Bang Your Head!!! festival 2010 prvi dan – naj udari kladivo! (2010)

0 11

Lokacija: Balingen / Messegelände / Nemčija
Datum: četrtek, 15. 7. 2010
Nastopajoči:
10:00 – 10:40 THE NEW BLACK
10:50 — 11:30 ENFORCER
11:40 — 12:30 GRAND MAGUS
12:40 — 13:30 FORBIDDEN
13:40 — 14:30
SABATON 14:40 — 15:30
LOUDNESS 15:45 — 16:40
ANVIL 16:55 — 17:55
JON OLIVA’S PAIN 18:10 — 19:20
DORO 19:20 – 20:20
DARKANE (indoor) 19:40 — 20:50
KROKUS 20:50 — 22:00
ARTILLERY (indoor)
21:20 — 23:00 HAMMERFALL
23:00 — 00:30 DARK TRANQUILLITY (indoor)


Minila je burna noč ogrevanja v koncertni družbi Saxon, Demon in Blitzkrieg, prave poslastice vseh ljubiteljev klasičnega zvoka metalskih dognanj, ki jih je dal svetu glasbe N.W.O.B.H.M. Tako je napočil prvi dan 15. festivala Bang Your Head!!!. Globoko sem bil zatopljen v lov za sapo pod ledeno mrzlim tušem VIP šotorišča neposredne bližine festivala, ko so pričeli ob 10.00 uri rogoviliti na odru festivala alternativci The New Black. Nemci, ki so nekako pomešali prvine metala in jih združili z izkrivljenimi prijemi modno trendovskega groove zvoka oznake “alternativno”, so kot preizkusni zajci potrdili, da je festivalski oder pripravljen na vse izzive. Fantje so skozi hitropotezno in melodično vnetljivo Everlasting, pa nadalje Welcome To Point Black, More Than A Man, Ballad Of Broken Angels uspešno odigrali vlogo skupine, ki je odprla festival. Po slišanem sodeč suverena igra s podporo kvalitetnega ozvočenja, vodena z možatim srednje intoniranim aternativnim vokalom, ki bi se z lahkoto znašel tudi v “grunge” vodah. Sicer vse dobro skupini, pa vseeno menim, da skupine takšnih žanrski okvirjev nikakor ne sodijo na festival kova Bang Your Head!!! Njihova glasba je pač namenjena najstnicam, ki obiskujejo MTV-jevsko ponudbo raznih evro festivalov tipa Nova Rock, ali FreQuency.

ENFORCER: 10:50 – 11:30
Stvari pa so postale na moč zrele in resne, ko so na oder stopili mladi old school N.W.O.B.H.M. revitalisti Enforcer iz Švedske. Šele v tem trenutku se je Bang Your Head!!! festival dejansko prebudil v svojem poslanstvu.  Mladi švedski metalski nadebudneži so v letošnjem maju izdali svoj drugi studijski album z naslovom “Diamonds”. Metal Vice, ki se odpre v starošolskem “preludiju” tipa Doctor Doctor kalsikov U.F.O. je takoj nakazal iz kakšnega testa so skvašeni Enforcer. Da je Skandinavija meka fantastičnih glasbenikov, ki jim ne manjka talenta in želje po dokazovanju, ni nova zgodba. Im Enforcer so še ena enkratna pridobitev za metalski svet. Oživljajo namreč poslanstvo starokopitnih britanskih skupin s prve polovice osemdesetih. Torej nekaj, na kar smo ob preobilni poplavi ekstremih skupin v metalu leta 2010 pač za hip pozabili. In to je dobro in na moč zaželeno.

Natančno igranje, riffi okrašeni v harmonijah vodenih s tercami, pogosto trzanje preko riffov, aktivna igra in tekanje po odru, čupanje z ramo ob rami podedovano od Judas Priest in seveda Spandex vse povsod, krepko zategnjen ob mednožno mošnjo! Celo pričeske postrižene v pravem retro slogu metalskih veteranov. Bravurozna uigranost in za rosna leta udejstvovanja suvereno obvladovanje ogromnega odrskega prostora, je že takoj v začetku festivala prineslo na oder prvo izmed vseh lepih presenečenj, ki jih je še skrival dogodek!

GRAND MAGUS 11:40 – 12:30
Naslednji so oder zavzeli predstavniki skandinavske metal šole, Švedi Grand Magus. Njihov princip je totalno nadsprotje živahnemu značaju njihovih predhodnikov na odru, saj trio iz Štokholma stavi na depresivno magijo stoner metala. Grand Magus so zaigrali reprezentativne skladbe zadnjih treh albumov, medtem ko so starejši material svojih prvih dveh studijskih izdelkov v letu 2010 očitno že črtali iz repertuarja živih nastopov. Otvoritvena skladba Kingslayer je postregla z dvojno bas pedalko in posledično hitrejšim ritmom ter s tem oddaljitev od pojma tradicionalnega doom metala oziroma primerjave s slavnimi rojaki Candlemass. Formula Grand Magus glasbe je enostavna, saj jim prisotnost zgolj ene kitare ne pušča veliko maneverskega prostora, kljub temu pa spretno zapolnijo celostno zvočno sliko. Heavy metalski riffi s kančkom blues melosa so zabeljeni s srednje hitro spremljavo ritem sekcije, na glasbeno podlago pa se odlično prileže vokal vodje zasedbe, na koncertu v Rainbow majico oblečenega Janneja “JB” Christofferssna, katerega barva vokala je naravnost ustvarjena za melanholičen zvok Grand Magus izraznosti. Občasni hard rockerski riffi in back vokali (denimo v pesmi Hammer Of The North), ki za trenutek za žanr neznačilno povlečejo celo na harmonično melodiko so karakteristike, ki Švede ločijo od generičnosti nekaterih drugih predstavnikov stoner metala. Švedi so brez nagovorov med skladbami drveli skozi svoj repertuar in nastop zaključili z jurišnico The Shadow Knows, s čimer se je njim namenjen čas (pre)hitro iztekel. Grand Magus so se predstavili v dobri luči, saj so s kvalitetnim nastopom zagotovo pritegnili nase pozornost vseh ljubiteljev umazanega heavy metala.

FORBIDDEN: 12:40 – 13:30:
Razgiban seznam nastopajočih se je nadaljeval z Bay Area thrash metal veterani Forbidden. Ti so tu prvikrat nastopili pred dvema letoma. Torej v letu 2008 oziroma v letu ponovne združitve. V obdobju novega rojstva teh thrash metal odličnjakov so nastal zametki petega studijskega albuma, skupino pa je doletela še ena menjava v članstvu in sicer je Glenna Alvelaisa v postavi nadomestil kitarist Steve Smyth, ki je prišel k Forbidden iz Nevermore, sodeloval pa je tudi s še enimi titani Bay Area scene Testament.

Če imaš v žepu albuma, kot sta “Forbidden Evil” in “Twisted Into Form” res, ne gre varčevati s strelivom, mar ne? Kvintet, ki je prelil krepko litražo znoja sredi neznosne opoldanske pripeke je usekal z Infinite (“Twisted Into Form”) ter pri albumu ostal skozi prve tri skladbe. Je še kaj lepšega, kot spremljati fanatično delo obeh kitaristov Locicera in Smytha, ki z nadnaravno hitrostjo drvita preko kitarskih vratov, ko se kar kadi od vse plejade udarjenih tonalitet, najbolj odštekanih kombinacij soliranja? Če lahko kje zares nad vsem uživamo, ko je govora o Forbidden, so to potem resnično kitarske solaže (“Dobro jutro!” ljubitelji Heathen in Testament). Russ Anderson, ki je po vsej verjetnosti najbolj trpel na soncu izmed članstva ekipe, to pot niti enkrat ni uporabil “cat walka”, pač pa se je bolj kot ne gugal v senci skozi 50. minut na glavnem odru, pokrit s sončnimi očali. “Rdečkar” kot je, gotovo ve, da zanj ni najbolje, če se nastavlja sončnim žarkom sredi poldneva. Russ je odpel suvereno, sicer ne najbolj silovito, kot bi človek pričakoval, a povsem zadovoljivo.

Ljudem je dodobra trgalo v glavah, je pa bilo thrasherjev pod odrom manj. Letos BYH!!! ni ponudil tako dobre thrash metal bere kot preteklo leto. Forbidden vsekakor niso zaobšli poklona Ronnie James Diu. Lotili so se fenomenalne Black Sabbath klasike Children Of The Sea. Smyth in Locicero sta pred tem znova zamenjala kitari in spravila iz njih detonirajoče rušilen zvok v riffu, ki je na najlepši možen način oživil zvočno signaturo “riffmojstra” Iommija. Forbidden so zaključili svoj nastop v visokem slogu s Chalice Of Blood, ki je sprožala največ povratnega hrupa s strani množic. Anderson je v eni izmed pavz opozoril, da je zasedba pravkar sklenila pogodbo za izdajo petega studijskega albuma z založbo Nuclear Blast Records, Forbidden pa so predstavili tudi povsem novo pesem Adapt Or Die, ki si je po slišanem nedvomno zaslužila mesto v repertoarju. Ta skladba je tudi zelo obetavna napoved za novi album, ki bo, v kolikor se bo razvijal v smeri Adapt Or Die, gotovo eden vrhuncev na področju thrash metal izdaj.

SABATON: 13.40 – 14.30:
“Sabaton v vsako vas” bi se lahko glasil slogan za švedske “jeklovarilce” od leta 2005 pa do danes! Power metalci, ki iščejo priljubljenost med metalci v vojnem obešenjaštvu, so v času, ko je svet vse prej, kot naklonjen power metalu, neverjetno uspešni! Sabaton so namreč nastali na prelomu tisočletij! To je ravno prav, da so okusili češnjico na vrhu smetane sadne kupe imenovane “power metal revival”.Vsekakor se je kljubovanje skupine izplačalo. O popularizaciji njihove glasbe znotraj metalskih krogov niti ne gre izgubljati besed. Spomniti se velja le na zadnjo turnejo, ko so Sabaton odpirali koncerte pred HammerFall in le te s svojo suverenostjo vselej nevarno izzvali (v podeljeni vlogi predskupine).

Skupina je pod odrom dotlej zbrala daleč največ privržencev pod odrom, ki so noreli v pripeki z zasedbo. Sabaton so izkoristili veliki oder v vseh pogledih. Sekstet v katerem sproža daleč največ odrske kinetike pevec Joakim Broden – mali človeški oklopnjak, glede na opravo in smešno zabavno kombinacijo Top Gun Ray Ban očal ter indijanskega irokeza, je privlekel na oder tudi prave pirotehnične učinke.

Fantje so skozi himnične napeve skladb Cliffs Of Gallipoli, Primo Victoria in Screaming Eagles nosili na krilih predane oboževalce, ki so kasneje na festivalu prvega dne ustvarili daleč največjo kolono v mrzličnem čakanju na avtograme skupine. Omeniti velja tudi nogomet, ki ga je igral Joakim z oboževalci z uporabo napihljive žoge. V ustvarjalnem smislu gotovo manj zanimiva skupina festivala, pa tudi po prevoženi kilometrini (zanimivo, da to velja tudi za glavne nosilce dneva HammerFall), a kakorkoli obračaš, energija je bila pozitivna in koncert izredna zabava ter radost, kjer so fantje iz Faluna enkrat več poželi visoke simpatije publike. In to oboževalcev različnih starostnih kategorij. Od pravih metalskih “goličev”, do tistih zrelostno sivečih starost oziroma metal gurujev. Sabaton so intenzivni ter več, kot uspešni nastop v Balingenu, kronali s pričakovano himno Metal Machine / Metal Crüe!

LOUDNESS: 14.40 – 15.30 
Če bi mi kdo govoril da bom v tem življenju videl Loudness na lastne oči in jih za povrhu vsega istočasno okusil še z ušesi, bi ga imel za popolnega norca. In neverjetno kako se svet obrača. Prav Loudness so na koncu predstavljali tisto skupino zaradi katerega mi je bil letošnji Bang Your Head!!! festival toliko bolj privlačen. Vsega prgišče festivalskih nastopov v Evropi za Loudness in prvega med njimi so izvedli prav v Balingenu.

Loudness se danes nahajajo pravzaprav v postavi, ki je posnela vse glavne albume osemdesetih. Z izjemo pozicije bobnarja. Na tem mestu so Akira Takasaki (kitara), Minoru Niihara (vokal) in Masayoshi Namashita (bas kitara) vpoklicali v Loudness vrste Masayuki Suzukija, potem ko je njihov originalni bobnar Munetaka Higuchi preminil za cirozo jeter v lanskem letu.

Čeprav je gostota las na kvadratni centimeter lasišča manjša, da ta ne omogoča več košatih natopiranih frizur s kakršnimi so naši Loudness fantje z vehemenco rušili dekleta skozi osemdeseta pod seboj ter je “telovadna jogging meets baseball oprava” (velja za Yamashito in Takasakija) nadomestila nekdanji Spandex, šminko ter onetani kičeraj z verigami, pa so Loudness prišli v Balingen dokazati, da jih potenca in hrupnost še nista zapustili! Glasnost!!! Niihara, ki si je nadel preprosto le kavbojke in klobuk, je ohranil izredno višino. Grlen visok vokal! Kot v najboljših časih! In v Balingenu ga ni izdal niti na eni točki.

In? Loudness niso mogli postreči z boljšo potezo. Odigrali so praktično material v celoti iz albumov skozi osemdeseta z Niiharo na vokalu. Torej svoje zlato in najbolj plodno obdobje, ki je med poznavalci glasbe daleč najbolj čislano. Melodična hard rock šola, ki se na trenutke s svojo povampirjeno riffovsko držo vsekakor brezsramno peča s pridobitvami tradicionalne šole heavy metala, je skozi enkratne klasike Crazy Nights, Crazy Doctor, Esper, Heavy Chains, Let It Go, S.D.I. in seveda zaključno “bombeto” Loudness iz studijskega prvenca “The Birthday Eve” (1981) pričarala pojavo Loudness, kot enega izmed najbolj imenitnih nastopov prvega dne festivala.

In pojava na odru? Takasaki je utrgano nor! Čeprav je to dokaj statičen kitarist, ki redko naredi korak ali dva na svojem mestu, pa njegovi prsti norijo po kitari. Uporablja izključno le tri prste, solira pa z njimi z neverjetno hitrostjo, preciznostjo in ob tem ohranja enkratno kontrolo nad svojim početjem. Goli dokaz je recimo razbeljeni srednji instrumentalni del skladbe S.D.I., kjer Takasaki opravi pravo malo šolo bravuroznih vraž v kategoriji izvabljanja najbolj utrgano neslutenih kitarskih akrobacij. Pravi mali kitarski mag, ki krona visoko začinjenost solaž tudi z enkratno rabo tremela! Loudness ostajajo ime vredno vsega greha. V repertoar so vrinili tudi edino “Mike Vescera era”  skladbo In The Mirror. Fantje blizu Abrahamovih let, so torej nanizali pravi raj za vse tiste starošolske nostalgike, ki jih na BYH!!! festivalu seveda nikoli ne primanjkuje. Kapo dol! Šola japonske perfekcije pač, ki očitno v svoji neuničljivi konstrukciji ne zmore zatajiti ali zarjaveti! Ko bi le našli čas in denar za samostojno evropsko koncertno turnejo! Še tole. Niihara  med gibanjem po odru ni skrival poškodbe desne noge. Ne vem ali gre za permanentno okvaro ali ne, upajmo da bo s pevcem čim prej vse v najlepšem redu.

ANVIL 15:45 – 16:40
Pripravljeni na odmerek dobrega starega metala, ko je bila tovrstna zvrst še v povojih? Tu so Anvil! Nastop Anvilov je bila ena izmed zanimivejših ponudb letošnjega Bang Your Head!!! festivala. Kanadski trio je nastopil zgodaj popoldan, približno na sredini glede na celoten seznam nastopajočih, a ob drugačnem poteku zgodovine razvoja metala bi se kaj lahko pripetilo, da bi Anvil nastopili kot zadnji – v vlogi nosilcev dneva, kot bi to mesto pripadlo denimo Slayerjem, če bi jih festival gostil. Prav o tej temi, kako je Anvile tok zgodovine nepravično naplavil nekam čisto ob rob razvojnega drevesa metala, govori pred dobrim letom izdani dokumentarec “Anvil! The Story of Anvil”, ki je Kanadčane (vsaj za nekaj časa) ponovno aktualiziral tudi na malo večji sceni. Prepričan sem, da se ganljiva zgodba nekoč zelo vplivnega banda dotakne vsakega gledalca, zato se je ob uri pod oder v znak podpore zagotovo odpravil slehrni obiskovalec, ki je dotičen dokumentarec že pogledal.

Kanadski trio sestavljata dva originalna člana, vse od leta 1978 naprej dejavna vokalist/kitarist Steve “Lips” Kudlow in bobnar Robb “Geza” Reiner, postavo pa dopolnjuje še poldrugo desetletje prisotni basist mrkega pogleda Glenn Gyorffy. Nastop se vrti okoli Lipsa, ki je osrednja figura Anvil štorije. Vedri in nasmejani kitarist je zadolžen za vzdrževanje stika s publiko, za nagovore, tarča pogledov pa ostaja tudi med samimi skladbami, saj so stalna soliranja sestavni in prepoznavni del njihove glasbe. Mož tako ves čas razkazuje svojo hitroprstost, kar nastop naredi atraktiven, a hkrati izgubi na sami udarnosti, čeprav je prav udarnost poanta Anvilove biti in njihov zaščitni znak. Večina odigranega seta sega v čas prve polovice osemdesetih, prisotnim so privoščili med drugim Winged Assassins, 666 in Mothro, nepogrešljive klasike, kjer se speed metalski tempo sreča z žmohtnimi riffi umazanega rock’n’rolla. Odmik od standardnega zvoka je predstavljala skladba novejšega emša Thumb Hang, ki jo je Lips v predgovoru posvetil nesmrtnemu Diu, saj naj bi bila prav plošča Black Sabbathov “Heaven & Hell” (1980) glavna inspiracija omenjenega slatkiša z izrazito počasno, doomersko melodijo. Po zaigrani najprepoznavnejši skladbi Metal On Metal je bilo jasno, da je zanimivega srečanja z enim izmed prvih aktov v zgodovini metala onstran luže konec.

JON OLIVA’S PAIN 16:55 – 17:55
Po prvinskem Anvil šusu je prišel čas za melodiko. Po lanskoletnem obisku BYH!!! festivala na ogrevalnem predvečeru je bil tokrat mojster združevanja melodičnih prijemov in heavy metala Jon Oliva gost glavnega odra. Nekdanji Savatage vodja je s skupino v začetku leta izdal četrti studijski album “F estival”, ki ga v tem poletju z nekaj evropskimi koncertnimi termini predstavlja v živo. Kolikor ga pač sploh uvrsti v repertuar – vemo namreč, da imajo na koncertih skupine Jon Oliva’s Pain že vse od nastanka glavno vlogo Savatage klasike. Nič drugače ni bilo niti tokrat.

Druženje je otvorila uvodna skladba že omenjenega aktualnega albuma “Festival”, Lies, nadaljevanje z “Handful of Rain” klasiko Chance pa je poželo prvi val navdušenja Savatage fanov, ki na Olivinih koncertih vedno predstavljajo veliko večino obiskovalcev. Jon je vokalno v dobri formi, njegovi rezki vzkliki naravnost iz grla znajo tako pri Sirens še vedno naježiti kocine! Oliva večino časa preživi zleknjen na stolu poleg klavirja na sredini odra, v trenutkih ko ni izvabljal zvokov iz njegove srede, pa se je občasno sprehodil do roba odra. Šele takrat je bilo opaziti mogočno (milo rečeno) postavo njegovega telesa, ki se po tragični smrti brata Crissa Olive leta 1993 širi v vse smeri in ki ji kar ni videti konca. Tako kot dopoldne že Grand Magus je tudi Jon nosil majico v spomin Diu, s katerim sta bila v prijateljskem odnosu in sta dolga leta sodelovala. Prav Believe je bil zaigran s posvetilom Diu, zato je bila Dio klasika Rainbow in the Dark presenečenje, roko na srce edino v uri nastopa, kolikor je peterici na odru pripadlo. V repertuarju je bilo malo časa za avtorsko delo skupine – poleg uvodne pesmi sta se na jedilniku znašli zgolj še Death Rides a Black Horse in Festival. Potegnjena črta pod nastopom kaže na že znane zaključke: edinstvena kemija Savatage napevov venomer naleti na topel sprejem, ki jih Jon Oliva s svojim karizmatičnim vokalom samo še močneje nabije z energijo, medtem ko preostali četverici kljub profesionalnemu pristopu in izvedbi, vredni velikega odra, ostanejo zgolj drobtinice.

Znova se torej lahko vprašamo: Kdaj za vraga bomo dočakali Savatage reunion?

DORO 18:10 – 19:20
Doro Pesch je verjetno najbolj znana ženska v svetu metala, v katerem je prisotna že skoraj tri desetletja. Žilavosti ji sigurno ne primanjkuje. Kariero je začela pri nemških heavy metalcih Warlock, konec osemdesetih pa zašla na samostojno potjo, katere uspehe še kar žanje. Skozi leta si je Doro na svojo stran pridobivala oboževalce, katerih pregovorna zvestoba se je za eno izmed ključnih dejavnikov izkazala na tokratnem festivalu, saj so zvesti Nemci svojo idolko podprli v velikem številu. Nasploh je nemška publika znana po brezpogojnem sledenju domačih izvajalcev na podobnih prireditvah, zato gneča na prizorišču, ki se je lahko primerjala s tisto med nastopom nosilcev dneva HamerFall nekaj ur kasneje, še zdaleč ni presenečenje.

Njena ekselenca, kakor bi Doro nazvali Warlock oboževalci, ostaja koncertno doživetje, na katerem bo užival vsak heavy metal gurman. Izjemna odrska igra, karizmatična osebnost in nenazadnje izgled so magneti, na katere stavi Doro. Dobro se zaveda svoje ženskosti, zato omenjen atribut zelo rada izpostavlja in cedi sline nemškim metalcem z “bundes liga” pričeskami in tonami našitkov na plečih. V oprijete usnje odeta je Doro ves čas pozirala na koncu “cat walka”, le meter oddaljena od publike, ter med inštrumentalnimi deli tekala do članov spremljevalne ekipe in pozirala še z njimi. Doro pač zna, v tem je prvakinja. Ogrodje nastopa je pričakovano tvoril venček zimzelenih Warlock uspešnic, ki jim je dodala še svoje Running From the Devil, Burn It Up ali Always Live To Win, če izpostavim samo najznamenitejše. Karavani posnemovalcev Dia se je z zaigrano Egypt (The Chains Are On) heavy metal kraljica pridružila še sama, vendar ji gredo bolj kot za samo izvedbo pohvale za izbor! Izpostaviti velja bobnarja Johnnyja Deea, ki z vojaško natančnostjo udarja po svoji artileriji in posrečeno menjava med enojno in dvojno bas stopalko, s čimer v skladbe vnese več kinetičnosti. Vsem pohvalam navkljub bode v nos praktično ista set lista kot na lanskem Wacken Rocks South festivalu (reportaža tukaj), vlečenju refrena Warlock klasike All We Are v nedogled in na trenutke prav pretirajočemu laskanju publike med nagovori.

KROKUS 19:40 – 20:50
Medtem so se že pričeli koncerti v dvorani, kar je novost v ponudbi letošnjega Bang You Heada. Oba večera so v dvorani nastopile po tri skupine, zato je bila ponudba nastopajočih v kvantitetnem pogledu naboljša do sedaj. Prvi so v dvorani nastopili švedski death/thrash metalci Darkane, a sem se sam brez kančka oklevanja odločil ostati pred glavnim odrom, kejr so nastopili Krokus, očetje švicarskega hard rocka in eden glavnih razlogov obiska nemškega festivala z moje strani. Krokus so svoja zlata leta preživljali v prvi polovici osemdesetih, danes pa se na vse pretege trudijo nazaj pridobiti na popularnosti, a kaj je hard rock že lep čas v zatonu. Pred kratkim so na trg plasirali sveži album Hoodoo, s tem nadpovprečnim izdelkom v žepu pa sedaj koncertirajo po Evropi.

ARTILLERY: 20.50 – 22.00 
Veterani so pokazali, da z njimi ne gre češenj zobati! Bili so eni redkih predstavnikov tradicionalnejšega izročila hard rock godbe na festivalu, zato je bila obveza slediti koncertu od prvega do zadnjega diha še toliko večja. Uvodna Long Sticks Goes Boom je takoj nakazala,kakšno pot bomo potili naslednjo uro in še nekaj nastopa. Jedrnati, udarni riffi AC/DC tipa z občasno vsebnostjo “slide” tehnike kitarskega dvojca Von Arb – Kohler, s kančkom manj blues malopridnosti in spogledovanjem s tršim, heavy metalskim zvokom so stalnice Krokus muziciranja že vse od začetka glasbene poti na koncu sedemdesetih. Poleg avtorskih del iz vseh ustvarjalnih obdobij skupine so Švicarji zaigrali lepo število priredb, začenši z American Woman, preko večne klasike Born To Be Wild do velikega finala z Rainbow standardom Long Live Rock’n’Roll. Omenjene skladbe so bile razumljivo sprejete najglasneje, tudi sicer se Krokus lahko ponašajo z dobro podporo na nemških tleh, kar je za švicarske bande v Nemčiji že kar tradicija. Energičnost nastopa je temeljila na že precej sivolasem vokalistu Marcu Storaceu, ki je pridno izkoriščal usluge “cat walka”, puščice nalezljivega riffanja je streljal že omenjen kitarski par Von Arb & Kohler, za uigrano izvedbo pa sta pri Krokus zadolžena stara mačka v ritem sekciji, basist Chris Von Rohr in bobnar Freddie Steady. ki sta v ozadju poveljevala in zanesljivo priplula barko do pristanišča, odetega v tisočere srebrne konfetke.

Artillery so legende thrash metala. Pravzaprav so ga varili skupaj v časih, ko je ta komaj kazal znake prvih obrisov. Globoko v osemdesetih. Riffovsko orientirani, hitre manjave več tempov združenih znotraj ene skladbe! Tehnično gotovo nič kaj lahek zalogaj! V karieri so izdali nekaj odličnih albumov, a se nekako niso uspeli prebiti med opaznejša imena takratne scene. Sledila so obdobja daljših premorov, ko se legendarni Danci znova spravijo skupaj in izdajo v letu 2009 odličen studijski album z naslovom “When Death Comes” – sicer skupno komaj šesti po vrsti. Tega so fantje tako, kot v septembru 2009 na obisku v Ljubljani, obilno predstavili tudi med nastopom v Balingenu. Po videzu prijazni gospodje, ki dajejo vtis, da jih prav nič ne more spraviti iz foteljev ob popoldanskem prebiranju dnevnega časopisja, nosijo v sebi povsem drugačne značajske lastnosti. Peter Thorslund s pogledom prijaznega strička, pa kaže neverjetne podobnosti po videzu z No Means No bobnarjem Johnom Wrightom.

Kockasta tlorisna zasnova dvorane Volksbank je odgnala vse strahove, da bi nemara bili deležni popačene zvočne slike. Ne. Artillery so predstavili svojo glasbo ob odlični zvočni podpori, kjer so se jasno slišali prav vsi elementi njihove strupeno raztogotene thrash metal vsebine. Jedro zasedbe tvorijo trije originalni jezdeci in sicer brata Morten (bas kitara) in Michael Stützer (kitara) ter Carsten Nielsen (bobni), dolgoletni član in kitarist Peter Thorslund ter novoprišlek na mestu pevca Nico Adamsen. Slednji je seveda predstavljal največjo uganko na odru. S svojim kameleonskim značajem izvabljanja melodičnih in čistih pasaž, kot tudi podajanjem v agresivno ekstremne oblike grlenega rjutja, ki so zahtevale veliko porabo sape in obraznega spakovanja (zlasti napihovanja lic), skozi vrtoglavo lovljenje (tudi) najvišjih sekvenc, je mladi Nico več kot opravičil pozicijo frontmana Artillery.

Svojo karizmatično figuro je nadgradil z nošnjo vojaške čelade in očal, po čemer bi ga lahko uvrstili med največje gorečneže Sodom opusa, samozavestno pa je vodil nastop skupine skozi dobro uro razpoložljivega časa. Zasedba, ki poleg novitet Rise Above it All, When Death Comes, Upon My Cross I Crawl, The End in 10.000 Devils, ni pozabila ustreliti tudi nekaj klasičnih koračnic (med drugim By Inheritance, Terror Squad,  Khomaniac, The Almighty), se je odločila posvetiti Ronnie-ju nadvse zanimivo Black Sabbath priredbo. Na repertoarju se je namreč znašla Computer God (“Dehumanizer”, 1992). A moram pripomniti, da ta poteza ni bila najbolj pametna, saj je presekala nastop na dva dela. Do te skladbe je bil juriš skupine skorajda brezmadežen v sprožanju ekstremne energije! Sabbath klasika je situacijo nehote umirila, skupini pa je v nadaljevanju zmanjkalo nekaj več minutaže, da bi izpeljala konec koncerta v energetskem fluksu, ki bi dosegal eksplozivnost visoko vibrantne stopnje brezkompromisne udarnosti začetnega dela nastopa. Skupina je izredno uigrana in med nastopom se ni začutilo, da bi zgrešila kak ton, ali se sporekla v sami ritmični bazi svoje odrske sporočilnosti. Artillery so torej enota, ki jo morate v letu 2010 obvezno obiskati, kadar se mudijo v bližini vaših krajev.

HAMMERFALL: 21.20 – 23.00 
Čudna so pota gospoda! No tako pravijo. Vseeno nekatere poteze spominjajo na opisani rek prve stavčne povedi. HammerFall glavni nosilci Bang Your Head!!! festivala. Lepa je ta. Od kod sedaj pomisleki? HammerFall so vseskozi na turnejah, so aktivni v izdajah studijskih albumov, zato so jih koncertni odri Evrope vseskozi polni, kot tudi CD predvajalniki. Očitno je naneslo tako, da v letošnjem poletju ni bilo ustrezne velike skupine, ki bi začela svojo kariero recimo na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta, pa bi iskala nastope na poletnih festivalih Evrope. Za skupino veličine tipa Iron Maiden pa so na Bang Your Head-u!!!, pač premajhni. “Ne” tudi za Motorhead , “ne” tudi za Accept in (k sreči) “ne” tudi za Manowar (če smem biti nekoliko zloben – že Sabaton so bili vrh glave he, he,…)! Kakorkoli, odločitev je padla in HammerFall so priromali na oder natanko ob določeni uri.

Nastop so začeli v znamenju novega studijskega izdelka, raje rečem aktualnega studijskega izdelka “No Sacrifice, No Victory” (2009) s katerim smo jih lanskega aprila pričakali tudi v slovenskem Mariboru. HammerFall so kvintet odličnih glasbenikov, ki so prekaljeni lisjaki. V zadnjem obdobju so se okrepili z izvenserijskim virtuozom na kitari Pontusom Norgrenom, ki je prej igral pri The Poodles in opravljal v karieri med drugim tudi funkcijo kitarskega tehnika Y. J. Malmsteenu. V zasedbo se je vrnil originalni “Glory To The Brave” basist – drobni Fredrik Larsson. Če tem fantom podeliš velik oder, potem si lahko prepričan, da boš prejel več, kot obilno porcijo rulete HammerFall skladbic v svoj prešerni “fris”, od katere se še lep čas ne boš opomogel. Naj zavlada odru torej “power metal”!

Prvi konjeniki “revivala evro power metala” so presenetili kmalu po začetku nastopa, ko so po dolgem, dolgem času vrnili v set listo otvoritveno skladbo studijskega prvenca “Glory To The Brave” (1996) z naslovom The Dragon Lies Bleeding. Izvedba te skladbe je hkrati pomenila tudi enega najbolj zanimivih trenutkov njihovega nastopa. Pri HammerFall vselej godi izredna odrska igra v smislu samega gibanja kvinteta, zavzemanja položajev na odru – izkoriščanja samega odrskega prostora. Večji ko je, bolje se HammerFall razmahnejo na njem. Na tak način znajo fantje držati v šahu publiko, da ta še raje sodeluje z njimi. Cans je v instrumentalnih pasažah divje čupal na odru, Dronjak in Norgren sta se večkrat postavila bočno z ramo ob rami, ko sta igrala harmonije v tercah, v tem početju ni izostajal niti Larsson. Na odru so HammerFall imeli še dodatni “zimprovizirani” oder, po katerem so prosto tekali do Johanssonovih bobnov in nazaj, svojo odrsko aktivnost pa so seveda izkoriščali tudi tako, da sta kitarista večkrat pritekla povsem na skrajni levi in desni rob festivalskega odra.

Cans je izreden frontman, ki v premorih natanko ve kaj mora govoriti, da drži publiko ob sebi. Njegova ogovarjanja niso pretenciozna, niso nastopaška, pač pa vselej vsebujejo pravo mero humorja in razpolaganja z zanimivimi informacijami. Med njimi je bila to pot tudi tista, da so HammerFall nastopili že leta 1997 na Bang Your Head!!! festivalu. Takrat je ta potekal še v dvorani v mestu Tübingen. V tistem času obetavni “zelenci” HammerFall, pa so odprli sam festival (glavni nosilci večera v družbi sedmih nastopajočih, so takrat bili Nemci Gamma Ray).

HammerFall so zbrali pod odrom številko 8.500 – 9.000 prisotnih, območje fan pita pa je sprožalo daleč največ predanosti skupini med koncertom. Švedi so seveda mislili tudi na izdatno mero pirotehničnih učinkov, ki so vsebovali tako igro ognja (detonacije), kot prasketanje raketnih isker, oder pa je bil večkrat med koncertom zavit v pravo dimno zaveso. Nastop skupine si zasluži najvišje ocene. Tako po zvočnih karakteristikah, kot tudi po visokem vzdušju, ki so ga fantje oživili. Nekaj neljubih težav je imel s svojim prenosnim mikrofonom le Joacim, takoj ob začetku med Punish And Enslave. Pomislek, da tako izkušena skupina, kot je HammerFall ne bo bila kos velikemu odru, se je izkazal za pravo neumnost. V drugem dodatku so fantje izvedli tudi Rainbow skladbo Man On The Silver Mountain, skupini pa se je na odru pridružil, kot posebni gost ob tej priložnost nihče drug, kot Dark Tranquillity pevec Mikael Stanne. In to ne brez razloga. Bil je namreč originalni HammerFall pevec. Stanne si je na tak način lahko s svojim rezkim, nižje intoniranim vokalom, že ogrel glasilke, pred nastopom Dark Tranquillity, ki je sledil po koncertu HammerFall v dvorani Volksbank Messe.

DARK TRANQUILLITY 23:00 – 00:30 (indoor)
Ni še minilo deset minut od presenetljivega skoka na glavni oder vokalista Mikaela Stannea, ko so Švedi Dark Tranquillity z At the Point of Ignition že krenili na uro in pol dolgo potovanje skozi svojo studijsko diskografijo s povdarkom na februarja izdanem albumu “We Are the Void”. Edini pravi še delujoči predstavniki slavne gothenburške šole melodičnega death metala, ki je Gothenburg postavila na svetovni metal zemljevid, so s spevnimi skladbami zalučali rokavico zabave željni, agresivnejšim ritmom naklonjeni množici. Prepoznavnost so Dark Tranquillity našli s klaviaturnim spremstvom Martina Brändströma, katerega prisotnost skozi vso skladbo zna biti še kako privlačna za vse ljubitelje iskanja melodike v ekstremnejših metalskih zvrsteh, njegove melodije večkrat tvorijo celo glavno vlogo v intrih in izhodih iz skladb. Priporočljivo tudi za tiste, ki se navadno izogibajo melodeth zvokom! Band se je na notranjem odru znašel odlično, brez dvoma bi energija klubskih nastopov navajene skupine namreč na glavnem odru izpuhtela v zrak med zvezde, za jagodo na vrhu smetane pa je poskrbel zvok iz mešalne mize, ki je dobro poskrbel za v svetu melodičnih zvrsti še kako pomembno simbiozo na relaciji klaviature – kitari. Še enkrat več je svojo večstranskost dokazal karizmatični Stanne, ki mu prehodi iz globokega growla do čiste vokalne linije ne povzročajo niti najmanjših preglavic. Fani so zagotovo prišli na svoj račun, čeprav sem, roko na srce, glede na sloves Švedov pričakoval večjo gnečo pod odrom. Razlog gre iskati v dejstvu, da je Bang You Head!!! namenjen prvenstveno heavy metalskim privržencem, zato so se v celotnem seznamu nastopajočih Dark Tranquillity znašli na samem vrhu ekstremnosti in posledično manjšemu zanimanju publike, kot bi ga dobili na katerem od drugih festivalov.

Avtor: Urban Bolta (Grand Magus, Anvil, Jon Oliva’s Pain, Doro, Krokus, Dark Tranquillity) 
Avtor: Aleš Podbrežnik (uvod, Enforcer, Forbidden, Sabaton, Loudness, Artillery, HammerFall)
Fotografije: Aleš Podbrežnik

ENFORCER set lista:
1. Midnight Vice
2. Mistress from Hell
3. On The Loose
4. Katana
5. Roll The Dice
6. Diamonds
7. Scream of the Savage
8. Walk With Me
9. Take Me to Hell
10. Evil Attacker

GRAND MAGUS set lista:
1. Kingslayer
2. Like The Oar Strikes The Water
3. Silver Into Steel
4. At Midnight They’ll Get Wise
5. Wolf’s Return
6. I, The Jury
7. Hammer Of The North
8. Iron Will
9. The Shadow Knows

FORBIDDEN set lista:
1. Infinite
2. R.I.P.
3. Step By Step
4. Through The Eyes of Glass
5. Adapt or Die
6. Children of the Sea
7. Chalice Of Blood

SABATON set lista:
1. Ghost Division
2. Panzer Battalion
3. Coat of Arms
4. Saboteurs
5. Cliffs Of Gallipoli
6. The Price Of A Mile
7. Screaming Eagles
—dodatek—
8. The Art Of War
9. Primo Victoria
10. Metal Machine / Metal Crüe

LOUDNESS set lista:
1. Crazy Nights
2. Crazy Doctor
3. Esper
4. Heavy Chains
5. In the Mirror
6. Let It Go
7. S.D.I.
8. Loudness

ANVIL set lista:
1. March of the Crabs
2. 666
3. School Love
4. Winged Assassins
5. This Is Thirteen
6. Mothra
7. Heaven And Hell / Thumb Hang
8. White Rhino
9. Metal on Metal

JON OLIVA’S PAIN set lista:
1. Lies
2. Chance
3. Jesus Saves
4. Sirens
5. The Dungeons Are Calling
6. Death Rides a Black Horse
7. Edge of Thorns
8. Gutter Ballet
9. Believe
10. Festival
11. Rainbow in the Dark
12. Hall of the Mountain King

DORO set lista:
1. You’re My Family
2. I Rule the Ruins
3. Earthshaker Rock
4. Running From the Devil
5. Burning The Witches
6. Egypt (The Chains Are On)
7. Für Immer
8. Burn It Up
9. Celebrate
10. Metal Racer
11. Always Live To Win
12. Breaking The Law
13. All We Are

KROKUS set lista:
1. Long Stick Goes Boom
2. American Woman
3. Rock’n’Roll Handshake
4. Tokyo Nights
5. Fire
6. Burning Bones
7. Screaming In The Night
8. Easy Rocker
9. Bedside Radio
10. Heatstrokes
—dodatek—
11. Hoodoo Woman
12. Born To Be Wild
13. Long Live Rock’n’Roll

HAMMERFALL set lista:
1. Punish And Enslave
2. The Dragon Lies Bleeding
3. Crimson Thunder
4. Hallowed Be My Name
5. Renegade
6. Last Man Standing
7. Blood Bound
8. Heeding The Call
9. Rebel Inside
10. Any Means Necessary
11. Stronger Than All
12. Riders Of The Storm
—dodatek I.—
13. Secrets
14. Let The Hammer Fall
—dodatek II.—
15. Man On The Silver Mountain
16. Hearts On Fire

DARK TRANQUILLITY set lista:
1. At The Point Of Ignition
2. The Fatalist
3. Focus Shift
4. The Wonders At Your Feet
5. Final Resistance
6. Misery’s Crown
7. Punish My Heaven
8. Iridium
9. Shadow In Our Blood
10. The Lesser Faith
11. Dream Oblivion
12. Lethe
13. Lost To Apathy
14. ThereIn
15. The Grandest Accusation
16. Terminus (Where Death Is Most Alive)


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki