Pivo in cvetje 2014 (I. dan): Ne The Winery, pač pa The Brewery Dogs!

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2014
0 7

“The Winery Dogs so skupina katere ogled je vreden slehernega greha. Nasploh za karto, ki je koštala v predprodaji pičlih 12,00€, na dan koncerta pa 20,00€. Kdor je zamudil priložnost, da si ogleda The Winery Dogs na koncertu v Laškem, si bo napako le stežka odpustil.”

Lokacija: Laško / Jagoče (oder Zlatorog) / Slovenij
Datum: četrtek, 17.07.2014


Letošnji festival Pivo in cvetje v Laškem je neke vrste prebojni. Že v preteklih sezonah je z vabilom izvajalcem kot so Gov’t Mule nakazoval, da se nemara v bodoče le prične odpirati proti odmevnejšim imenom mednarodnega rock prizorišča, letos pa z s povabilom izvajalcem, kot so The Winery Dogs, Triggerfinger, George Clinton, Steve Stevens Band dejansko pričel nakazovati, da nemara prerašča v festival, ki je pričel graditi na izdelani karizmi in značaju. Ko sem stopil pred pročelje odra Zlatorog me je odpihnilo od vse perfekcije, ki dosega raven najprestižnejših festivalskih odrov Zahodne Evrope. Organizator je res mislil na vse podrobnosti. Izjemna odrska razsvetljava, celo wireless kamera, ki je švigala sem in tja po zraku med dogajanjem, nadalje konkretni šotor za zvočne inženirje,…Po vzoru največjih evropskih festivalov. Skratka. Upajmo, da to postane kontinuiteta in da se ta festival postopoma preobrazi v enega pomembnejših in najbolj prepoznavnih v srednjem delu Evrop, ki bo privabljal v prihodnje tudi kopico tujih obiskovalcev.  Ker prva lastovka še ne prinese pomladi bomo torej počakali kaj nam bo prinesla bližnja prihodnost.

Skratka. Letošnji festival Pivo in cvetje je pravzaprav prvi, ki ga RockLine medijsko pokriva tudi z ekipo na terenu. Na prizorišče je ekipa enega samega člana prispela zelo pozno. Preprosto včasih nepredvidljiv splet okoliščin prepreči da bi stvari stekle tako, kot jih načrtuješ. Ura je dobre pol desetih zvečer in na oder v Jagočah stopijo belgijski alternativni rokerji Triggerfinger.  Bend, ki deluje od leta 1998 dalje, ima v žepu štiri studijske albume. Aktualnega »By the Absence of the Sun« je izdal sredi aprila letos.  Od vselej je fasciniralo dejstvo, da je energetski iztržek formacije »tria« v rock glasbi tisti »fatalen«. Pravzaprav najučinkovitejši. Optimalen. Kemija razmeščena v trianglu, v trisektorju. Tri enote glasbenega telesa. Ne glede na glasbeno usmeritev. Od Motörhead do Rush, Grand Funk Railroad, The Police pa vse do The Winery Dogs in seveda Triggerfinger.

Triggerfinger so dobili na razpolago uro minutaže. V njej so izvedli 11. točk in ni ga bilo junaka, ki bi si upal po koncertu trditi, da nad užitim ni navdušen. Zvok je bil rušilen, Izjemno glasen. Ozvočenje hrupno. Triggerfinger so zasedba, ki gradi na masivni zvočni sliki. Fraze so enostavne, jedrnate, urezane po aksiomskem vodilu »manj je več«, brez sapice kompliciranja. Mnogokrat spominjajo zategadelj skladbe, ki nosijo stonerski značaj na Queens of the Stone Age, zlasti potem ko se vključi z vokalom vanje gizdavi Ruben Block, ki deluje pobalinsko deško.  Bend nikakor ni neznan. V preteklosti je odpiral koncerte za The Rolinig Stones, znan pa je tudi po uverturnem nastopu v finale dvoboja med Vitalijem Klitchkom in Tonyjem Thompsonom v supertežki kategoriji (švicarski Bern, julij 2012). Triggerfinger so »nalezljivi«. Pravzaprav je nalezljiv že sam Ruben. Mož je izjemen frontman. Karizmatičen in natanko odmerja prave besede v pravih trenutkih, da drži ob sebi publiko čuječno in vseskozi na preži. Basist Paul Van Bruystege, dvometrski ješči orjak, oborožen kar s štimi bas kitarami, od tega dvema znamke Rickenbacker, je silno grob basist, saj to zahteva od njega glasbena narava skupine. Njegove linije so velikokrat obtežene z akordnim igranjem, mož pa vseskozi neusmiljeno trga in koplje po bas kitari s trzalico, kot bi gledal Lemmy Kilmistra (Motörhead). Ruben na drugi strani ne ostaja Paulu dolžnik prav v ničemer. Tudi on se poslužuje rabe kitar, ki ustvarjajo masten, rahlo razglašen, a vročično hrumeč zvok, kjer odigra pomembno vlogo tudi odrska mikrofonija, kar prispeva k tvorbi dodatnih tulečih zvokov, ki se prikradejo v ozadje obče štrlečega brnenja celokupne zvočne slike. Ruben uporablja tudi pol-akiustično »f-hole« kitaro, večinoma pa se drži preverjenih lepotic znamke Telecaster. Bobnar Mario Goossens je prišel v središče pozornosti ob svoji solo točki, kjer sta Ruben in Paul vsak iz svoje strani osvetljevala potentnega bobnarja med solažo s snopoma reflektorske svetlobe. Strganih strun ni bilo, prav tako ne počenih bobničev ali drugačnih oblik krvavenja ušes publike. Triggerfinger so v svoji lucidni, domala bizarni profesiji slogovnega minimalizma, rušilni da je joj. Pod svoje riffe polagajo diskoidne, plesne ritme, s čimer ustvarjajo antemičnost in koketni groove, ki spravi poslušalca hipoma v zibanje in sodelovanje. Možje znajo navreči v stoner zvok fragmente surfa, rock ‘n’ rolla. V zaključnem delu koncerta je zasedba še enkrat več izpostavila svojo noto lucidnosti tako, da je »spravila« bobnarja Maria v elektronski ritmični vzorec, ta pa se je prelevil v tolkalista šalic, ko je bend zaigral sarkastično verzijo hita I Follow Rivers švedske indie rockerice Lykke Li . Triggerfinger so se izkazali za izjemno popestritev festivalskega dne na odru Zlatororog in definitivno dostavili publiki polnokrvno ogrevanje pred nastopom prvih zvezd večera in glavnih nosilcev The Winery Dogs.

Superskupina, ki jo tvorijo trije izjemni glasbeniki, kjer težko najdeš prave superlative, kadar nanese potreba po okarakterizaciji njihovega ustvarjalnega dosjeja, so bobnar Mike Portnoy (ex-Dream Theater, Transatlantic), basist Billy Sheehan (Mr. Big, Niacin, ex-David Le Roth, ex-Steve Vai, ex-Talas,…) in kitarist/vokalist Richie Kotzen (solo, ex-Poison. Ex-Mr. Big). Odveč je dodajati, da so fantje tako ali drugače karierno povezani s plejado sorodnih glasbenikov, ki v talentih štrlijo visoko iznad povprečja preostalih glasbenikov naše galaksije. V letu 2013 so izdali studijski prvenec. Za The Winery Dogs je neverjetno spoznanje, da vsi trije glasbeniki, ki izhajajo iz različnih glasbenih okolij, tvorijo tako odlično fuzijo unikatne glasbene sestavljanke. Prav vsak glasbenik prinaša enakovredno svoj delež v ta živopisani mozaik. Kotzen kot tipični predstavnik bluesa in soula, nadalje nepoboljšljiv jazz rock fuzionist Billy Sheehan in eden najboljših svetovnih progresivnih bobnarjev Mike Portnoy za katerega kar nekako ni in ni jasno, kako to, da je treba pred njegovo članstvo z Dream Theater že več kot dve leti postavljati besedico »ex«.

The Winery Dogs so perfektna zmes najboljšega kar dostavljajo ti trije glasbeniki, kot posamezniki. Kadar se zavihtijo v vokalne dele, v katerih prevzema seveda centralno vlogo Kotzenov specifični, blago črnsko zveneči soul vokal, postane dinamična ritem linija silno funkoidna, obtežena z mastnim grooveom, ki ga producira čvrsto rožljav zvok Sheehanove bas kitare ter Kotzenove Telecaster kitare (Kotzen je v zadnjih letih povsem opustil igranje s trzalico), seveda pa se ti z melodijo korenito preliti deli v vsakem trenutku (nenadno) prelevijo v jamm točke, kjer dostavlja vsak izmed trojice najboljše kar lahko v danem trenutku skreira njihegov izdelani čut za svobodoljubni izlet v poligon vrhunskega solističnega teatra, kjer sila, moč in jedrnatost improvizacij, dobesedno jemljejo sapo obiskovalcu njihovega koncerta. Podobni učinek zapusti tudi izkustvo ogleda koncertov Dream Theater, kar pomeni da lahko že sedaj rečemo, da so The Winery Dogs zagotovo v tem trenutku ena najmočnejših in najatraktivnejših rockovskih »težkokategornic« oziroma superskupin planeta, ki dostavi vrhunske koncerte.

In tako je bilo tudi v Laškem. Ljudje so bili facinirani, šokirani, zapeljani v vsej enkratni očarljivosti odrske pojave te fantastične zasedbe. Trio je bil odlično razpoložen. Temu je botroval orjaški oder, lep obisk sodelujoče publike, ki je posebej v sprednjih vrstah izžarevala veliko pripadnost triu, saj je dodobra poznala material studijskega prvenca »The Winery Dogs« – RockLine recenzija TUKAJ. Kotzen je uročil s svojo strastno vokalno predanostjo naphano z iskrivostjo pristnih emocij, pri kateri je poseben odklon proizvedla izvedba njegove solo točje Doin’ What the Devil Says to Do, ki jo je spremljal le z akustično folk kitaro. Značaj avtorskih skladb skupine je v izvedbi dobil novo kakovostno dimenzijo  zavoljo nepredvidljivega ubiranja solističnih viž, dodajanja usekanih prehodnih ornamentov, to je dodajanja učinka spontanosti, kar dela skupino še posebej privlačno. Sheehan daje vtis  25. letnega mladeniča v najboljših letih svojega »žrebčevstva«, čeprav je v letošnjem letu zaokrožil 60. let. Postavni guru bas kitare je ob bravurozni izvedbi, vseskozi tekal na skrajni levi rob odra, pa nazaj proti sredini do Portnoyeve bobnarske utrdbe, kjer sta si z Mikeom izmenjevala skozi koncert plejado usekanih klovnovskih grimas, kot odraz velike odrske delavne kemije, ki učinkuje v zaznavanju med obema glasbenikoma. Portnoy je bil na odru povsem drugi Portnoy kot tisti marca letos v Műnchenu, ko smo si ga ogledali na nastopu Transatlantic – RockLine reportaža TUKAJ. Tam je bil Portnoy ravnodušen »godrnjač« in pravzaprav ni podelili enega nasmeha publiki. Pred koncertom je ignoriral oboževalce, v kolikor nisi kupil V.I.P. paketa, da se srečaš v zakulisju s skupino, prav tako pa je bil v izjavah ob premorih med skladbami odrezav in neuspešno sarkastičen. Portnoy na odru v Laškem, pa se je predstavil kot povsem druga oseba. Prešeren, dostopen! Voljan za sleherno neumnost. Vseskozi nasmejan. Vseskozi je iskal očesni kontakt s publiko, kazal s palčkami na posameznike v publiki, plezal po bobnih, obenem pa je v zaključku koncerta , ko je v zaključnem »fade outu« njegov kolega Sheehan pričel metati svojo znamenito turkizno Yamaha bas kitaro visoko v zrak, prijel za stojalo s hi-hat činelo in jo zalučal visoko v zrak. Potem se je povzpel na bobne in dobesedno razmetal tom-tome ter činele naokrog, da je set ob koncu izgledal, kot bi vanj treščila bomba.

Skladbe albuma »The Winery Dogs« so v komponističnem smislu po kakovosti enakovredne in težko je iskati v njih favorite. Navkljub temu pa je zasedba izbrala za rep koncerta, ko je želela privesti nastop v veliki atmosferični finale, skladbe I’m No Angel, The Dying ter Desire, ki posedujejo posebej zajedljivo melodično nalezljivost v refrenih, s čimer je spodbodla publiko, da se tudi v pozni eni uri po polnoči odzove s polnim povratnim sodelovanjem. Bend je presenetil tudi v obveznem dodatku, ko se je lotil Talas priredbe Shy Boy. Sheehan je tu prevzel, tako kot na originalu, vodilni vokal, bend pa je dostavil tako svoj poslednji ultrahitrostni šrapnel v koncertni mozaik ter tako sklenil koncert s še enim teatralnim vrhuncem. Publika je ekstatično pozdravljala bend, ki je izkazal veliko dostopnost do ljubiteljev svoje glasbe tudi z zaključnimi gestami srčnih pozdravov publiki. The Winery Dogs so skupina katere ogled je vreden slehernega greha. Nasploh za karto, ki je koštala  v predprodaji pičlih 12,00€, na dan koncerta pa 20,00€. Kdor je zamudil priložnost, da si ogleda The Winery Dogs na koncertu v Laškem, si bo napako le stežka odpustil.

Lepo je bilo spoznanje, da se je poleg korenite zastopanosti kolegov iz Avstrije in Hrvaške, tega dne zvrstila v publiki tudi kopica ljudstva iz laško-celjsko-sevniške regije, ki sicer rock spektaklov ne spremlja redno (v kolikor ni v bližini nastopov gigantskih The Rolling Stones, U2, Bon Jovi ali AC/DC) in tako sama sebi pričaralo izkustvo koncertnega ogleda super-rock zasedbe, kakršne še niso videli v življenju.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
TRIGGERFINGER:
1. Game
2. Short Term Memory Love
3. By Absence of the Sun
4. And There She Was Lying in Wait
5. On My Knees
6. My Baby’s Got a Gun
7. Perfect Match
8. Let It Ride
9. All This Dancin’ Around (incl. Mario Goossens drum solo)
10. I Follow Rivers (original Lykke Li)
11. Is It

THE WINERY DOGS:
1. Elevate
2. Criminal
3. We Are One
4. One More Time
5. Time Machine
6. Damaged
7. Six Feet Deeper
8. Hey Joe (original The Leaves)
9. The Other Side
10. Bass Solo
11. You Saved Me
12. Not Hopeless
13. Doin’ What the Devil Says to Do (Richie Kotzen solo)
14. I’m No Angel
15. The Dying
16. Desire
—dodatek—
17. Love Is Alive (original Gary Wright)
18. Regret
19. Shy Boy (original Talas)


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X