj nastop, njihovo vlogo pa so prevzeli domačini iz mesta Balingen Traitor. Kvartet v današnji postavi Gerd Hery (kitara, spremljevalni vokal), Lorenz Kandolf (bas kitara), Andreas Mozer (bobni, vokal) in  Matthias Koch (kitara, spremljevalni vokal), je v dobre pol ure utelesil dejanja pozveta po abecedariju nemškega starošolskega thrash metal izročila. Bend z prvencem »Thrash Command« iz leta 2009 v žepu obljublja v letošnjem letu novi studijski album.  Smelo, samozavestno in zavzeto jutranje rezgetanje, je prav dobro godilo prebujajočemu se festivalskemu prizorišču ter nujnim opravilom od pranja zob, do kuhanja kave. Njihovi odrski nasledniki Accuser veljajo prav tako za praporščake stare nemške thrash metal šole. Kup agresije podedovane od starošolske ropotarnice velike tevtonske thrash metal trojice Nemčije, kjer postanejo primesi nalezljive melodične retorike kakšnih Paradox prav smiselna vzporednica, ko tudi modernejšega Dew-Scented groova. Seveda ne manjka tako pri Traitor kot Accuser, velikega simpatiziranja z agresijo Slayer.

Po zlovešči uverturi  pristnih thrash metal razgledov, so oder nasledili Warlord. Šlo je verjetno za ne več kot peti nastop v karieri te sicer legendarne skupine, ki jo je kolo usode pahnilo po letu 1986 v daljšo dobo mirovanja s kratkim prebliskom med letoma 2000 in2002. No z »The Holy Empire«, četrtim studijskim albumom, se skupina  v letu 2013 vrača na sceno in sicer v današnji postavi z originalnima članoma Billom Tsamisem na kitari in bobnarjem Markom Zonderjem. Na mestu vokalista se nahaja Ciprčan Nicholas Leptos (Arrayan Path, Astronomikon), na mesto basista Philipa Bynoea (Steve Vai), pa je vskočil za ta nastop nič manj fantastični bas kitarist Gary Wehrcamp, znameniti kitarski čarodej progresivnih metalcev Shadow Gallery. Za koncertne predstave dopolnjujeta kvartet na odrih tudi dodatni kitarist italijanskega porekla Paolo Viani ter klaviaturist Angelo Vafeiadis. Današnji Warlord so torej zelo »mediteransko« obarvani. Vsekakor je narod prišel prisluhnit starejšim klasikam, ki jih je utelesila skoraj celotna izvedba prvenca »Deliver Us« (1983) in sicer s skladbami Lucifer’s Hammer, Child of the Damned, Winter Tears, Black Mass in Deliver Us From Evil. Bend je imel kar veliko peripetij z zvokom. Kitare so bile slabo slišne – brencljave čebelice, kar je nemara odraz, da skupina nima mnogo koncertne kilometrine in niti ne polaga kdo ve kakšne detajlne pozornosti na kvaliteto odrskega zvoka. Za razliko od slabo slišnih kitar, pa je bilo mogoče jasno razločiti vrhunstvo igranja bas kitare Garyja Wehrkampa, ki je imponiralo z izjemno preciznostjo in odlično zvočno toplino. Bend je vključil v repertoar po pričakovanju predstavitev novega studijskega albuma ter izvedel skladbi Kill Zone ter 70.000 Sorrows. S slednjo je sklenil nastop. Zagotovo zelo všečno set listo pa je zabelila izvedba še ene stare skladbe in sicer Aliens iz drugega studijskega album »And the Canons of Destruction Have Begun…« (1984). Bend obljublja novi studijski abum,ki naj bi že počasi nastajal. Sicer korektna izvedba, korektno petje, vendar pa se čuti, da ekipa z izjemo Marka Zonderja in Garyja Wehrkampa nima ne bogate koncertne, kaj šele studijske, kilometrine., zato bo treba v prihodnje več delati na odrski dinamiki.

Da za klavrne zvočne razmere niso krivi Warlord, pač pa šlamparije zvočnih tehnikov, je potrdil nastop sledeče zasedbe. Vain. Kdo bi si mislil, da Vain lahko primigajo v Evropo? Ne glede na to, da so najboljša leta za skupino mimo, tega občutka na odru Davy Vain in ekipa nikakor ne dajejo. Energični vokalist se je izkazal za moža rojenega biti odrski zabavljač. Bosonogi pevec je neumorno tekal sem in tja med koncertom, podžigal svoje soborce in držal publiko vseskozi ob sebi. Tudi s konkretnim izkoriščanjem »catwalk« piste. Preživeli heroji kalifornijske glam rock scene so dostavili koncerni nastop podprt z malho klasik prvenca »No Respect«. Bend zadržuje na zrela leta izjemno kompaktnost, svežino, moč, zategadelj je izzvenel koncert izjemno ubrano. Na pročelju s tako karizmatičnim frontmanom in ob izkušnjah preostalih članov, ki premorejo poleg Davyja še tri iz originalne postave (kitarista Jamie Scott in Danny West ter basist Ashley Mitchell, je ob statičnem nastopu Warlord, zasedba Vain prinesla prvo pravo »party« festivalsko budnico.

Oder so nasledili Kissin’ Dynamite. Še eni domačini, ki so odprli izdajo Bang Your Head!!! festivala leta 2010 festivala v letu 2010, kot vzhajajoče zvezde. Takrat so nastopili  prvi na seznamu nastopajočih. Kvintet je predstavil na nastopu sveže izdani studijski album »Money, Sex & Power« in znova imponiral s svojo izredno ubranostjo in slogo. Seveda je bula glavnina oči uprtih v vokalista Hanessa, ki je z izjemno energičnostjo poveljeval odru z izdelano odrsko figuro, ki je zavzemala odlično petje in perfektno odrsko gibanje. Bend je v stalnem koncertnem galopu in to se odraža na perfektni uigranosti in dlakocepsko izdelanem odrskem performansu. Samozavestno in silno angažirano. Bend, ki je v lanskem letu nastopil tudi sredi največje vročine v sklopu tolminskega Metaldays festivala, v svoji potenci na odru nikakor ne more razočarati.

Precej več zanimanja pa je pritegnil nastop zasedbe Riot V. Gre za legitimno nasledstvo lika in dela veteranov metala iz New Yorka Riot, pri katerih je v letu 2012 preminil njihov ustanovni in idejni vodja, briljantni komponist, aranžer in kitarist Mark Reale. Ekipa brez Realea v postavi nadaljuje pot pod imenom Riot V, skupini pa poveljujeta originalna člana Riot kitarist Mike Flyntz in basist Don Van Stavern. Bend je našel na vokalu izjemnega Todda Michaela Halla, ki poseduje barvo glasu, kot tudi sam pristop na las podoben najznamenitejšemu vokalu kariere Riot Tonyju Mooreu. Mesto drugega kitarista zapolnjuje v ekipi Riot V mladi Nick Lee, na bobnih, pa je na mestu Bobbyja Jarzombeka, ki je tega dne nastopil (pozor!) s Sebastianom Bachom in je postal leta 2011 redni član zasedbe Fates Warning, sedel izkušeni Frank Gilchriest (Virgin Steele). Nastop Riot V je veljal za enega najbolj suverenih prvega dne festivala. Zavoljo izjemnega repertoarja sestavljenega izključno iz znamenitih Riot klasik, katerega je sklenila izvedba težko pričakovanega in znamenitega šrapnela Thundersteel. Kot britev ostro pikanje natančno odmerjenih kitarskih harmonij v tercah kitarske dvojice Flyntz/Lee, njuno bravurozno soliranje, na čelu z izkušenim Flyntzem, ki je seveda prevzel levji delež igranja kitar v novih Riot, predvsem pa je bend izvlekel celo kožo zavoljo neverjetnega Todda Michaela Halla, ki je z vokalom uprizarjal izjemne akrobacije v katerih je seveda vselej očaral, ko je uspel realizirati izjemne približke nekaterim zares težko izvedljivim (najvišjim) linijam zaščitne znamke Tonyja Moorea. Nastop zasedbe Riot V je minil, kot bi z očesom trenil. Ne glede na to, da so imeli fantje na razpolago slabo uro nastopa. Tako jedrnat in vsebinsko zgoščen je bil ta nastop. Da o odrski dinamiki ne izgubljamo besed. Bend bo nastopil kaj kmalu v sklopu Metaldays festivala, kot glavni nosilec drugega odra. Koncertno izkustvo, ki ga morajo nujno okusiti vsi ljubitelji tradicionalnega izročila stare šole metala! Mimogrede! Skupina je v repertoarju izvedla tudi povsem novo skladbo Metal Warrior in boljšega približka klasičnim delom zasedbe Riot, si v njenem komponističnem izplenu ne bi mogli želeti, zato obeta nastajajoči novi album zasedbe Riot V zelo veliko!

Po nastopu Riot V je sledila še ena vrhunska predstava in zagotovo en od katarzičnih vrhuncev prvega dne festivala. Nastop Bay Area thrash metal veteranov Exodus. Prvi s povratnikom Stevom Zetrom Souzo po letu 2004. Kdor se nemara spominja, so Exodus v juniju 2004 nastopili z Zetrom tudi v ljubljanskem klubu K4. Šlo je za enega takrat zadnjih nastopov skupine z Zetrom v postavi, preden je bend nadaljeval kariero z Robom Dukesom na vodilnih vokalih. Exodus so se predstavili na Bang Your Head!!!, kot bi prispeli z drugega planeta. V hipu je bilo namreč jasno eno! »Zetro« = Exodus. Navkljub obilni kilaži, ki jo je možak navajen ugodja pridelal v zadnji dekadi, je pravzaprav Zetro v postavi Exodus, njihova odrešilna bilka. Ne glede na sotrk težkih karakterjev, ki so pred leti povzročili njegov odhod iz skupine, je Zetro s specifikami odrske karizme vokalist kalibra izjemnega frontmana. Mož je poveljnik, ki izbira prave besede  v pravem trenutku, brije norca iz sebe, članov benda in publike na prisrčen, hudomušen način. Nagovarja publiko k početju vseh mogočih neumnosti pred odrom. Pred izvefbo The Toxic Waltz je previdno vprašal prisotne, če so prinesli s seboj svoj par plesnih čevljev.  Seveda  je koncertni nastop briljantno preznojenih in prerojenih Exodus dostavil kup mosh pitov, kup rogoviljenja, polivanja piva, razbijanja glav. Kombinacija dveh izjemnih kitarskih težkokategornikov Garyja Holta, ki je pridelal Gandalfovsko brado, kot tudi lep odmerek okrasnega sala,  v navezi z vselej silovito angažiranim Leejem Altusem (Heathen), je delovala superiorno. Nepopustljivo, zagrizeno, z ostrino šredanja, kot jo zahteva pojem primordialne »thrash metal« biblije. Bend je v set listo vrgel nekaj več materiala iz albuma »Tempo of the Damned« (2002) ter seveda vzdrževal nepopustljivost hudičevskega dosjeja z »Bonded By Blood« klasikami. Kot povedano. Nastop Exodus je veljal za enega vrhuncev prvega dne.

Nastopu Exodus je sledila še ena atrakcija. Nastop enega najbolj pomembnih kitaristov v sami zgodovini sodobnih izraznih dometov heavy metala in hard rocka. Nastop znamenitega Michaela Schenkerja z njegovo spremljevalno zasedbo. Prav figura Schenkerja je skozi sedemdeseta, ko je ustvaril nekaj nepozabnih zimzelenih klasik za UFO, približala igranje solo kitare novi generaciji tako, da je Schenker siceršnje elemente blues glasbe, ki so do njegovega prihoda večkrat prevladovale v solažah, mojstrsko pričel uravnovešati z neoklasicistično muzikaličnostjo do mere, da so solaže same po sebi dobile izjemno močan predznak enakovredne značajske entitete znotraj dane kompozicije v rocku in metalu. V premnogih solažah Schenkerjevih sledbenikov je mogoče na slehernem koraku prepoznati navdahnjenost nad izročilom tega fascinantnega glasbenega umetnika.

Schenker, ki je za svoj novi bend »Michael Schenker’s Temple of Rock« izdal novi studijski album, se je predstavil na odru s spremljevalno zasedbo še dveh bivših škorpijonov in sicer basista Francisa Bucholza ter bobnarja Hermana Rarebella. Tako so se zvrstili na odru s Schenkerjem vred kar trije »bivši« škorpijoni. Ekipo zapolnjujeta enkratni škotski vokalist Doogie White (ex-Rainbow, ex-Ingwie J. Malmsteen) in multi-instrumentalist Wayne Findlay. Slednji je klasično urjeni kitarski šreder. Nemara manj zveneče ime ekipe Michaela Schenkerja, ki pa je v preteklosti sodeloval s plejado glasbenikov tako ali drugače zgodovinsko povezanih z Michaelom Schenkerjem. Glede na velika pričakovanja, kaj nam bo dostavil legendarni kitarist, so bila občutja po koncertu mešana. Bend je nekoliko razočaral z izbiro set liste v kateri so se znašle kar tri Scorpions skladbe, medtem ko je izvedba dveh UFO skladb otvoritvene Doctor Doctor in zaključne Rock Bottom povsem upravičena in močno zaželena. Čemu je treba izvajati Michaelu Schenkerju Scorpions material ve le on sam, saj premore prelepo plejado izjemnih samostojnih glasbenih del v sleherni eri svojega glasbenega delovanja. Druga težava, ki je nekoliko pokvarila splošni vtis, je bila znova obupna uglašenost kitar. Schenkerja si komaj slišal med ostalimi instrumenti, znova pa je to izdatneje motilo ravno med izvedbo njegovih solaž. Če nisi stal na njegovi strani, torej na desni strani pred odrom, si Schenkerja v zvoku komaj ločil. Tu je bila povsem nova skladba Where the Wind Wind Blows, pa klasika Armed And Ready, kot tudi Before Devil Knows You Are Dead, ki jo je za Schenkerja ustvarila še pokojna rock ikona Ronnie James Dio. Navkljub manj ugodni set listi in slabim zvočnim razmeram, je bilo gledati Schenkerja na odru posebne vrste čast. Opazovati torej znamenite gibe Schenkerjevega pionirstva in odrski teater, z visoko dvignjeno desnico v zraku, dvigovanjem njegovih znamenitih Flyin’ V kitar, pa čeprav koncert ni »zgrabil«, kot je šlo pričakovati.

Ime Sebastian Bach sicer zagotovo nekaj pomeni na zemljevidih heavy metal in hard rock obrti. A ne za vsako ceno. Glede na današnja izkustva funckioniranja njegovih nekdanjih Skid Row pajdašev z Solingerjem na vokalu in glede na osirotelo idejnost zadnjih Bachovih studijskih del, kot tudi luknjave odrske predstave, je bilo na moč presenetljivo spoznanje, da je Bach uvrščen tako visoko na seznam nastopajočih, kajti pričakovanja kaj nam bo dostavil, so bila izjemno nizka. Resnično nizka In dobljeno izkustvo? Žal v skladu s pričakovanim. Porazen nastop. Nevreden izgubljanja trohice sekunde. Že v samem začetku je Bach predstavil svojo vokalno kondicijo na silno neljub način. Čuti se, da mož ne vadi vokala in ga ne uporablja redno. Hitro mu je pobralo vso sapo in bolj ko se je koncert bližal koncu, slabše mu je vokal služil. Deloval je kot neuspešno krakanje prehlajene srake, ki ne more več iztisniti iz glasilk niti ščepca melodije, kot to zahtevajo Skid Row klasike. Obdan z kitaristom in basistom mlajše generacije, med katerima je kitarist za povrhu vsega izvajal obupne spremljevalne vokale ter sicer atraktivnim bobnarjem Bobbyjem Jarzombekom – nelogična in draga izbira glede na nezahtevnost izvedbe vodilnih ritmov materiala, je Bach razočaral s svojim superiornim zvezdniškim obnašanjem, ko je svoje frustracije ob nezmožnostih petja kot se šika izražal tako, da je metal ob tla mikrofon in valil krivdo na tonskega tehnika, češ da ne more peti, ker mu ne dela mikrofon. To seveda ni bilo res. Mikrofon je še prekleto dobro delal, le Bach preprosto ne more več peti, kot se šika. Kar se tiče Skid Row materiala je ta veljal za glavnino Bachovega repertoarja, s čimer je »uspavana lepotica na zrnu graha« deloma sanirala svojo izvedbeno nezrelost, vsekakor pa lahko nad užitim čez obiske njegovih koncertnih nastopov preprosto naredimo križ in se osredotočimo v prihodnje le na nastope Skid Row. Brez Sebastiana Bacha v postavi seveda.

Prvi dan festivala je na glavni oder privabil izvajalca manj. Zakaj? Nastop glavnega nosilca prvega dneva Axla Rudi Pella je bil namreč neverjetno dolg. Skovan je bil, kot glasbena avantura skozi različne ere njegovega udejstvovanja. Začenši s kariero Steeler, pa naprej s samostojno kariro kot A.R.P. ali Axel Rudi Pell band, medtem ko je v teatralnem izhodu tega triurnega maratona mož namenil pozornost izvedbi ultimativnih rockovskih klasik v družbi posebnih gostov, ki so zapustile občuten pečat s svojim likom in delom na rock sceni. A pojdimo po vrsti. Uvodoma se je spektakel odprl s štirimi Steeler klasikami, kjer sta bas kitari izmenjala Volker Krawczak, ki je zaigral uvodno Call Her Princess (»Steeler«, 1984) ter njegov naslednik v skupini  Roland Hag za izvedbo Night After Night (»Strike Back«, 1986), Rockin’ the City (»Strike Back«, 1986) in Undercover Animal (»Undercover Animal«, 1988). Zanimivo, da je bend izpustil izvedbo vsaj ene točke iz albuma »Rulin’ the Earth« (1985). Uvodoma so Steeler nastopili v originalnih postavah: Axel Rudi Pell na kitari, Tom Eder na ritem kitari, bobnar Jan Yildiral in oba že omenjena basista. Zagotovo trenutek Pellove kariere, ki se bo težko še kdaj v prihodnje ponovil.

Na oder se vrne Volker Krawczak na bas kitari, za bobne sede Jörg Michael (ex-Saxon, ex-Stratovarius, ex-Running Wild, ex-.Rage, ex-Grave Digger) , za mikrofon pa poprime znameniti Rob Rock (solo, Impelllitteri), na odru pa dobimo tako inkarnacijo prve postave A.R.P. banda, ki nadaljuje šov s skladbo Nasty Reputation. Kaj hitro se je izkazalo, da je Rock, ki je nastopal kot Rob rock drugega dne letošnjega festivala. še vedno v izvrstni vokalni formi, prav tako pa tudi to, da Axel ni kdo ve kako vešč odrskega nastopaštva. Tudi v nekaj skromnih trenutkih šova, ko je stopil za mikrofon, da spregovori nekaj besed. Zato je zelo rad od vselej te vloge v širokem obsegu prepuščal pevcem svoje zasedbe. Rudi je pomaknjen na desno stran odra med nastopom miroljubno soliral in ni izražal kakšne pretirane želje po skakljanju širom odra in vzbujanju pozornosti. Vendar pa se je moral tega večera ubadati naš, v svileni srajčki baročno okrancljani, trubadur Rudi z drugimi zadevami, ki jih ni načrtoval. Skozi prvi del koncerta se je moral ukvarjati najmanj polovico nastopa z zvočnimi inženirji, da popravijo zvok kitar. Kot ste opazili že prej, je v reportaži zapisana ugotovitev o slabih zvočnih razmerah preko prvega dne festivala, za kar je zagotovo kriva letošnja izbira glavnih zvočnih inženirjev festivala. No, ker pa je Axel Rudi Pell perfekcionist in to za povrhu zelo trmoglav, se je njegova vztrajnost korenito poplačala. Zvok se je naposled uredil in kitare so »prijele« kot se šika. Šlo je namreč za jubilejni dogodek, ki je bil tudi podprt z multiplo rabo kamer, kar je pomenilo, da se koncert snema. Axel  Rudi Pell je v dneh po tem koncertu tudi uradno potrdil izid novega koncertnega dokumenta s tega nastopa in sicer v obliki Blu-ray. dvojnega koncertnega CDja in DVDja. Torej je upravičeno »norel« in demonstriral pri zvočnih tehnikih.

Rock je vztrajal na odru vsega eno skladbo. Za naslednjo Warrior sta se izmenjala z Jeffom Scottom Sotom, ki je ob prihodu na oder teatralno zalučal dva para Ray Ban očal med publiko (verjetno je šlo za ceneni repliki, sicer Jeff ne bi tako širokogrudno razmetaval z njimi). Soto je tako kot njegov predhodnik Rob Rock, enkrat več potrdil izjemno vokalno formo, s katero je obveljal tudi za enega najbolj impozantnih vokalov letošnjega Frontiers Rock festivala v italijanskem mestecu Trezzo sul’Adda pri Milanu. Skladbi Warrior in Fool Fool iz obdobja delovanja skupine na vokalu z Sottom in Michaelom na bobnih, je privedla koncert do povsem nove Burning Chain (»Into the Storm«, 2014), kjer so se A.R.P. inkarnirali v podobi današnjih dni, ko sta oder zavzela Johnny Gioeli (Hardline) in bobnarski veteran, ki je verjetno videl med drugim tudi vesoljni potop  Bobby Rondinelli (ex-Black Sababth, ex-Rainbow, ex-Blue Oyster Cult, ex-The Lizards, ex-Riot,…). Za klaviature pa je skrbel od izvedbe skladbe Nasty Reputation dalje na odru Ferdy Dörneberg.

Sledil je osrednji del spektakla z izvedbo kasnejših Pellovioh del in predstavitvijo novega albuma »Into the Storm« (poleg Burning Chains, še predelava Neil Youngove Hey, Hey My, My ter novega singla Long Way To Go), s pričakovanimi venčki The Masquerade Ball in Casbah, pa nadalje kombinacijo novejše Too Late v katero je vključil Pell prastaro Eternal Prisoner (v originalu izvaja to skladbo kot tudi Casbah Jeff Scott Soto).  Ta del je sklenila skladba Rock the Nation (»Mystica«, 2006), ki je odigrana v tem času sredi Nemčije nedvomno polno godila na predvečer finala svetovnega prvenstva v nogometu 2014, ko sta se udarili Nemčija in Argentina.

Zaključni del nekakšne karierne trilogije Axla Rudi Pella pa je sestavljala izvedba skladb, ki so skozi kariero navdihovale glasbenika in ob katerih je Axel Rudi Pell, kot umetnik zorel ter se razvijal. Za to priložnost je Pell povabil, kot posebne goste legendarne rock zvezdnike. Prvi se je na oder povzpel na svojih bobnih Vinnie Appice (ex-Black Sabbath), ki je z Rondinellijem izvedel bobnarski duet. Po 15 minutah topovskega ognja dveh bobnarjev, se je koncert nadaljeval po klasičnem principu. Odprla ga je priredba železnega repertoarja Deep Pruple Black Night. Na vokal je vskočil Pretty Maids vokalist Ronnie Atkins, ki je v zadnjem hipu na tej točki zamenjal Joe Lynn Turnerja (v uradnih reklamnih napovedih bi moral Turner odpeti to skladbo). Atkins je odlično prilagodil svoje vokalne specifike, ki sicer spremljajo izvedbo Pretty Maids repertoarja, posnemajoč kar se da edinstvenega Iana Gillana. Po tem je presenetil s prihodom na oder še en posebni gost. John Lawton (ex-Uriah Heep), ko se je bend lotil izjemne Uriah Heep klasike Lawtonove ere Sympathy, nadaljeval s predvidljivo Tush (ZZ Top) ter se ustalil ob skladbi, ki jo Pell še danes obvezo vključuje na svoje koncertne nastope, imenovano Mistreated. Lawton se je izkazal za zelo primerno izbiro, čeprav ostaja Coverdaleov izvirnik nedotakljiv kos rockovske zgodovine. Sledi nadaljevanje Pellowve obsesije nad likom in delom Richie Blackmorea. Na odru se znajde mož v elegantnem bleščečem smokingu uglajene pričeske in svetleče briljantine. Nihče drug kot Graham Bonnet (ex-Rainbow, Alcatrazz, Impellitteri). Bend nadaljuje svoje rockovsko maševanje skozi izvedbo Rainbow klasik Since You’ve Been Gone in Long Live Rock ‘N’ Roll. Zanimivo, da se je Pell izognil vključitve Staregazerja. Za veliki finale sklene Pellova misija dogodek z nekoliko predvidljivo in oguljeno vključitvijo Deep Purple monumenta imenovanega Smoke On the Water, na oder pa prispejo prav vsi akterji tega maratonskega dogodka. V njej si vodilne vokale deli več pevcev.

Večer je nekolik skazilo vreme, saj se je po drugi tretjini koncerta konkretno ulilo z neba. K sreči je šlo za dvajsetminutno ploho, ki ni resneje ogrozila izpeljave dogodka, sicer pa ni kaj dodati. Axel je storil v velikem slogu tisto kar je napovedoval skoraj celo leto prej. Svojih prvih 25. let kariere je triumfalno sklenil z velikim odrskim spektaklom, kakršen se verjetno ne bo več ponovil v njegovi sicer bogati karieri.  Axel je deloholik in ne mine leto, da ne bi izdal kakšnega uradnega glasbenega dokumenta, bodisi je to novi studijski album, bodisi koncertni izid, ali kompilacije.

Prvi dan se je torej iztekel v skladu Bang Your Head!!! tradicije. Vsaj eden izmed obeh festivalskih večerov pripada glavnemu nosilcu, ki je domači izvajalec. Ne nujno vsako leto, a večinoma podeli organizator vsaj za en večer vlogo glavnemu nosilcu nemškemu izvajalcu. Axel Rudi Pell si je, glede na častitljiva leta ustvarjanja in svoj bogati diskografski opus, ta položaj nedvomno priboril in ga izkoristil optimalno kar se da. Težko torej pričakujemo izdajo njegovega novega koncertnega dokumenta!

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X