Bang Your Head!!! 2018 (tretji dan) – `Vampirologi` Powerwolf stopili v škornje glavnih nosilcev festivala

ALEŠ PODBEŽNIK
0 27

kraj: Balingen / Messegelände / Nemčija
datum: 13.07.2018


Zadnji dan! Dve skupini manj na programu, kot dan poprej. Začetek ob pol dvanajsti. Da. Program se krči. Iz leta v leto. Vse bolj in bolj in organizator ni ravno v zavidljivem finančnem stanju. Manj je impozantnih imen, krči se tudi število nastopajočih. Nemara je prav tretjega dne dodatni dokaz za to dostavila izbira glavnega nosilca festivala, ki niso bili nihče drug, kot nemški powermetalci Powerwolf. Ti so pred tremi leti in pol, ne boste verjeli, nastopili na ljubljanski Metelkovi in tamkajšnji Gala hali. No gremo na prizorišče.

Vreme je zdržalo. Tudi tretji dan se je znova kopal v soncu. Na odru so stali Evertale, nemški povermetalci, ki delujejo od leta 2006. Korektno. Kvartet je pristopil suvereno, če v glasbenem oziru oziroma izraznem, pač ne prinaša prav nič posebnega. Za deset let je bend zamudil pravi vlak, da bi si pridobil širšo mednarodno prepoznavnost, saj je kasneje zanimanje za power metal polagoma ugasnilo. V ekipi se od originalnega članstva nahajajo vokalist in ritem kitarist Matthias Holzapfel, glavni kitarist Matthias Graf ter basist Marco Bächle. Bend ima novega bobnarja Simona Hofmeisterja. Skratka. Bend je lani izdal komaj svoj drugi studijski album »The Great Brotherwar«, ki ga je zavzeto im krepostno predstavil na svojem več kot solidnem »jutranjem« nastopu.

Drugi na sporedu so bili staroselski britanski metalci, ki izhajajo iz časov famoznega gibanja imenovanega N.W.O:B.H.M. Cloven Hoof. Bend ustanovljen leta 1979 v Wolverhamptonu, je v lanskem letu izdal izredno dober novi studijski album »Who Mourns For A Mornig Star?«. Izmed originalnih članov je danes v postavi večni Lee Payne na bas kitari. Ostro oblečeni in stesani mož je stopil na oder odet v klasično »bojno opremo« starošolskih dni (onetano usnje), ko je bil metal še mlad in nedolžen. Nostalgija. Sicer pa kvintet zapolnjuje povsem pomlajena in osvežena postava: Chriss Coss na ritem kitari, izvrstni soler Luke Hatton, odlični pevec George Call in pa Danny White na bobnih. Človek bi želel videti vsaj Russa Northa, ki je v skupino »prihajal in odhajal«, a se očitno zadeva z njim nikakor ni obnesla. Leta 2009 so namreč Cloven Hoof nastopili prav na istem prizorišču, v povsem drugi postavi, ki je po stažu bolje lovila priključek z osemdesetimi, kot jih trenutna. Kakorkoli, bend je rekreiral izvrstno set listo zlasti starega materiala in zbral ob pročelju odra kup zanesenjakov, ki so svoje teenagerske dni preživeli v začetku osemdesetih. Iz EPja »The Openning Ritual« so denimo urezali izjemno epsko mini suito The Gates OF Gehenna. To pa še ni bilo vse. Revizija starega dobrega repertoarja v slabi uri igre, v ključno z Highlander (kultni »Sultan’s Ransome«, 1989), pa iz albuma »Dominator« skladbi Nova Battlestar ter sklepna Reaching for the Sky. Nor šov. Kdor je tole zamudil, lahko neha hoditi na klasične heavy metal koncerte. Prvenec  »Cloven Hoof«je bil zastopan sz naslovno skladbo ter skoraj na repu zaigrano in skrajno pobesnelo Laying Down The Law. V repertoarju so se znašla tudi Inquisitor (»Eye of the Sun« 2006), medtem ko je bil novi album zastopan s skladbama Time to Burn ter Song of Orpheus. Cloven Hoof so bend z odlično staro metal jurizdikcijo. Rifi so tisti, ki so postavljeni mojstrsko. Grabijo takoj, bend pa zadržuje svojo mračno pojavo. Če še ne veste kaj je to stara šola, morate obvezno preveriti to, silno obskurno, prezrto, a izvrstno zasedbo.  Docela kultno in na srečo neuničljivo. Zahvaljujoč nepopustljivosti, volji in vztrajnosti izjemnega Lee Paynea. Že samo njegova pojava na odru, da vedeti, da mu metal teče po žilah.

Pri N.W.O.B.H.M.-ju je kar ostalo tudi v nadaljevanju, ko so oder zasedli znamenit Tygers of Pan Tang. Ti so pred časom izdali silno posrečen in neverjetno soliden album, ki pa je znatno obrnjen proti hard rock koreninam, kot je šlo pričakovati. Dodelili so mu naslov »Tygers of Pan Tang«. Ti se nahajajo dlje časa v nespremenjeni postavi pri čemer je jasno, da je konkretno osvežena. Bend, ki ga je leta 1978 soustanovil danes edini originalni član skupine in kitarist Robb Weir, nastopa in igra kar pogosto. In je posledično tako izvrstno uigran. Pred časom smo ga preverili v Vrbi na Kroškem. Weir je našel izjemnega kompanjona na solo kitari v Micky Crystalu, bobne mu igra Craig Ellis, vokale izvrstno povzema Jacopo Meille, bas vihti rdečelasi Gavin Gray. Tygers of Pan Tang so izvedbeno močni in suvereni obenem, pa znajo prav dobro izkoristiti prostrani oder. Ob repertoarju, ki je povzemal serijo kultnih klasik vzetih s prvih treh albumov, so se lahko sproščeno naslonili na strasti in emocije srenje nostalgikov, ki so ostali pred odrom, kot vkopani. Bend je vtaknil v repertoar tudi novejšo in izvrstoo Keeping Me Alive (»Ambush«, 2012), novi pa je bil zastopan z neverjetno posrečeno Only The Brave (prva skladba konceta), Devil You Know ter Glad Rags, ki se kotali na skoraj glamerskem ritmu. A večina je seveda čakala na serijo nepozabnih klasik, ki jih tudi prejela in sicer v režiji: Raised On Rock, Love Don’t Stay (obe »Crazy Nights«), Gangland, Hellbound (obe »Spellbound«) ter Slave to Freedom, Euthanasia, Susie Smiled (vse tri s prvenca »Wild Cat«). Nemalo je presenetila integracijo ZZ Top hita Tush, za rep pa je skupina privarčevala še eno priredbo in sicer Love Potion #9 (orig. The Clovers), ki je izšla sicer na četrtem Tygers Of Pan Tang albumu »The Cage« . Strupeno in nepopustljivo rožljanje legendarnega benda, ki tako še zdaleč ni rekel zadnje! Gotovo se pripravlja novi material. Brez skrbi. Za novi studijski album seveda.

V časih starega dobrega N.W.O.B.H.M.ja smo še kar ostali Na oder so krenile namreč »Grannyschool«, no lažem. Girlschool pa res! Spoštljive gospe so se podale tudi to pot tako, kot vselej. Z velikimi obeti, rutinirano in v skladu z ustaljeno prakso. Vendar so imele kar precej težav z zvokom v začetnem delu koncerta. Tudi kemija zato nikakor ni stekla. Lep del koncerta so se Girlschool zvočno lovile, vendar so nekako te težave premagovale z izkušnjami in rutino. A se je čutila blaga odsotnost kvarteta v smislu dejstva, da niso povsem vzpostavile pravih vezi s publiko. V začetnem delu koncerta torej. Potem so se reči uredile in reč je stekla, kot mora. Deset dni kasneje, so Girlschool, s podobno set listo, dostavile v Tolminu mnogo boljšo predstavo. Kakorkoli. Če ti pod odrom dela družbo klientela, ki je odraščala ob tvoji glasbi, potem ni strahu. In res. Ob redosledju komadov s kultnih »Hit And Run« ter prvenca »Demoliton«, so Girlschool zvozile svoj nastop, kot se šika. Odigrale so sledečo set listo: Demolition Boys, C’mon Let’s Go, The Hunter, Hit and Run, I Spy, Come the Revolution Play, Take It Like a Band, Never Say Never, Screaming Blue Murder, Future Flash, Kick It Down, Watch Your Step, Yeah Right, Race With the Devil (orig. The Gun) in seveda razvpito Emergency. Ekipa deluje v postavi, ki je pravzaprav identična tisti iz leta 1978, ko je skupina bila ustanovljena. Denise Dufort na bobnih, Enid Williams na bas kitari, pevka in ritem kitaristka Kim McAuliffe ter Jackie Chambers na glavni kitari, ki je leta 1999 nadomestila originalno Kelly Johnson.

Sledil je nastop izvrstnih in zelo cenjenih irskih blackmetalskih mračnjakov Primordial, ki so v svoji ustaljeni navadi, prinesli na Balingen pravo črno mašo v kateri so vrezali vrata v pekel. Primordial so tu že nastopili in vendar. Vedno jih nastavijo v program podnevi, čeprav bi tak bend izjemno godil v kakšnem temačnem gozdu, polnim skrotovičenih dreves, v najbolj črni noči, kjer tulijo volkov in vlečejo neusmiljeno vetrovi, tako kot je bilo to na letošnjem tolminskem nastopu skupine. Če so tam res postreljali lahko vse rafale in dostavili vrhunski zaključek festivala, so morali na Bang Your Headu!!! stopiti na zavoro in skrajšati set listo. Svoj uro dolg nastop, so odprli velikopotezno. Z izjemno in na preko deset minut raztegnjeno Nail Their Tongues, vzeto iz aktualnega in novo izdanega »Exile Amongst the Ruins«, ki sta se ji priključili v nadaljevanju še To Hell or the Hangman in Upon Our Spiritual Deathbed. Že kmalu v začetku je bend izvedel skladbo No Grave Deep Enough iz albuma »Redemption of the Puritan’s Hand« (2011), z albuma »To The Nameless Dead« sta bili izvedeni As Rome Burns (na sredini koncerta) ter Empire Falls, s katerim so Primordial, kar se da zlovešče, sklenili svoj izvrsten nastop. Odjeknila je tudi Coffin Ships iz albuma »The Gathering Wilerness« (2005). Vso pozornost prevzema mož teatra. Eden in edini Alan Nemtheanga, ki je  publiko dobesedno hipnotiziral. Ne le s svojo pojavo, pač pa s svojim odrskim zaletom, svojim teatrom, igro. S svojim pridigaštvom. Povsod smrt in črna tuleča noč. Rojstvo zla in pogube. Skušnjave vsepovsod. Prepadna brezna in globeli od koder ni vrnitve. Kup keltskih folk elementov in izjemna mračna bombastika. Čeprav je Alan v središču, človek včasih kar pozabi, kako odličen bend ga spremlja. Kako izvrstno grizejo in kako mogočen zvok ustvarijo Primordial. Kot celota. Gibson SG kitare in Rickenbecker bas. Stara šola. A edinstveno in unikatno. Takih bendov ne delajo več. Obenem pa so kompozicije vse po vrsti dole in silno zahtevne za poslušanje. Na krilih mogočne in srhljive atmosfere, polne urokov in blasfemiične hipnoze. Teatra torej, ki bi v drugačnem ambientu, zasijal še bolj intenzivno, kot je v Balingenu.

Japonski Loudness so vselej vrsta velike atrakcije, ko dosežejo odre Evrope. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Konkretna publika jih je pozdravila. Dolgoživi japonski metalci z izjemnim Akiro Takasakijem v postavi, možem, ki se po odlikah kitarske igre lahko meri z največjimi svojega posla. Njegova igra je polna peklenske hitrosti, učil pa se je veliko pri Blackmoreu. Neoklasicističnih in baročnih trikov, po vzoru Malmsteena, ne manjka, mož pa briljira v »eksotičnih« solo pasažah ter vratolomni atraktivnosti .Kipečih salv izjemnega kitarskega soliranja nikdar in nikoli ne primanjkuje in to je pravzaprav osnovna draž slehernega Loudness koncerta. Vendar Akira še zdaleč ni osamljen. Tu sta Minoru Niihara na vokalu in basist Masayoki Yamashita, ki sta ob Akiri, še dva originalna člana, medtem ko bobne, od leta 2008 dalje, igra Masayuki Suzuki. Vendar pa tega popoldneva Loudness niso bili tisti Loudness, ki bi jih pričakovali. Nekaj ni štimalo. Komunikacija na odru. Basist Yamashita je bil tri četrtine koncerta pomaknjen povsem v ozadje. Tam se je držal monitorjev, ki so stali skoraj v liniji z bobni. V prednjo linijo je prihajal le, ko je moral sodelovati na spremljevalnih vokalih, kar pa je počenjal precej medlo in nezainteresirano. Šele v zadnji četrtini nastopa, ko je pokazal nekaj več življenja, postavil končno desno nogo na prednji monitor, se je Niihara teatralno obrnil k njemu, privzdignil sončna očala ter ga pospremil izbuljenih oči v slogu: »Oh, dobro jutro, pozdravljen znova med nami«. Bend je odigral serijo svojih najbolj znanih točk ter predstavil novi album »Rise To Glory« s katerim se je odprl tudi koncert. Bend je odigral sledeč repertoar: Soul on Fire, I’m Still Alive, Crazy Nights, Like Hell, Heavy Chains, Go For Broke, Until I See The Light, Let It Go, This Lonely Heart, Crazy Doctor, In the Mirror, S.D.I.  Skratka. Loudness se vedno gleda. Vedno, ko je za to priložnost. Preprosto zato, ker so legendarni japonski metalci še vedno odlični na odru.  Verjetno so se morali kaj sporeči pred koncertom, bilo je kar nekaj rezerviranosti in čudnih pogledov na odru. V prepričljivejši luči smo jih prestregli deset dni kasneje, ko so nastopili na slovenskem Metaldays festivalu.

V istem času se je prebudila sosednja dvorana. Tam se igrali nemški powermetalci Mystic Prophecy, ki smo si jih zaradi prekrivanja, ogledali le deloma. Bend ima novega člana, grškega kitarskega virtuoza. Prava »Gus G.« šola, ki sliši na ime »Evan K«. Ta se je na tem nastopu izkazal z neverjetno tehnično izpiljenostjo. Repertoar sta zastopala pretežno aktualni album »War Brigade« ter »Killhammer«, bend pa ni pozabil opomniti, da je nedavna izdal album priredb »Monuments Uncovered«, ko je v svoji režiji izvedel Oldfieldovo Shadow on the Wall. Kompaktno, složno, ubrano in seveda suvereno. Bend je podpirala silno vživeta publika, kar le dokazuje, da so Mystic Prophecy v Nemčiji pač doma. Odigrali so sledeč reperoar: Kill the Beast, Savage Souls, Killhammer, Burning Out, The Crucifix, Shadow on the Wall (oig. Mike Oldfield), We Kill! You Die!, To Hell and Back, Metal Brigade, Evil Empires, War Panzer, Ravenlord.

Precej več zanimanja je vzbujal nastop Pretty Maids. Sicer ti skorajda vsako leto nastopijo na Bang Your Headu!!!  Nov vsaj zadnjih nekaj let, so kleni danski rockerji silno pogosti v Balingenu. Zakaj bi torej bil tokratni koncert v čemerkoli bolj zanimiv od prejšnjih? Preprosto. 30. let izdaje kultnega »Future World« in tako se je bend odločil, da odigra cel album. Od prve do zadnje skladbe s tega kultnega dosežka. V bistvu ni bilo vprašanje, kako bo reč zvenela. To sploh ni vprašanje. Pretty Maids so preprosto predobri, da bi šlo kaj po zlu. Vprašanje je bilo le kako bo Ronnie zvozil vokale, saj je znano, da mu je v zadnjih letih nekoliko pobralo ranga in moči. A se je izredno dobro držal in odpel pa visokem nivoju in dobri dnevni formi. Legendarni vokalist je dostavil torej najboljle kar zmore ta hip, narod pa je doživljal ekstazo, ko je verjetno prvič, zadnjič in nikoli več, prisostvoval koncertni izvedbi kultnega albuma. Pretty Maids so ta koncert posneli za DVD. To ni bilo vse. Minutaža je bila namreč krepka. Ura in pol in zadnjo tretjino je bend podkrepil z vključitvijo točk novega albuma »Kingmaker«, celo ene točke z albuma »Motherland«, pa prav tako novejšega Pandemonuim. Časa pa je ostalo dovolj, da se prikloni tud starejšemu »Red, Hot And Heavy«. Repertoar, k so ga izvedli, pa je bil sledeč: Future World, We Came to Rock, Love Games, Yellow Rain, Loud ‘n’ Proud, Rodeo, Needles in the Dark, Eye of the Storm, Long Way to Go, Mother of All Lies, Kingmaker, Bull’s Eye, Little Drops of Heaven, Pandemonium, Back to Back in v dodatku Red, Hot and Heavy. Rok na srce. Prihod Pretty Maids na glavni oder je pomenil, da smo, še pred nastopom Powerwolf, pravzaprav gledali glavnega nosilca tretjega dne festivala.

V času nastopa Pretty Maids so v dvorani igrali legendarni ameriški old school speed metalci Hexx. Ti so se po dolgih letih pavze reaktivirali  leta 2011. Tudi sam sem večino časa užival na Hexx, saj je bil ta njihov nastop ekskluziva. Hexx zastopata v današenjm času le dva originalna člana in sicer kitarist Dan Watson in bobnar John Shafer, medtem ko preostanek ekipe zasedajo še Bobbie Wright (kitara), Mike Horn (bas kitara)  in vokalist Eddy Vega. Bend je v lanskem letu izdal izvrstni novi studijski album »Wrath Of The Reaper«. Predvsem je bilo vprašanje kako bo Eddy izpeljal starejše skladbe in koliko tiste magije, ki je poznana s starih studijskih trakov, lahko še regenerira skupina na odrih v letu 2018? Hexx so ubili. Ne glede na relativno statičnost kvinteta, je Eddy besno tekal po odru in telovadil, obenem pa s svojim jedrim, togotnim ter visoko rangiranim, pa tudi blago rezkim vokalom, skrbel za dinamično razpoloženje. Škoda da ni bilo v dvorani več ljudi, ker je bend dostavil izvrstno predstavo. Hexx so svoj šov obvezno obtežili  točkami kultnih albumov: »Under the Spell«, »No Escape« ter »Morbid Reality«.

Dejansko se je z nastopoma Pretty Maids in Hexx najbolj zanimiv del program tretjega dne festivala zaključil. V nadaljevanju so nastopile še tri zasedbe do konca festivala. Metal revitalisti Visigoth v dvorani Volksbankmesse, ki so prejeli krepostno minutažo ter tako dobili priložnost, da odigrajo skoraj celotni aktualni album »The Conqueror’s Oath«, k temu pa dodajo še skladbe z albuma »The Revenant King«. Bend ne dostavlja prav nič novega, grize pa zavzeto in z žarom. V več kot enournem nastopu je odigral sledeč repertoar: Dungeon Master, Blades in the Night, Blood Sacrifice, Warrior Queen, Outlive Them All, Hammerforged, Salt City, Steel and Silver, Traitor’s Gate, Mammoth Rider, Iron Brotherhood, Final Spell, The Revenant King.

Zaradi nesrečnega prekrivanja je bilo treba Visigoth večinoma izpustiti. Koncert se je namreč v celoti prekrival z nastopom glavnih nosilcev večera, vročih nemških power metalcev Powerwolf. Te smo gledali prvič v Balingenu sredi dežja leta 2009. Takrat so nastopili okrog poldneva in takrat, ga tudi ni bilo občutka, da bo ta skupina zavoljo svojega »copy-paiste« elementa, kdaj postala lahko večja. Kakorkoli. Izjemne odrske kulise, kup pirotehničnih efektov ter dima. Konkretna odrska produkcija torej. Čeprav so Powerwolf neverjetno generična skupina, ki kompenzira to generičnost zavoljo lišpa in kiča, ki krasi njihove zgodbe o volkodlakih, vampirjih in drugih bitij, ki ji je nekoč sproducirala bujna človeška domišljija širnega transilvanskega krivoverstva, jih spremlja konkretna srenja oboževalcev. In po tradiciji je zvesta nemška publika, zvesta v Balingenu prav vsakemu headlinerju. Obisk torej, kot se šika. Bend je sestavil set listo, ki so jo pretežno zastopale skladbe nedavna izdanega The Sacrament Of Sin, predhodnika Blessed And Possesed ter Blood Of the Saints. Odigran je bil sledeč repertoar: Blessed & Possessed, Army of the Night, Resurrection by Erection, Amen & Attack, Demons Are a Girl’s Best Friend, Dead Boys Don’t Cry, Armata Strigoi, Let There Be Night, All We Need Is Blood, Fire and Forgive, Werewolves of Armenia, Incense & Iron, Sanctified With Dynamite, We Drink Your Blood, Lupus Dei. Precej nasnetih kulis, za katerem se je »skrivala« izvedba. Pravo zabavišče  za zaključek. No vsem tistim, ki so v življenju že videli veliko koncertov in spoznali mnogo skupin, vsaj s kančkom idejne prepoznavnosti, pa Powerwolf ne bodo obstali prav dolgo v spominskih beležkah.

Zadnja skupina na programu letošnje izdaje Bang Your Head!!! festivala, pa so bili ševdski sleaze in glam rock ter metal revitalisti Crashdiet. Končno znova nekaj za vse, ki jih privlačijo Motley Crue, Twisted Sister itn. Bend je sprejel v svoje vrste znova novega pevca. Tokrat je to Gabriela Keyes, sicer pa se nahaja v postavi, ki je identična začetnemu delu kariere skupine. Izreden obisk, kar nekaj kričavih punc spredaj, veliko šminke in natopiranih frizur (tudi v publiki). Izvrstna energija. Čas za party time. Odklop. Bend je dostavil najbolje kar zna in zmore ta hip. Švedi so res izvrstno igrali, brez kiksov. Mogoče bi se, kot kvartetu lepo pridodala še ena kitara, da bi zveneli še bolj nasršeno in glasneje, vendar funkcionira vse povsem suvereno. Martin Sweet pokrijva ogromno prostora sam s kitaro in to počne nadvse učinkovito. Omenjeni kitarist in njegov pajdaš ter basist Peter London, sta skozi leta zadržala še največ sleaze in glam šminkerije na sebi. Čeprav je Gabriel silno dobro vozil in se suvereno spopadal z repertoarjem, pa mu manjka karizme. Fant deluje na odru le preveč »prijazno« ter daje videz pridnega fantiča. Definitivno ne gre pričakovati, da bo vskočil lahko v obuvalo  nenadomestljivega ustanovitelja in pokojnega vokalista skupine Davea Leparda, pa vendar. Ne glede na vokalno korektnost, je tako med koncertom v zraku vseskozi vladal občutek, da manjka pri vsej stvari pika na »i«. Bend je odigral sledeč repertoar: Tikket, Riot in Everyone, So Alive, Queen Obscene / 69 Shots, We Are the Legion, Down With the Dust, In the Raw, It’s a Miracle, Die Another Day, Blues Jam / Used to Love Her (orig. Guns N’ Roses), Cocaine Cowboys in v dodatku: Breakin’ the Chainz, Miss Pain / Rebel, Generation Wild.

Sklenil se je torej še en Bang Your Head!!! Dvajseti po vrsti. Nemara je manjkalo na programu tretjega dne, kakšno bolj atraktivno in zveneče ime, ki bi bilo postavljeno na sam zaključni del programa. Dejansko so se zanimive reči sklenile tega dne z nastopom Pretty Maids, tako da je manjkal občutek zaključnega krešenda. No, vsekakor pa ni manjkal ni niti letos, znameniti ognjemet in seveda krepostni »na svidenje«, do prihodnjega leta, ko znova odrinemo na rajanje v Balingen.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X