Bang Your Head!!! festival (2010) drugi dan – spet te zvite in malopridne sestre! (2010)

0 8

Lokacija: Balingen / Messegelände / Nemčija
Datum: petek, 16. 7. 2010
Nastopajoči:
10:00 – 10:40 TOXIN
10:50 – 11:30 SAVAGE GRACE
11:40 – 12:30 BULLET
12.40 – 13.30 SACRED STEEL
13.40 – 14:30 HADES
14:45 – 15:35 TREAT
15:50 – 16:40 FATES WARNING
16:55 – 17:50 THE QUIREBOYS
18:05 – 19:15 NEVERMORE
19:15 – 20:10 DEW-SCENTED (dvorana)
19:35 – 20:45 QUEENSRYCHE
20:45 – 21:55 THE HAUNTED (dvorana)
21:10 – 22:40 TWISTED SISTER
23:00 – 00:30 DESTRUCTION (dvorana)


Drugi dan festivala Bang Your Head!!! 2010 nas je pozdravil pošteno navlažen! Takoj ko smo prisopihali iz Dark Tranquillity prejšnje noči, se skobacali v šotore k zasluženem počitku, je pričelo kapljati z neba. “Ne, že spet!” sem si mislil in zaprosil nebeškega stvarnika (v kolikor ta dejansko obstaja), na vendar “ustavi konje”. Vsako leto je isto. En dan sonce, drug dan mokrota in “brozgoviljenje”. No jutro je minilo kanček drugače. Ritual “klobasa žurke” pod skupnimi moškimi tuši pač ni izostal, a krepka kavica ob družbi prvega grla žalskih graveyard metalcev Interceptor, je več kot le narisala prešeren nasmešek na lica.. Nebo je bilo pretrgano, po njemu so skakljale ovčice, pobožali so nas sončni žarki. A le do….

SAVAGE GRACE: 10.50 – 11.40
…Savage Grace, ko se strne sivina nad nami, ki počasi a vztrajno zbira kot požrešna goba vodo, vodo in vodo. Le do kdaj nas bo tole vreme držalo na suhem? No pojdimo vendarle pod oder. Savage Grace so ameriška (“old school”) heavy metal skupina, ki je opozorila nase v osemdesetih, a tam tudi obstala. Christian Louge je edino ime – reliktno ime, ki se pojavlja v danes reformirani skupini. Ta j izvedla aprila 2010 evropsko turnejo. Ker Christian ni uspel zbrati nekdanjih Savage Grace kameradov, se je obrnil po pomoč k odlični “cover” skupni iz Nemčije Roxxcalibur. Nekateri člani med njimi nastopajo tudi pri odličnih nemških old school metal revitalistih Viron.  Roxxcalibur smo gledali na ogrevalnem špilu, pred dvema dnevoma v dvorani Volksbank Messe. Tam smo se prepričali glede na izbor priredb, da so to resnično glasbeniki, ki jih drži skupaj pravi prvinsko zdravi glasbeni okus in občutek za metal. Louge, ki je na začetku pri Savage Grace drgnil kitaro, je tako sčasoma presedlal na vokal v skupini. Na odru je v Balingenu nastopil torej povsem v vlogi pevca. Njegov vokal je odseval melodično razgibanost, čistost in plasma odločne voltaže, vendar pa so ga najvišje lege nekajkrat kar krepko krivile. Če ne prej, se je do takrat maloštevilna publika pod odrom lahko prepričala, ko se je zasedba lotila Judas Priest skladbe Exciter in je Louge nekajkrat povsem pogorel na vokalu. Morda kanček preveč samozavesti to pot v izbiri priredbe.

Kakorkoli, poznavalci skupine, so prišli na svoj račun, saj je Louge zložil repertoar v celoti iz obeh Savage Grace albumov, ki so izšli v osemdesetih “Master Of Disguise” (1985) in “After The Fall From Grace” (1986)”, poleg tega pa vključil k izvedbi še skladbo The Dominatress iz istoimenskega EP-ja, ki je izšel leta 1983. Člani Roxxcalibur Andreas “Neudi” Neuderth (bobni), Roger Dequis (kitara), Eric “Kalli” Kaldschmidt (kitara) in Mario Long (bas kitara), pa so kot pravi mojstri kameleonstva v celoti upravičili svoje poslanstvo. Nastop Savage Grace je pomenil tako enega izmed tistih znamenitih sladkorčkov, ki jih vsao leto na repertoarju ponudi festival Bang Your Head!!!. Vprašanje je kolikokrat bomo lahko še dobili priložnost, da prisluhnemo v živo stari ameriški metal šoli v režiji Savage Grace.

BULLET 11:45 – 12:30
Po Enfrocerjih prvi dan so bili Bullet že drugo pozitivno presenečenje iz dežele Volva ter lepih deklet, ki je napadlo oder BYH!!! festivala. Švedska in širše Skandinavija je in bo ostala meka odličnih glasbenikov, kjer mladina odrašča s kvalitetno rock glasbo z roko v roki, zato ne preseneča, da iz tistega koščka sveta prihaja toliko s skupin, ki kar kipijo od potenciala. Motoristični videz mladcev je že ob prihodu na oder jasno nakazal, “kam pes taco moli”. Švedi, ki so do sedaj izdali dva studijska albuma, so me že z uvodno Pay The Price priklenili pod oder, kjer sem ostal vse do konca nastopa. Formula je preprosta – odrezavi in umazani riffi v stilu AC/DC ali Krokus godbe in bombastična energija, primerljiva z Airbourne koncerti. Ritem sekcija skozi igrane skladbe ni priklenjena na en sam bit, pač pa se hitrost med samo skladbo tudi po večkrat zamenja, kar poveča dinamičnost, veliko je tudi prehodov, za katere poskrbi bobnar Gustav Hjortsö. Osrednja povest nastopa Bullet je bil vokalist Hell Hofer, ki zaradi nekoliko bolj buckaste postave ne zmore tako energičnega nastopa, zato stavi na visok, rezek glas naravnost iz grla, katerega prodornost se lahko primerja z energijo izstreljenega naboja! Bullet so znali izkoristitit oder, saj so s tekanjem dobro zapolnili prazen prostor, ob refrenih pa ničkolikokrat v Judas Priest slogu stopili skupaj in z ramo ob rami večglasno odpeli refren. Poleg karizmatičnega vokalista in odrske igre je adut banda še neverjetna uigranost, vendar pa bodo morali za skok na naslednjo stopničko v svoji karieri Bullet razviti več lastne glasbene identitete, da jih ne bomo še naprej zamenjevali z omenjenimi velikani rock’n’roll trušča.

SACRED STEEL: 12.40 – 13.30 
Zabavni simpatični Nemci! No, no… Če ostaneš pri studijskih izdelkih, takšnega vtisa gotovo ne dobiš. A ko se srečaš s Sacred Steel na odru, silijo usta kar sama od sebe v iskriv nasmeh. Z Gerritom P. Mutz-em v vlogi frontmana, si lahko brezskrben. Gerrit postori vse. Je zabaven v svojih komentarjih, poseduje pa neverjetno simpatičnost in karizmo. Ko se opravi v vojščaka, kakršen bi sodil kvečjemu k nemškim alko blaznežem Tankard, nadene nase pasove nabojev ter majico s katere “kriči” naš stari dobri Ronnie James Dio, ga ni nebodigatreba, ki bi ga Gerrit s svojim nastopaštvom pustil ravnodušnega. Sacred Steel so absolutni posebneži na prizorišču nemškega metala. Njihova druga plošča “Wargods Of Metal” iz konca devetdesetih, ki je v marsičem bazirala slogovno na močni opori črpanja navdiha iz pridobitev “american old school speed metala”, ostaja še danes verjetno njihovo najbolj prepoznavno delo.

Nemci so na odru izredno samozavestni in suvereni. Vseskozi polno aktivni v čupanju in tekanju, izdelano medsebojno sodelovanje frontne linije kitar in bas kitare. Všečno v vsem! Zvočne karakteristike so bile tudi na drugem dnevu festivala optimalne in fantom je to omogočalo izvedbo optimalnega nastopa. Gerrit, ki sicer ne sodi v najvišjo ligo po kakovosti kar se vokalnih karakteristik tiče, pač pa kot že omenjeno, rešuje večino stvari, s svojo karizmo, duhovičenjem na svoj račun in prirojenim igralskim talentom, ni imel večjih težav z izvedbo vokalov.

Kleni in neprebojni kvintet Gerrit Mutz (vokal), Jonas Khalil (kitara), Jens Sonnenberg (kitara), Kai Schindelar (bas kitara) in Matthias Straub (bobni) ostaja torej še naprej pojem posrečene kombinacije zabave in pristne metal sporočilnosti! Večji ko je oder, bolj pride ta kombinacija do izraza. Kdo bi si mislil, da bodo Sacred Steel obstali in se razvili v neuničljivo enoto, potem ko sem jih prvikrat gledal daljnega februarja 2001 v družbi Primal Fear in Children Of Bodom. Koncert Sacred Steel je pomenil enkratno zabavo in pripravil nadvse ugodna tla za nastop še enih letošnjih povratnikov.

HADES: 13.40 – 14.30 
Da. Povratnikov. V originalni postavi združeni Hades, so prispeli na letošnji Bang Your Head!!!, kot nadomestilo za odpovedani nastop njihovih ameriških rojakov Jag Panzer. Tudi Hades je bilo jasno kako pristopiti, h korenitem osmojevanju metalskih glav Bang Your Head festivala! Set listo so sestavili iz glavnine skladb studijskega prvenca “Resisting Success” (1987) in njegovega naslednika “If At First You Don’t Succeed…” (1989) ter odprli svoj nastop z Exist To Resist (album “Exist to Resist”, 1995).

Alan Tecchio, v karieri med drugim že tudi prvo grlo Watchtower in Seven Witches, je odpel vse fenomenalno. Zadržal je eksplozivnost in moč v svojem variabilnem in melodično čistem pristopu, Hades pa so nizali klasiko za klasiko. Iz vrst občinstva so prejeli izredno podporo ter odobravanje, kajti na spregled jih ni bilo vse od leta 2002. Skupina, ki ji je figo mar za zunanji videz in deluje zato po, kot razbita četa ameriških demonstrantov proti zalivski vojni, sanira brez večjih težav opisano malomarnost z preverjeno kompaktnostjo odrske izvedbe klasičnega materiala. Glasbena vsebina, ki se je razvila v želji po še hitrejšem igranju, kot ga je istočasno razvijalo gibanje N.W.O.B.H.M. na evropskih tleh, je oživilo na odru nekaj nepogrešljivih in znamenitih skladb, kot med drugim On To Iliade in Nightstalker v zaključku (obe s prvenca), pa tudi Widow’s Mite, The Leaders?, sta v začetnem delu nastopa priklenila publiko čvrsto ob sebi. Srednji del nastopa, ki so ga krasile večinoma skladbe iz drugega studijskega albuma, je popestrila tudi Voodoo, ki je sodila po izvedbi v najvišji kakovostni rang izvedbe priredb skupine Black Sabbath na letošnjem festivalu. Hades so dokazali, da je njihovo ožilje vse polno želje po primordialni metal obsesiji, da je pošast v njih žejna krvi, zobovje neskrhano ter da je strupa v krvni sliki ostalo še na pretek. Upajmo le na novi studijski album ter morebitno evropsko turnejo. Dobrodošli torej doma fantje!

TREAT 14:45 – 15:35
V zgodbi o Treat bi se lahko našel marsikateri hard rock band. Skupina je v drugi polovici osemdesetih izdala nekaj odličnih albumov, ko jih je v začetku devetdesetih kot tank pomendralo vzpenjajoče se grunge gibanje. Leta 1992 so izdali še zvoj zadnji studijski album “Treat”, ko jih je zaton popularnosti hard rocka izbrisal iz glasbenega zemljevida. Svoj povratek med žive so z novim albumom naznanili leta 2006, še boljši izdelek pa jim je uspelo izdati letos, “Coup De Grace” je namreč naletel na pozitivne kritike tako v medijih kot tudi pri fanih.

Ob kroničnem pomanjkanju hard (glam) rocka na tokratni izvedbi Bang Your Heada!!! (lani so denimo tu gostovali W.A.S.P., Pink Cream 69 in Lita Ford) so bili Treat na odru dobrodošli kot voda v grlu žejnega. Pričakovano je nastop potekal v znamenju aktualnega studijskega izdelka, privržencem starejšega materiala pa so navrgli nekaj svojih standardov (Get You On The Run, Conspiracy, Ready For The Taking). Končno je pod odrom uživala tudi skupinica kičasto oblečenih najstnikov, kjer so kraljevale oprijete tigraste pajkice, raztrgane Mötley Crüe majčke živih barv in odločno prevelika sončna očala (kljub oblačnemu vremenu, kakopak!). Treat magija najlepše zaživi v refrenih, vrhuncih skladb, kjer prav vsa peterica prepeva in tako tvori neverjetne harmonične melodije, nabite z energijo. Treat prisegajo na hard rock z jajci! Kljub temu, da je v njihovi celostni podobi močno prisotna glam komponenta, ki jih spremlja že od osemdesetih, lahko pri Treat pozabimo na pocukrane balade tipa Poison. Bo že držalo, da so besedila o dekletih tudi pri Švedih običajna tema, a brezkompromisni hard rockerski zvok izpod prstov kitarista Andersa Wikströma zatre vse želje po ustvarjanju kakih akustičnih balad pretirano cmeravih razsežnosti. Ob šovu, pravoverni rockerski drži in grimasah, pri katerih je prevladoval basist Nalle Påhlsson, smo se ob močnem deževju od Treat poslovili s klasiko World Of Promises. Naj hudomušno dodam, da se je vokalist Robert Ernlund med nastopom populistično zlagal, ko je dejal, da so posebej za ta festival naštudirali “medley”, sestavljen iz nekaj hitov osemdesetih – nekaj tednov nazaj sem namreč ta isti medley slišal že na Švedskem (reportaža tukaj). Za ljubitelje melodičnega rocka, kjer so pomemben gradnik vzdušja klaviature, je bil nastop Švedov zagotovo vreden celo do kože premočenih oblačil.

FATES WARNING: 16.00 – 16.40 
Pripetilo se je da naliv, ki se je sprožil sredi nastopa Treat ni in ni pojenjal. Nasprotno. Z neba je pričelo pljuskati kot za stavo ,najkrajšo pa so ob tem potegnili ravno Fates Warning na enemu izmed silno redkih koncertnih nastopov v Evropi. Zasedba, ki je danes združena v postavi iz obdobja izdaje studijskega albuma “Paralles” se je odločila, da posveti izvedbi klasik iz tega album največ pozornosti. Skupina zares nima sreče. Že na Sweden Rock festivalu v začetku letošnjega junija, jih je dež korenito opral na odru, to pot na Bang Your Head!!! festivalu, pa ni bilo nič kaj bolje! Ker je bila skupina omejena na pičlih 50. minut se tokrat ni odločila za izvedbo celotne plošče Paralles, kot je to storila na koncertu v švedskem Solvesborgu!

Nastop so fantje odprli z “Disconnected” skladbo One. Ray Alder, ki je sprva še previdno pohajkoval po odru levo in desno, se je kmalu naveličal tega početja. Tako je stisnil zobe, zakorakal na “cat walk” in se približal maksimalno publiki. Ne glede na naliv, je na cat walku prebil večino Fates Warning koncerta. Publika in Alder so vzpostavili izredni komunikacijski most. Zvesti oboževalci skupine, so vztrajali pod odrom in očitno je bilo, da jih prav noben dež ne more pregnati od tod.

Fates Warning so z nastopom potrdili vrhunsko glasbeno podkovanost. Tehnično izredno zahtevna zasnova njihovih klasik se je iskrila sredi Balingena! Nekajkrat je zahvaljujoč pihanju vetra zvok malo “odneslo”, nekajkrat je celo sumljivo “škrtnilo” iz monitorjev, a vse to ni pokvarilo izrednega vzdušja in pozitivne kemije, ki jo je razvila publika polna kljubovanja in podpore skupini! Ta energija je Fates Warning gotovo pomagala, da je zasedba lahko v težkih vremenskih razmerah potegnila iz vse situacije, še en zmagoviti nastop, ki je pomenil hkrati tudi enega najboljših koncertov celotne festivalske ponudbe letošnjega BYH!!!. Ko smo že bili prej pri Hades, bi bila kombinacija Fates Warning in Hades enkratna za morebitno novo headlinersko Fates Warning turnejo po Evropi. Seveda, če skupine ne kupijo kakšni Dream Theater giganti za svojo turnejo ter jo prikujejo v žepno izvedbo repertoarja podporne skupine. Fates Warning ostajajo pojem visoko izbrušenega diamanta neomajne glasbene kvalitete in še naprej ena najbolj prepoznavnih skupin, ki je urezala v svojem razvoju povsem unikaten slog definicije prog metal in art metal vsebin! Manjka samo še nov studijski album. Akcija fantje!

THE QUIREBOYS 16:55 – 17:50
Londonski Quireboysi so na festivalu nastopili kot zamenjava za ameriške glam rockerje Ratt. Po tem, ko so Ratt že potrdili nastop na festivalu, se jim je odprla finačno mnogo mamljivejša opcija nastopati na ameriški turneji skupine Scorpions kot otvoritveni akt, zato so odpovedali vse svoje evropske termine. Kako zelo to spominja na lanskoletno Rockline izkušnjo, ko so se v koži Ratt znašli še eni ameriški hard rockerji – Tesla – tudi njihov menedžment jim je na isti datum rezerviral dva nastopa, krajšo pa je na koncu potegnil BYH!!! festival. A pustimo to ob strani, pred nami je bil nastop skupine, ki s turnejo po domači celini proslavlja 20-letnico izdaje njihovega klasičnega albuma “A Bit of What You Fancy”. Quireboys so skupina z – glede na bogato zapuščino – relativno kratkim stažem na sceni. Artistične vrhunce so doživljali v prvi polovici devetdesetih, a že kmalu nato prenehali z delovanjem. Z vrnitvijo med žive leta 2001 so korenito spremenili svojo postavo, do danes sta se od originalnih članov ohranila le še frontman Spike in kitarist Guy Griffin.

Glasba Quireboysev je vedrega značaja, ob dobro razpoloženih glasbenikih in plesnemu ritmu blues-rock koračnic pa ni vrag, da se ne bi dobra volja preselila tudi med poslušalce! Spike je še enkrat več navdušil s svojo odrsko pojavo – z vijolično rutko, poveznjeno čez čelo se je simpatični Anglež v slogu Davida Coverdalea ves čas poigraval s stojalom mikrofona in z natančno odpetimi linijami s skladbami There She Goes Again ali Man on the Loose netil ogenj med parčki v publiki. Ko govorimo o Quireboysih, ne moremo mimo dejstva, da ima prav vsak komad v sebi vgravirano žgečkljivo-erotično komponento. Rockerska duša skupine se ob prisotnosti klavirskega zvoka in občasnega vskoka orglic nevarno spogleduje z izročilom bluesa, nalezljivi riffi izpod prstov kitarskega para Griffin/Guerin pa so poskrbeli za pravo koncertno poslastico. Poleg starih hitov so odigrali še nekaj materiala tega stoletja, presenetili pa z izvedbo Rainbow klasike Starstruck – na Sweden Rocku, se namreč kljub bistveno daljšemu setu niso odločili za (v tem času zelo popularno potezo) spomin na Dia. Morda bi z v Evropi eksotičnimi Ratt res dobili bolj ekskluziven nastop, a z uigranostjo in pozitivno energijo so Quireboysi odigrali koncert, ki mu ni oporekati – poskrbeli so za naslednjega izmed vrhuncev festivala.

NEVERMORE: 18.05 – 19.15 
Sveže izdani studijski album “The Obsidian Conspiracy” je pripeljal v Evropo tudi Seattlske thrash metalce unikatne glasbene vizije! Govorimo seveda o Nevermore. Ti so obiskali v začetku letošnjega julija tudi slovenski MetalCamp. Nevermore so prišli dati vsem krepko zaušnico hrupa in surove energije, ki jo premore njihova rušilna riffovska pojava.

Pripravili so enkratno set listo, ki jo je načela “Dreaming Neon Black” klasika Beyond Within naslednja The River Dragon Has Come, pa je samo potrdila, da so fantje resnično poskrbeli za veliko veselje njihovih oboževalcev. V nadaljevanju se je namreč izkazalo, da so Nevermore vrnili v set listo lepo malho “Dead Heart In A Dead World” (2000) skladb, ki je za pojme mnogih poznavalcev še vedno kultna Nevermore klasika št. 1.

Kljub zanimivi set listi, pa nastop ni sodil med najboljše na festivalu. Prvo dejstvo, ki to pot ne zdrži pretirane hvale nad doživetim ob gledanju Nevermore, je bilo petje Warrela Danea! Pevec se je opravičil publiki, da to pot njegov vokal pač ne funkcionira. Tako ga je konkretno zmanjkovalo na določenih točkah, kjer se ni slišalo drugega, kot nižje intoniranega hropenja. Je počen pevčev glas bil odraz manjšega prehlada ali le post regeneracijske faze nove neprespane noči? Vrag si ga vedi. No drugi, nemara manj opazni dejavnik, ki nekako ni opravičil slovesa skupine, pa je dejstvo, da se je zasedba, ki po novem deluje znova, kot kvartet, odločila za rekrutiranje dodatnega koncertnega pomočnika, petega glasbenika. To je kitarist Attila Voros. Kdor je gledal Nevermore s Steve Smythom in Jeffom Loomisem na odru, se mu je to pot lahko resnično več kot pošteno kolcalo, po boljših časih Nevermore. Ne govorim, da je bil koncert slab. Daleč od tega. Vendar ni bil tisti kalibra najvišjega kakovostnega nivoja. Steve Smyth (možakarja smo lahko na taistem festivalu gledali dan prej s Forbidden) je pač mojster kitarske veščine in o odrski kompaktnosti, kakršno so razvijali Nevermore v kombinaciji s tem kitaristom nekoč na odru, smo lahko to pot le sanjali.

Jeff Loomis je standardno briljiral v svoji perfekciji. Solaže izpod njegovih prstov so čista poezija, njegov kitarski “gear” pa je enkrat več polno “kipel in dihal”, ko je festival preplavila značilna masivna zavesa zvočnega zidu unikata thrashersko razbeljenega riffanja. V tem ostaja Loomis tudi danes eden najbolj zanimivih glasbenikov, ki se lahko pohvalijo z odkrivanjem in razvijanjem novih dimenzij riffovskega empirizma.

Zasedba je bogato predstavila tudi novi studijski izdelek “The Obsidian Conspiracy”, ki je skozi skladbe Your Poison Throne, The Termination Proclamation, Emptiness Unobstructed in naslovno pesem potrdil, da se pred nami nahaja nov odličen studijski dosežek Nevermore. Fantje so v uri in deset minut pregnali črne oblake in tako je preostanek festivala od tu dalje potekal brez dežne kapljice. Suma sumarum, ne najboljši Nevermore koncert, a tudi takšni morajo občasno biti. Zasedba je sklenila svoj nastop s pogubno Enemies Of Reality.

QUEENSRYCHE: 19:35 – 20:45 
Če je kdo presenetil na festivalu, so to bili Queensryche. Preprosto. Zaradi set liste. Na oder jih je prinesla “Here in the New Frontier” skladba Hit The Black. Kako prosim? Da. Nič kaj priljubljen album med poznavalci skupine je z otvoritveno skladbo nagnal takoj pravi strah v kosti, kaj lahko vse sledi v nadaljevanju. In? Sacred Ground iz “Q2K” je strah potrdil, med Man Down! (“American Soldier”, 2009) ter The Hands (Operation: Mindcrime II”), pa je postalo stanje na festivalu že povsem alarmantno. Ne da bi bile skladbe slabe, a dejstvo je, da so nas Queensryche doslej vseskozi na koncertih razvajali s kultnimi klasikami, ki jim doslej naštete “pesmice”, ne sežejo niti do kolen. Okus popravita k sreči Damaged (“Promise Land”, 1994) in za njo eno izmed najbolj pozitivnih presenečenj tokratne Queensryche set liste The Thin Line (“Empire”, 1990).

Nad vsemi je s svojo odrsko pojavo znova požel vso pozornost enkratni pevec Geoff Tate. Ta si je obril do popolnosti lobanjski svod in uredil mušketirsko bradico ter brke. Pokrit s klobukom in sončnimi očali, se je prelevil v pravega mačista, o njegovi nadvse samozavestni in do popolnosti izdelani odrski igri, pa ne gre izgubljati besed. Mož se vživlja spretno v mnogotero vlogo Queensryche poezije z neverjetno lahkoto, kar je posledica prirojenih igralskih talentov gospoda Tate-a. In v tem mu težko kdo parira. Oder je torej postal Geoff Tate. Ostali (ob Tateovi igri, skorajda statisti) v postavi pa so seveda neobhodni: Eddie Jackson (bas kitara), Michael Wilton (kitara) in Scott Rockenfield (bobni). Slednji se je pojavil na odru z gotovo za polovico manjšim setom bobnov, kot pred dvema letoma, ko so prave orjaške verige držale skupaj njegovo odrsko utrdbo (takrat so nastopili Queensryche na BYH!! 2008 festivalu v vlogi glavnega nosilca prvega dne festivala ter odigrali v celoti oba dela plošči “Operation: Mindcrime”). Naj omenim, da pomaga na odru skupini še peti član. Je le pomočnik in ne stalni član. To je Parker Lundren, ki že s samo emoidno pričesko skrbno polikanih las ne sodi v Queensryche, pač pa prej k Bullet For My Valentine. Poba, pa je med drugim, tudi posvojenec pevca Geoffa Tatea.

Vzdušje pa je odkatapultirala na povsem drug nivo “Operation: Mindcrime” klasike Breaking The Silence. Naenkrat se je vključilo v petje 10.000 glava množica pod odrom. Ta kontrast je bil izjemen. Človeka v hipu oblije kurja polt. Magično! Tate, ki so mu leta vseeno odšrtnila nekaj moči na vokalu, kar se je najprej izkazalo ob izvedbi Breaking The Silence, je ohladil glasilke skozi eno najlepših balad, ki jih je kdajkoli skomponiral svet rocka in metala, “Empire” klasiki Silent Lucidity.

Hitro sta utonili v pozabo tudi The Right Side Of My Mind (“Here In The New Frontier”, 1997) ter sicer odlično izvedena Black Sabbath priredba Neon Knights. Vsi smo namreč umirali za starejšim Queensryche materialom. Skupina nas je uslišala in se v vsem odkupila za svoje ustrahovanje v prvem delu nastopa, skozi perfektno eksekucijo kultnih standardov i Don’t Believe In Love, Empire ter zaključno Jet City Woman! Ne glede na pritožbe zaradi kakovostno zelo neuravnovešene set liste, se je nastop Queensryche izkazal za enega vrhuncev drugega dne festivala. K temu je v enormni meri prispevalo tudi sodelovanje na trenutke več, kot fanatično nakurjenega nemškega občinstva.

THE HAUNTED: 20:45 – 21:55
Kdor ni zmogel preživeti daljšega časovnega premora, ko so pripravljali glavni oder za nastop Twisted Sister, je lahko urno odkolovratil na “kratkočasenje” v dvorano Volskbank Messe. Tam so namreč stopili na oder odlični predstavniki metalcore-a. Švedi The Haunted. Svojo perfektno zmes, ki izhaja iz empirizma riffovskih vsebin Gothenburške šole melodičnega death metala, so, ob avtoritativnemu vodenju vriskača Petra Dolvinga, fantje brez kompromisa in zavor oživili tudi na letošnjem Bang Your Head!!! festivalu.

Repertoar, ki je povzel prav vse studijske albume, z izjemo prvenca ter je pravzaprav utelesil nedavno izdani koncertni album in DVD “Road Kill” (2010), se je izkazal za pravo rojstvo pekla! Že res, da v dvorani ni bilo niti 1000 glav, pa so The Haunted dokazali, da so eden najbolj posrečenih naslovov za vsakogar, ki išče zgolj eno stvar. Neposredni šus v žilo! Preprosto obenem, pa ošiljeno ostro ter strupeno navito preko vseh hrupnih razsežnosti. Kdor je hotel neprebojni riffovski zid enkratnega ritmičnega “groova”, je tokrat na festivalu resnično našel dovolj pravih razlogov, da se je zasukal v divji “mosh pit”, ali pa so ga tovariši naložili na pleča v “crowd-surf”. Dolving, ki na prvi bežni pogled spominja na, v tem primeru povsem nedolžnega veseljaka oziroma Elvis Jackson pevca Budo, publiki ni pustil dihati! Koncerta The Haunted žal nisem mogel spremljati do konca, ker so me moje noge medtem že odnesle v foto pit pod glavni oder, na katerem je bilo vse pripravljeno za nastop Twisted Sister, a nekaj je gotovo. The Haunted so na vrhuncu svojih moči!

TWISTED SISTER 21:10 – 22:50
Napočil je čas za finale jubilejnega 15. Bang Your Head!!! festivala. Napočil je čas za Twisted Sister. Skupina na našo stran Atlantika po ponovnem obujenju leta 2003 praviloma zahaja samo na posamezne nastope, za kakšno daljšo turnejo po Stari celini očitno nimajo volje. Za vse oboževalce Sester je torej možnost ulova skupine na odru prava redkost, ne pa tudi za redne obiskovalce BYH!!! festivala, saj so bile Sestre to pot že tretjič njegove gostje. Prav število gostovanj je bilo tudi vprašanje, ki je srečnežu s pravilnim odgovorom tik pred začetkom koncerta prineslo tudi kitaro J.J. Frencha z vsemi podpisi Sester. Upajmo, da jo bo pridno drgnil!

Deset minut čez deveto je bilo že vse pripravljeno. Oder odet v temo, pod njim gneča. Čakamo. Šele dobrih 20 minut po prvotnih načrtih se je iz zvočnikov začel razlegati “taped intro” Come Out And Play. Ob do tega trenutka zanesljivi izvedbi festivala, kar se tiče časovnih smernic, verjetno krivdo za zamik pričetka nosi muhasta zvezdniškost Sester. Po predvajanem intru se je začelo zares, skladba The Kids Are back je na oder iztrelila peterico z Dee Sniderjem na čelu. Kljub napovedim v enem izmed intervjujev lani, kjer je Snider dejal, da bo leto 2010 za Twisted Sister prelomno, saj da bodo nehali z uporabljanjem pričesk in dodatkov za ličenje na živih nastopih, se napoved ni uresničila. Oprava na Balingenu je bila napram tisti iz osemdesetih v meji normale, ne moremo je več definirati z besedo “groteskna”, še vedno pa izstopa prepoznavna pričeska Dee Sniderja, zaščitni Twisted Sister znak.

Set igranih skladb je bil pričakovan. Prednjačile so skladbe iz prvih treh izdaj, iz časa, ko je šla pot Sester po glasbenih lestvicah in priljubljenosti med rockersko rajo strmo navzgor, iz četrtega albuma “Come Out And Play” so zaigrali dve skladbi, medtem ko so zadnji resen studijski album, “Love Is For Suckers” popolnoma zignorirali. Kdor pozna ozadje njegovega nastanka, bo že vedel, zakaj. Zanimivo je, da band z zgolj tremi obče prepoznavnimi albumi lahko “headlinea” tak festival, kot je BYH!!!. Sestre so se na vrhuncu slave tako močno vtisnile v srca ljudi, da jim je tam ostalo ostati vse do danes, levjo uslugo za to brez dvoma nosi mega hit We’re Not Gonna Take It. Presenetljivo uvrščen že v sredino nastopa, je požel glasne ovacije in kar dvakrat prisilil glasbenike, da so se že po zaigranem komadu morali vrniti nazaj na refren, predno so prešli na power balado The Price. Redni del nastopa so zaključili z drugim velikim hitom, I Wanna Rock, razteganje katerega je šlo preko vseh mej dobrega okusa, višek pa doseglo z “inteligentno” besedno igro in prepevanjem “I wanna fu*k”.

Poanta delovanja Twisted Sister je vedno bila dobra zabava. Skupina nikoli ni slovela po artistični odličnosti ali tehničnemu obvladovanju inštrumentov, zato so glasbenim sladokuscem uspehi Sester mnogokrat nerazložljiv pojem. Bobnarski solo A. J. Pera je izpadel kot slab povzetek prve lekcije bobnarske klinike Mikea Terrane, tudi ob udrihanju basista Marka Mendoze po svoji ljubljenki bi si marsikdo raje zatisnil oči in ušesa, da si prihrani trpljenje. Večina šova tako visi na plečih Dee Sniderja, ki mu ob prepoznavnosti in karizmi ni težko voditi nastopa in s (pre)dolgimi nagovori publiko pridobivati na svojo stran. Gledavši na zmožnost držanja publike v nenehnem transu spada Snider med najboljše frontmane na svetu. Ob ognjemetu za konec festivala in glasbeni spremljavi komada S.M.F. so Sestre končale svoj nastop – malopridneži so pripravili uro in pol dolgo rajanje, pa čeprav plitkih glasbenih vsebin, ki je marsikaterega glasbenega gurmana pustilo ravnodušnega.

DESTRUCTION 23:00 – 00:30 (dvorana)
Z ognjemetom in nastopom Sester se je za mnogo obiskovalcev festival že končal, tisti najpogumnejši pa smo jo mahnili še v dvorano na poslednji izdihljaj BYH!!! festivala. Po nastopih Forbidden in Artillery prvega dne so bili Destruction edini predstavniki thrash metala stare šole drugi dan festivala. Skupaj s Kreatorji in Sodomi tvorijo zlato trojico nemškega thrash gibanja, ki ima v domačih krajih že kar kultni status, zato je bil ogled Destruction nastopa na domačih tleh obveza.

Destruction so se marca zaradi glasbenih nesoglasij razšli z bobnarjem Marcom Reignom, tako da sta se bila legendarna ustanovna člana Schmier (vokal, bas kitara) in Mike Sifringer (kitara) primorana zagristi v iskanje nadomestila na izpraznjen stolček. Težavo trenutno rešuje v širši javnosti nepoznani nemški bobnar, vendar Schmeir opozarja, da se bo skupina o sprejetju novega bobnarja v zasedbo kot polnopravnega člana odločila šele jeseni, po končani turneji. Glavni in verjetno nazahtevnejši izpit za prihajajočega bobnarja bo polnopravno sodelovanje na mestu back vokalista, kot je pri Destruction že v navadi.

Na koncu odra, tik pred začetkom publike, so kraljevale na železne palice nataknjene lobanje, scenska upodobitev je bila torej kos temačnemu slovesu skupine. Agresivni nastop je že uvodoma ponudil klasiko Mad Butcher, ki je sprožil enega redkih “mosh pitov” na festivalu, Schmier je sicer tekom koncerta pogosto z gestikulacijami podžigal k “moshanju” najbolj razgrete glave v prednjih vrstah. Plavolasi Sifringer je stružil po kitari na desni strani odra, ob njegovi zavzetosti pri opravljanju posla se zdi, kot da v času nastopa pade v trans, ki popusti šele po zapustitvi odra. V brezkompromisni drži Destruction godbe je manj prostora za solaže kot pri nekaterih sorodnih skupinah, zato so ves čas v ospredju rušilni riffi, ki pod odrom skrbijo za pravo vojno vihro. Začasni (novi?) bobnar je brez večjih težav sledil Schmierevim bas linijam, vendar smo močno pogrešali back vokale, ki jih je skušal nadomestiti kar sam Schmier, vendar so bili poskusi bolj jalovi. Skozi skladbe, kot so Tormenor, Devolution in Total Desaster smo se z zadnjimi atomi energije prebili do konca nastopa, ki ga je deloma zagrenil zgolj nejasen zvok izza mešalne mize.

In tako se je sklenil 15. jubilejni Bang Your Head!!! festival. Kot vselej, tudi tokrat človek ne more najti pripomb. Vse je potekalo, kot po maslu. Skupine so imele optimalne zvočne pogoje. Velik oder in ugodni zvočni pogoji, so bili garant odličnih nastopov, ki smo jim bili priča. Nekaj neprijetnosti je prineslo slabo vreme drugega dne festivala, a kar se organizacijske plati festivala tiče, si ta zasluži le najvišje ocene. Koncerti so se mnogokrat pričenjali celo prej, kot je to bilo napovedano. Ob vseh teh pozitivnih občutjih si pač ne moreš zaobljubiti več drugega kot to, da postaneš redni Bang Your Head!!! obiskovalec. Tak festival te s svojo kakovostjo preprosto za vselej uroči. Nasvidenje torej do 14.07., 15.07., in 16.07.2011, ko se vidimo tam znova!

Avtor: Urban Bolta (Bullet, Treat, The Quireboys, Twisted Sister, Destruction)
Avtor: Aleš Podbrežnik (Savage Grace, Sacred Steel, Hades, Fates Warning, Nevermore, Queensryche, The Haunted)
Fotografije: Aleš Podbrežnik

SAVAGE GRACE setlista:
1.Bound To Be Free
2.Into The Fire
3.After The Fall From Grace
4.We Came, We Saw, We Conquered
5.Master Of Disguise
6.The Dominatress
7.Sins Of The Damned
8.Exciter (Judas Priest cover)

BULLET setlista:
1.Pay The Price
2.Stand Up And Shout (Dio cover)
3.Dusk Til Dawn
4.Turn It Up Loud
5.Heading For The Top
6.One Deal With The Devil
7.Rambling Man
8.Bite The Bullet
9.Roadking
10.Bang Your Head

SACRED STEEL setlista:
1.Metal is War
2.Battle Angel
3.Open Wide the Gate
4.Heavy metal To the End
5.Denial of Judas (Heaven Betrayed)
6.Maniacs of Speed
7.Kill the King (Rainbow cover)
8.Carnage Victory
9.Slaughter Prophecy
10.Wargods of Metal

HADES setlista:
1.Exist to Resist
2.Widow’s Mite (Chapter Eleven)
3.The Leaders?
4.King In Exile
5.I Too Eye
6.Rebel Without a Brain
7.Voodoo (Black Sabbath cover)
8.Opinionate!
9.On to Iliad
10.Nightstalker

TREAT setlista:
1.The War Is Over
2.Ready For The Taking
3.Paper Tiger
4.Rev It Up / Party All Over / Too Wild
5.We Own The Night
6.Sole Survivor
7.Get You On The Run
8.Conspiracy
9.Skies Of Mongolia
10.World Of Promises

FATES WARNING setlista:
1.One
2.Life in Still Water
3.A Pleasant Shade of Gray Part III
4.We Only Say Goodbye
5.The Eleventh Hour
6.Point of View
7.Eye To Eye
8.Through Different Eyes
9.Monument

THE QUIREBOYS setlista:
1.Intro
2.Bite The Hand That Feeds
3.Have a Little
4.The Finer Stuff
5.Tramps And Thieves
6.There She Goes Again
7.I Love This Dirty Town
8.This Is Rock ‘N’ Roll
9.Man on the Loose
10.Starstruck (Rainbow cover)
11.7 O’Clock

NEVERMORE setlista:
1. Beyond Within
2. The River Dragon Has Come
3. Your Poison Throne
4. Born
5. Inside Four Walls
6. Narcosynthesis
7. The Termination Proclamation
8. This Godless Endeavor
9. The Heart Collector
10. The Obsidian Conspiracy
11. Emptiness Unobstructed
12. Enemies Of Reality

QUEENSRYCHE setlista:
1.Hit the Black
2.Sacred Ground
3.Man Down!
4.The Hands
5.Damaged
6.The Thin Line
7.Breaking The Silence
8.Silent Lucidity
9.The Right Side Of My Mind
10.Neon Knights (Black Sabbath cover)
11.I Don’t Believe In Love
12.Jet City Woman
13.Empire

THE HAUNTED setlista:
1. Dark Intentions
2. Bury Your Dead
3. 99
4. Trespass
5. The Flood
6. The Medication
7. Iron Mask
8. Bloodletting
9. Little Cage
10. D.O.A
11. No Compromise
12. Moronic Colossus
13. The Guilt Trip

TWISTED SISTER setlista:
1.Come Out and Play (taped intro)
2.The Kids are Back
3.Stay Hungry
4.Captain Howdy
5.Shoot ’em Down
6.You Can’t Stop Rock ‘n’ Roll
7.The Fire Still Burns
8.I Am (I’m Me)
9.We’re Not Gonna Take It
10.The Price
11.I Believe in Rock ‘n’ Roll
12.Burn In Hell (plus drum solo)
13.I Wanna Rock
—dodatek—
14.Under the Blade
15.Long Live Rock’n’Roll (Rainbow cover)
16.S.M.F.


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki