Bang Your Head!!! 2018 (drugi dan) – Grom, pekel, kaos in razdejanje po Accept recepturi!

ALEŠ PODBREŽNIK
0 58

kraj: Balingen / Messegelände / Nemčija
datum: 13.07.2018


Drugi dan velikega Bang Your Head!!! festivala je napočil. Tega dne je vloga glavnega nosilca pripadla legendarnim Accept, ki so v oziru 20. obletnice festivala pripravili ekskluzivo ter obljubili spektakularen šov. Tudi nekaj drugih nadvse zanimivih sladkorčkov se je znašlo na seznamu nastopajočih, kot mdr.  ameriški metal veterani iz Kolorada Jag Panzer, vse bolj vroči speed/thrash metal revitalisti iz Kanade Striker,  »blago osveženi Gotthard« v režiji CoreLeoni, tu so se znašli legendarni Overkill ter sam zlodej na kitari osebno, to je Jeff Waters s svojimi Annihilator. Skratka. Obetal se je še en zelo zabaven dan festivala.

Tega dne je festival začel rajati z eno urnim zamikom. Ob pol dvanajstih so prekinili spokoj in zatišje nemški metal revitalisti Alpha Tiger, ki na tem festivalu niso več nobena neznanka, prav tako pa so že nastopili tudi na tolminskem Metadays festivalu. Komaj prepoznavni na videz, saj so pričeske izgubile nekaj dolžine, ker so jih obiskale pač škarje, obenem pa so fantje povsem ovrgli rumeno temne proge iz svojega outfita, kar je pametna poteza, saj je to trik, ki je na sceni pred tem bil že prevečkrat izrabljen. Spomnimo se samo na Stryper. Benjamin Jaino je novi vokalist, ki je v času pred izdajo aktualnega »Alha Tiger« albuma, zamenjal predhodnika Stephana Dietricha. Novi album je velikopotezno delo, definirano na skupno kar dveh zgoščenkah. Bend ga je zavzeto predstavil ter izkazal da mu izkušenj obvladovanja velikih odrov ne primanjkuje. Všečen uvod v drug dan torej.

Precej več prahu pa so v nadaljevanju dvignili kanadski Striker. Pred časom so prerasli v kvintet in resnično »ubili« občestvo, s svojim strupeno nasršenim pristopom, kjer ni bilo odrskega mirovanja niti za hip. Vsa peterka je bila polno na preži in udarjala z veliko vehemenco. Odlična vokalna predstava pevca Deana Clearyja ter izredna poskočnost obeh kitaristov, zlasti glavnega Chrisa Seggerja, ki sta uročevala z izjemnimi solističnimi poslasticami, je natresla serijo izredno nalezljivih ter ostro oblečenih thrash/speed rifov. Bend je v izvrstnem teatru polnem srborite in neukrotljive akcije   držal publiko čvrsto ob sebi in v slabi uri nanizal serijo skladb  dobro uravnoteženega repertoarja vseh petih albumov. Striker niso pozabili premierno zaigrati tudi povsem nove Heart of Lies.  Odigrali so sledeč repertoar: Former Glorym, Born to Lose, Pass Me By, Lethal Force, Crossroads, Too Late, Out for Blood, Heart of Lies, Full Speed or No Speed, Phoenix Lights in Fight for Your Life.

Monument so v nadaljevanju prinesli na oder občutja N.W.O.B.H.M. re-kreacije, še zlasti lika in dela Iron Maiden. Pri njih prepeva White Wizard pevec Peter Ellis. Kričač, ki je v piko poštudiral vse odrske trike in sam slog Brucea Dickinsona in to v Dickinsonovih najboljših časih, se pravi osemdesetih. To ni vse. Monument pišejo rife, ki so na trenutke že kar preveč strupeno podobni tistim iz zlate dobe Iron Maiden in v tem oziru že kar nevarno vtikajo svoje prste v avtorske pravice legendarnih veteranov metala. Spandex, hitopke ter sam  karakter odrske igre, prinaša znova čisti revitalizem klasičnih dni heavy metal šole. Bend je superiorno uigran in seveda že kar pregovorno silno nalezljiv, prav zavoljo jurišnih eskapad, v katerih se prepleta mnoštvo harmonij v tercah. Bend je v letošnjem maju izdal svoj četrti studijski album z naslovom »Hellhound« iz katerega je predstavil, poleg naslovne (otvoritvene) skladbe, še: Attila, The Chalice in Wheels of Steel (kako bujna domišljija), k tem pa pripel starejše Carry On in Fatal Attack (album »Renegades«) ter z albuma »Hair of the Dog« tudi: Olympus, Imhotep (the Higher Priest) – kjer je vpenjanje arabskih lestvic znova vleklo na nekaj kar bi lahko pricurljalo z Maiden albuma »Powerslave«, svoj nastop pa sklenili s skladbo Lionheart. Fani Iron Maiden so bili navdušeni. Korektno, a kot povedano. Prevečć podobno izvirnikom in vzornikom.

Četrti in tega dne zadnji bend z oznako revival, so bili Night Demon. Ker je organizator povabil Accept na festival, je v paketu z njim dobil še Night Demon. Slednji so se namreč nahajali z Accept na obširni turneji v letošnji zimi po Evropi. Night Demon so trio. Po pričakovanju je polovico repertoarja zastopal aktualni album »The Darkness Remains«, saj so Night Demon izvedli z njega pet skladb:  Black Widow, Dawn Rider, Life on the Run, Stranger in the Room ter Welcome to the Night. Bend je nemala presenetil z intergracijo The Scorpions priredbe izvirnika skladbe In Tranzit. Predvsem je olja na ogenj prilil srednji del nastopa, ko sta se pevec in basist nekoliko grotesknega videza Jarvis Leatherby ter kitarist Armand John Anthony, postavila kar na skrajni rob odra. Tjakaj je Jarvis postavil tudi stojalo za mikrofon. Lep del koncerta so tako Night Demon še izdatno intenzivirali ter peklensko energijo, ki okarakterizira njihovo surovo in slečeno heavy metal pojavo, s konkretno oporo na pionirstvu kakšnih Thin Lizzy, zelo uspešno kapitalizirali. Nemška publika zelo dobro pozna skupino in kemične interakcije s skupino so bile tako zelo po godu. Bend je obvezno odigral tudi The Chalice, kjer se je na odru pojavila maskota skupine (smrt s kelihom v roki), nastop pa stopnjeval z Black Widow, vse do sklepne Night Demon, ki je zaključila  na več kot »eleganten«način sicer srborit, izredno  čvrst, suveren ter kompakten nastop trojice.

Posebno atraktiven, pa je bil za ljubitelje klasičnih dni metala prihod skupine Jag Panzer na festival. Ne za t,o ker bi bili kdo ve kako glasbeno posebni. Preprosto jih je težko ujeti na odrih. V Evropi se pojavljajo povsem sporadično. Obenem jih zadnja leta pesti rahla nestabilnost v postavi, kot tudi občasni premori. A zadnji album »The Deviant Chord« je znova izvrsten in to  povsem opravičuje dolg staž te izvrstne klasične metalske zasedbe, ki pa presenetljivo, v repertoarju ni izvedla niti ene točke iz svojega kultnega »Thane to the Throne«, kot tudi ne iz njegovega naslednika »Mechanized Warfare«. Niso pa Jag Panzer pozabili na album »Casting Stones«, ko je nekje na polovici odjeknila Achllles.  Kakorkoli, super nastop. Bend je namreč obtežil repertoar s skladbami kultnega prvenca »Ample Destruction« (1984), ko je izvedel: Harder Than Steel, Generally Hostile ter Warfare. Olja na ogenj sta prilili dve nadobvezni točki nepozabnega »The Age Of Mastery« (1999) in sicer kmalu v začetku nastopa Chain Of Command ter na sredino vtaknjena epska ter bombastična Iron Eagle.  Ne gre spregledati niti integracije kultne Black iz albuma »The Fourth Judgement«. Postava? Obvezno šef in vodja skupine ter njen kitarist in glavni komponist Mark Briody! Z njim vztraja njegov dolgoletni pajdaš na bas kitari John Tetley. Tu je seveda Harry Conklin na vokalu, ki je v zadnjem času izgubil konkretni delež telesne mase, si pustil lase ter vidno osivel. Prav tako ni več obdan z mnoštvom orjaških verig ter drugih »žvončkljavih« rekvizitov, ki so nekoč viseli z njega. Preprosto. V sprani majici kratkih rokavov ter jeans hlačah. Komaj prepoznavni Conklin pa zato ni izgubil vokalnih moči in izrednega ranga, po katerem je od nekdaj slovel, s tem vred pa tudi albumi skupine. Kvintet zapolnjujeta še bobnar Rikard Stjernquist ter kitarist izjemnih virtuoznih vrlin Joey Taffola. Taisti mož je v karieri pomagal Grahamu Bonnetu, pa tudi Hardline, v zadnjem času pa je pri roki ameriškim  metal veteranom Leatherwolf. Briody je vedo skrbel za to, da je imel v ekpi hude solerje. Pred Taffolo je bil to recimo Chris Chirs Broderick. Koncert poln občutij nostalgije, ki je navdušil. Jag Panzer niso izgubili dinamita, čara ter prevzetnosti.

Čas je za osvežitev zapuščine švicarskih hard rock prvakov Gotthard. Za to je poskrbela nova skupina šefa Gotthard ter kitarista Lea Leonija. »Preprosto« poimenovana kot CoreLeoni. Tako bi se namreč pisal Leoni, če bi bil šef mafije v filmu »Boter«. Zakaj se je Leoni odločil za takšno potezo, bo pokazal čas, saj načeloma tega ni potreboval, razen če mu je dolg ča in se ostalim kameradom v Gotthard ne ljubi nastopati vsaj ja obdobje naslednjih dveh let. Če prikličeš k sodelovanju tako izvrstnega pevca nove generacije, kot je Ronnie Romero, ki s peresno lahkoto oživlja vokalni domet pokojnega Stevea Leeja, pri čemer ne gre zanemariti,i da je ta simpatični in neverjetno karizmatični Čilenec, pel pri Blackmoreovih Rainbow, je to povsem opravičljiv razlog. Romero ubija s svojo močjo, avtoritativnostjo ter eksplozivnostjo. Leoni je bobnarske usluge našel pri Gotthard kameradu Heni Habeggerju ter »reaktiviral« dva navidezno »upokojena« glasbenika. Prvi med njima je košatolasi in nakodrani Igor Gianola, ki je dolgo časa igral za U.D.O. in tako nastopil, podobno kot Leoni z Gotthard leta 2005, nekoč celo v Ljubljani. Če me spomin ne vara se je pisal 24.05.2004. Drugo in povsem neznano ime pa je basist Mila Merker. Zagotovo Leonijev dolgoletni tovariš, ki pa je s kopanjem po basu, v celoti opravičil Leonijevo zaupanje. Nastop zasedbe je bila čista fantazija in eden najboljših tega dne festivala. Ob edini avtorski, ki so jo CoreLeoni do tega dne spisal, to je Walk On Water in je  »izrezljan Gotthard komad«, so CoreLeoni z vehementno prožnostjo nizali Gotthard klasiko za klasiko, vštevši z otvoritveno Higher, pa naprej Stanidng in the Light, Downtown, Fist in Your Face, Firedance, In The Name, Tell No Lies, Make My Day, v sklepnem delu pa prilili olja na ogenj s krešendom v režiji zaporedne izvedbe trojčka Mountain Mama, She Goes Down ter ultra nalezljivega hard rock šrapnela Here Comes The Heat. Medtem ko je Romero že omenjeno naravnost fantastičen vokalist, deluje Leoni na odru, kot mali otrok, ki je dobil v roke novo igračo. Ves odere ga je bil poln. Izžareval je izredno strast ter žar.  Tak pa je bil cel nastop skupine. Vprašanje je kje danes Leoni bolj uživa? S CoreLeoni ali z Gotthard? To bo pokazal čas. Je pa ta nastop dostavil nekatere klasike skupine Gotthard, ki jih ti že dolgo več ne izvajajo na svojih nastopih. Skorja bogokletna pa je misel, da je Romero znatno bolj karizmatičen od sedanjega Gotthard pevca Mica Maedderja. A za te besede bi me Leoni lahko linčal. Skratka, bomba od nastopa in upajmo da bo prvencu »The Greatest Hits Vol. 1« kmalu sledil še drugi del in še več koncertnih nastopov skupine. Mimogrede, ve kdo med vami za kateri termin v bližini Slovenije?

Med koncertom CoreLeoni, pa je začelo grmeti v sosednji dvorani Volksbankmesse. Tam so namreč pričeli klicati iz podzemlja samega peklenščka, nizozemski veterani death metala zabeljenega z vzgibi blacka, God Dethroned, oziroma tisto, kar je nekoč ostalo od te karizmatične zasedbe. V njej je izmed originalnih članov danes le še vokalist in kitarist Henri Sattler. Ostali trije so pravzaprav proti njemu mlečnozobci, kar velja tudi za bobnarja Michaela Van Der Plichata, ki ima malo daljši saž. Kitarist Mike Ferguson je v ekipi od leta 2015 dalje, basist Jeroen Pomper, pa leto dlje.  Tega leta je Sattler znova reaktiviral skupino. Skupina, ki so jo pretresale v keriere nenehne menjave članov ter obdobja mirovanja, je tako v lanskem letu le spravila od sebe nov studijski album z naslovom »The World Ablaze« (2017).  Tako se je tudi odprl koncert. Z naslovno skladbo novega albuma. No publika, ki je namesto hardorckerjev CoreLeoni, uživala v ekstremnem metal mračnjaštvu, je v nadaljevanju lahko uživala, saj je bend preskočil na klasiko »Ravenous«, ko se je lotil skladbe Villa Vampiria. Globlje v zgodovino niso posegli. Z repertoarjem so ostali izključno v post milenijskih izdelkih ter ob dveh novih Escape Across the ice (the White Army) ter Annihilation Crusade, nanizali še Nihilism, No Man’s Land, Poison Fog, ter v sklepnem delu Boiling Blood ter Storm of Steel. Karizma je ostala, Voakl Henrija prav tako. Zlovešče in srhljivo. God Dethroned ohranjajo suverenost, novi album pa potrjuje kreativno zrelost in svežino. Cmaril se je dolgo, a je fane za to čakanje tako tudi nagradil.

Ko se je koncert God Dethroned prevešal v finale, je pozicijo na glavnem odru festivala zavzel eden in edini. Abbath seveda. Obiskovalcem lanskoletne izdaje tolminskega Metaldays festival se je Abbath še posebno zapisal v srca. Po njem se namreč po novem imenuje tudi soška ježa nad festivalskim prizoriščem tolminskega festivala, kot »Abbathov klanec«, kjer je vsemogočni norveški gorjan iz Bergena,  po rokovanju s fani med svojim nastopom, teatralno vzel zalet, v vihravem koraku zajel krtino ter nehote strmoglavil. No česa takšnega nismo doživeli na Bang Your Headu!!!. Abbath je užival v Balingenu kar nekaj dni, saj je tu že nastopil in sicer dva dni prej s svojimi Bombers. Takrat je preigraval MOtorheade, sedaj pa bo moral preigravati Immortal in to v pravi Immortal opravi! Abbath je burkež in deluje, kot bi se kdo od Manowar članov preoblekel v black metalca. Ta karizmatičnost in do neke mere parodična grotesknost, ki se ga je navzela v zadnjih letih, pa hvaležno vleče njegove koncerte navzgor.   Specifične grimase, spakovanja, na miljo prepoznavni corpse painting.. Jezik vseskozi zunaj, ko je le to mogoče, izbuljene oči nič manj. Abbath so tako uvodoma odigral tri skladbe iz studijskega prvenca Abbath in sicer To War!, Winterbane ter Ashes of the Damned, potem pa skoraj celoten repertoar zabelili le s preigravanjem skladb zapuščine Immortal. Sledile so namreč  Warriors, In My Kingdom Cold, Tyrants, Nebular Ravens Winter, The Rise of Darkness ter One by One. Verjetno bi ga publika linčala, če bi bilo kako drugače. Koncert je sklenila Abbath skladba Count the Dead. Povsem korektno in suvereno. Glede na vrsto anekdot, je dejansko danes obisk Abbathovega koncerta priložnost, da se prej nasmejiš, kot pa, da bi se ti ob njegovem »blackmetalstvu«, slučajno ježile dlake.

Abbath je ravno dobro krenil proti sredini koncerta, ko so v dvorani Volskbankmesse stopili na oder nemški power metalci Mob Rules. Dolgoživa skupina, ki deluje vse od leta 1994, pri čemer je izmed originalnih članov v postavi danes le še pevec klaus Dirks, je na Bang Your Head!!! festivalu izvedla enega redkih poletnih nastopov. Mesec dni pred izdajo novega studijskega albuma »Beast Reborn«. Bend je poln koketiranja s pompom in bombastiko, takšni pa so seveda tudi refrenski napevi, kjer se ni težko vključiti s petjem. Klaus je nadel nase nekaj baročne »navlake«, s trem je nekoliko intenziviral sam teater, bend pa igra odlično. Skupina je sklenila nastop s skladbo Hollowed Be Thy Name iz istoimenskega studijskega albuma, ki je izšel davnega 2002, v repertoarju pa so našle svoj prostor med drugim še: Children’s Crusade, povsem nova in premierno predstavljena Ghost Of A Chance, pa Children of the Flames.

Nastopi Overkill veljajo vselej za vrsto atrakcije. Preprosto. Tako dobri so njihovi koncerti. Overkill prinašajo na odre še vedno pravi viharni sunek, pravi pravcati thrash metal tornado. Ohranjajo odrsko vehemenco, neukročenost in nebrzdanost. Znova je prevzemal komando edinstveni Bobby Blitz, ki ob kazanju sredinca, ni pozabil popljuvati celega odra. To niti ni bistvo, to je dejstvo, in del obvezne Overklill folklore. Nori pevec ostaja nor tudi v poznih petdesetih. Kriči in rjuje z nezmanjšano močjo, obenem pa s svojimi norčijami in pobalinstvom, dodaja tistopravo, če ne kar perfektno mero zabave. Ljudem se je trgalo in bolje je bilo, da si koncert opazoval nekje na varni oddaljenosti. Nemčija je drugi dom skupine. Kvintet se je odlično počutil in res dostavil nov vrhunski nastop ter dokazal, da ne pozna zarajvelosti. Overkill ne bodo sestopili s stopalke za plin kar tako. Izražajo izjemno zavzetost ter vnemo. Pri tem seveda jemljeta glavnino pozornosti Bobby in drugi originalni član v ekipi, to je njen »vampirolog« ter basist D.D. Verni. Veliko prostora ima za spakovanje med koncertom na odru tudi ritem kitarist Derek Thaier, medtem ko ohranja izvrstni soler Dave Linsk v članstvu skupine še največ odrske resnosti in prizemljenosti. Bend je sekal komad za komadom, izražal izjemno uigranost, neverjetno kompaktnost in delavno kemijo, v kateri se zaznavajo Overkill, kot da so v transu. Uvodni nova Mean, Green Killing Machine z nove »The Grinding Wheel«, ki se ji je na sredini pridružila Goddamn Trouble, sta izmed novješih točk delali družbo še skladba Electric Rattlesnake (»The Electric Age«, 2012) ter Ironbound (»Ironbound«, 2010), sicer pa vseskozi zlata osemdeseta in sprehod skozi skladbe:  Rotten to the Core, There’s No Tomorrow (obe prvenec »Feel the Fire«), nadalje Coma, Infectious (obe »Horrorscope«), Elimination (»Years of Decay«), In Union We Stand (»Taking Over«) ter Hello From the Gutter (»Under the Influence«). Bend je sklenil nastop prčakovano. S Fuck You!!! (orig Subhumans), v katero je vpel Dead Boys  priredbo Sonic Reducer in tako opomnil na svoje punkrockovske korenine. Overkill ostajajo skromno povedano rušilni!

Komur vse to ni bilo preveč po godu, je lahko tačas odvihral v dvorano, kjer so nastopali Švedski glam metal revitalsti Crazy Lixx. Dvorana je bila nabito polna, bend pa je celo postregel s pirotehničnimi vložki. Danny Rexon si je v novih časih obril polovico lobanjskega svoda, med koncertom  pa je teatralno poveznil  nase zaporniško masko. Seveda v  sozvočju s »trinajstim petkom«.  Nova skladba XIII torej in novi album »Ruff Justice«, ki je bil močneje zastopan v setlisti. Z njega so odigrali še Killer, Walk the Wire ter Wild Child. A je odnesel prvo mesto material iz albuma »New Religion«, ko je bend igral Blame It on Love, Children of the Cross, Lock Up Your Daughter, Rock and a Hard Place ter sklenil koncert z 21 Til I Die. Crazy Lixx so glam metla revival banad, vendar pa znajo vzkipeti tudi punkoidno in »strgano«, kar razgalja navdahnjenost nad Motley CVrue, Guns’N’ Roses, Skid Row, no pa tudi Kiss. Bend ja na odrih perfekten. Ne zmotijo se. Napak ni. Postali pa so neverjetno priljubljeni. No vsaj v Nemčiji. V  dvorani si med koncertom namreč komaj hodil,. Gotovo je bilo v njej kakih 2000 glav. Bend je zaigral še: Hell Raising Woman (»Crazy Lixx«), skladbi Riot Avenue ter Whiskey Tango Foxtrot (obe album »Riot Avenue«), kmalu v začetnem delu koncerta, pa pripel tudi skladbo Girls Of the Eighties. Osemdeseta v revitalizmu švedskega perfekcionizma skorajda težko bolje funkcionirajo. In to je znova potrdil tudi oder. Izvrsten šov, izvrsten žur!

In sedaj veliki Accept. Accept igrajo vseskozi. Snemajo pa skoraj prav tako. Lani je izšel znova studijski album. Tokrat so ga naslovili, kot »The Rise of Chaos«. V vlogi glavnih nosilcev drugega dne so oder maksimalno izkoristili. Na njem se je bleščala »The Rise Of Chaos« kulisa, po vzoru albumske naslovnice. Apokalipsa! Bend je za letošnjo izdajo festivala pripravil torej ekskluzivni koncert, ki je bil nekoliko daljši od siceršnjih set list poletnih festivalih nastopov skupine. Celo na mizi z uradnimi spominki si lahko kupil uradno majico skupine, ki je stala vsega 15,00€. Pisalo je poleg: »Posebna cena, le ob ob 20. obletnici BYH!!! festivala« A si moral biti previden. Na hrbtni stani so bili namreč odtisnjeni datumi jesenko zimske turneje 2017/2018. Če si na njej ujel kakšnega izmed Accept koncertov, se je sicer kičasto majico, gotovo splačalo nabaviti.  Accept so izredno dobro ulaufana mašinerija, ki pristopa ne le z rutino, pač pa nabrušenim profesionalizmom, v katerega je vpet čut za perfekcionizem in prirojeno nemško hlepenje po brezhibnosti, če ne kar nepopustljivosti. Legende vztrajajo dalje in tudi na odru ne kaže, da bi jim leta prišla do živega. Accept so bili neverjetno radožive in navihane narave. Izražali so precej manj navidezne rutine, kot se je to prmerilo teden dni kasneje na tolminskem Metaldays festivalu. Pa naj kdo oponira zlatemu pravilu, da se pač nemške bende, gleda prvenstveno v Nemčiji!  Wolf Hofmann, ki zahteva za svoj ego vedno največ prostora in reflektorskih snopov, je že k tretji skladbi (in prvemu presenečenju repertoarja) Starlight, spustil k sebi Uwe Lulisa. Skupaj sta prikorakala povsem do rob catwalka. Tudi sicer je Lulis imel dovoljenje, da je lahko večkrat stopil na levo stran do Hoffmanna, kjer sta z ramo ob rami jezdila po klasičnih Acccept rifih. Kiksov ni bilo. Tudi suvereni Tornillo ni skrival velike rutine in izkušenj. Najvišje lege je spretno obvozil in jih mestoma zvito prilagodil, jih poenostavil, ostalo pa je namesto njega opravila publika, ki je pela refrene, kot v transu. Vsekakor ne bomo nikoli več priče rojstvu magije, ki bi bila možna le z Dirkschneiderjem na vokalu, a to je druga zgodba. Tornillo je precej drugačen pevec. Ravno prav drugačen in še vedno dovolj podoben. Odlično godi njegov vokal k temeljnim karakteristikam Accept glasbe. Stare in nove.

Accept so razveselili dolgoletne oboževalce z zares odlično set listo. Tako sta »Restless And Wild« standardoma Fast As A Shark ter Princesss Of the Dawn, tokrat delali družbo Ahead Of the Pack ter Demon’s  Night (s slednjo so sklenili regularni del), medtem, ko je zanimivo, naslova skladba tega kultnega albuma izpadla iz repertoarja (to so denimo zaigrali kasneje na tolminskem nastopu). Pot na set listo sta ekskluzivno našli tudi dve »Objection Overruled« klasiki in sicer naslovna skladba ter Slaves To Metal. Potem pa še T.V. War iz »Russian Roulette«!  V preostanku pa seveda železni standardi, na čelu z »Metal Heart« skladbama Up to the Limit ter Metal Heart, znamenito »Jajca ob zid« (»Balls to the Wall«), pa že omenjena Starlight ter  sklepni rock’nr’ll vnetljivec Burning (obe »Breaker«), nadalje I’m A Rebel (»I’m A Rebel«). Aktualni album »The Rise Of Chaos« je bil zastopan z Die By The Sword (otvoritev koncerta), pa izjemno zabavno Koolaid, nadalje No Regrets ter za vse tiste, ki še vedno nočete«pametnih« telefonov, Analog Man. Najboljša trenutka albuma »Blood of the Nations« Pandemic in še posebej Teuthonic Terror, pa sta tudi že očitno postali del obveznega železnega repertoarja skupine.

Del koncerta smo morali izpustiti, ker se je »nesrečno«prekrival s koncertom kanadskih Annihilator, ki so bili napovedani v sosednji dvorani. Annihilator delujejo v zadnjih letih znova kot kvartet .Vokale je znova prevzel na svoja pleča edinstveni Jeff Waters, mož, ki je ob koncu osemdesetih presunil s svojim genijem, ko je skupina izdala nepozabni studijski prvenec »Alice In Hell«. Jeff je že uvodoma prekipeval od dobre volje. V svojem slogu oziroma v svojem značilnem »hudičevskem« plesu, velikokrat s stopicljanjem po eni nogi, ni prenehal »ovinkariti« po odru. Zdaj na desni, zdaj na levi, nato znova pri mikrofonu in na sredini! Leta se ga ne oprimejo. Deluje kot pobalin. In to »nakvihtan« pobalin s kratkim irokezom. Sicer bi moral Jeff nujno imeti še enega člana v ekipi, to je moža, ki bi izključno samo pel, kričal in tulil. Ne kolca se le po Randyju Rampageu, pač pa tudi po Joe Comeau-ju . Jeff pač ni pevec, je pa dovolj trmast in prepričan vase, da je vokalno dovolj dober in da lahko vodi glavni vokal. Dobro. Naj mu bo, Otvoritev torej z novo točko aktualnega »For the Demented« imenovano One for the Kill, nadaljevanje pa z naslovno skladbo albuma »King of the Kill« (s tega albuma je bend v nadaljevanju odigral še Fiasco). Presenetljivo je bend vtaknil v set listo »Feast« skladbo No Way Out, ki jo je prišel odbobnat posebej za to priložnost, nekdanji Annihilator bobnar Randy Black. Ta je tega večera dorekel še zadnje podrobnosti z bodočim delodajalcem Schmierom, glede priključitve k Destruction. Schmiera smo tega večera seveda znova srečali na festivbalskem prizorišču. Je redni obiskovalec festivala. Tu je bila povsem pričakovana klasika Set the World On Fire, kot vselej pa smo nestrpno čakali na točke prvih dveh albumov. Zlasti prvega. Allison Hell je standard ob katerem se vedno ježijo dlake, temu pa sta sta družbo s prvenca delali še W.T.Y.D.  (Welcome to Your Death) in sklepni šrapnel Human Insecticide. Drugi album »Never Neverland« je bil po običaju zastopan s fantazmagorično Phantasmagoria. Sklepni del v redosledju Phantasmagoria, Allison Hell ter Huamn Insecticide je pripeljal koncert v finalni krešendo. Zanimivo je bilo to, da navkljub prekrivanju z Accept, Annihilator niso bili deležni prazne dvorane. Prav nasprotno. V njej je vrelo. To je bil odraz dejstva, da so Nemci v zadnjih letih videli Accept mnogokrat, kar pa ne velja vedno in povsod za Annihilator. In imeli so kaj videti ter slišati. NE glede na pridušanja zavoljo Jeffovih vokalnih omejitev, ga obdaja izvrstna kompanija treh glasbenikov in sicer Aaron Homma (kitara), Rich Hinks (bas kitara) in Fabio Alessandrini (bobni). Pri tem je zanimivo, da Homma po videzu,. na prvi pogled prav na hitro spomni na mladega Watersa (iz začetne ere delovanja Annihilator). Waters ostaja popoln unikat. Ko ga gledaš s kakšno peresno lahkoto počne vse na odru in kakšno tehnično kompleksnost in izpiljenost obdaja nenehno njegove solistične vragolije, zastane dih. Pri tem se je neukročeni kitarist znova popolnoma preznojil  Že res, da je glavnina v tem času gledala Accept, ko so ti spektakularno grmeli na glavnem odru, vendar pa je ni sekunde, za katero bi ti bilo žal in ki si jo lahko preživel z Annihilator v dvorani Volksbankmesse. Izjemna predstava.

Accept in Annihilator so sklenili svoja nastopa istočasno. Ob 23.00 uri. Pol ure kasneje pa je bil napovedan še en koncert. V Dvorani. Stuttgartskih Primal Fear. Branilcev časti in slave nemškega power metala, ki ga zastopa kvintet izredno izkušenih in odličnih posameznikov . Čeprav so imeli Primal Fear na razpolago uro in pol, so igrali precej manj. Po uri in deset minut so se poslovili. Volksbankmesse je bila nabito polna, bend pa je po pričakovanju, prepustil rahlo pobudo točkam albuma »Rulebreaker« (Angels Of Mercy, The End Is Near, In Metal We Trust). Pri Primal Fear (še) vedno vrešči z vso vehemenco imenitni Ralf Scheppers, ki je bil tega večera v znatno boljši formi, kot pred dvema letoma, ko smo gledali nastop skupine na Dunaju. Znova je rušil vse pred sabo in presunil s svojo vokalno karizmo ter neslutenim rangom. Kitarski dvojec na relaciji Tom Naumann in Alex Beyrodt ostaja briljanten, če ne kar vrhunski, medtem , ko daje ritem sekcija, na čelu s poglavarjem Matom Sinnerjem, ki je znova vneto stružil ter rožljal z bas kitaro ter Francescom Jovinom za bobni, občutek neprebojnosti. Ob dokaj predvidljivem naboru, kjer so med klasikami znova odjeknile Nuclear Fire (»Nuclear Fire«), pa Metal is Forever (»Devil’s Ground«), Final Embrace (otvoritev koncerta, album »Jaws Of Death«) ter huronski powermetalski klofuti , vzeti iz prvenca «Primal Fear« (1998) Chainbreaker ter Running in the Dust, so si Primal Fear na dokaj udoben način priigrali zmagoviti poker asov invrgli v zrak ne le množico, pač pa dvignili kari celo streho dvorane.  Pravzaprav bend ni mogel storit prav nobenega omembe vrednega kiksa oziroma mimostrela. Avgustovski izid novega albuma je napovedala izvrstna  Hounds of Justice (»Apocalypse«, 2018). Pa skok na  »Seven Seals« z Rollercoaster, medtem ko je izmed novejših odjeknila še When Death Comes Knocking (»Delivering the Black«).

Bend je imel na razpolago torej več časa za igranje, a bi moral Horst Sinnerju in kompaniji vtakniti še kakšnega jurčka evrov več, da bi bend podaljšal druženje z nadvse radostno in razvneto publiko. Primal Fear so preverjeno kopali, trgali, rušili in besneli. Ostajajo eni najimenitnejših power metal utrdb z zavidljivo dolgim stažem ta hip. Nemška šola izkušenih mojstrov, ki so svoj izdelan čut za bravurozno privlačen heavy metal seveda že davno tega skrbno skrižali s popolnim profesionalizmom.

Drugi dan je bil torej dolg in poln odlične glasbe. Ponudil je za vsakogar nekaj. Ostal je torej še tretji dan. Ta bo  bolj starošolski, saj so med drugim nanizali svoje nastope; Američani  Hexx, pa N.W.O.B.H.M. sodobniki Tygers Of Pan Tang ter Cloven Hoof, japonske legende Loudness ter danski Pretty Maids, ki so zaigrali v celoti svoj kultni album »Future World«.  Nadaljevanje prihodnjič.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X