Večer glasbene odličnosti preživet v družbi Marka Knopflerja (2010)

0 41

“Mark Knopfler je več tisoč glavi množici predstavil vrhunce solistične glasbene poti, manjkati ni smelo niti nekaj utrinkov aktualnega albuma, poleg pa je seveda pristavil še malenkost predvidljivega brskanja po Dire Straits zapuščini”

Lokacija: Amfiteater Camerini / Piazzola sul Brenta (Padova) / Italija
Datum: 08.07.2010


Minuli petek je prešerno razpoložena RockLine ekspedicija ponovno odrinila v smeri Italije. Lokacija je bila že znana: osrednje dvorišče amfiteatra Camerini, vraščenega v spokojno sredico mesteca Piazzola sul Brenta, ki letos resnično ne skopari s ponudbo odličnih koncertnih dogodkov. Razlog za vnovično “laško ekskurzijo” se je tokrat skrival v nastopu Marka Knopflerja, glavni gonič uradno sicer nikoli preminulih Dire Straits se je namreč zvrnil po bregu do padske nižine. Živega in zdravega smo ga ujeli prav za zidovi amfiteatra Camerini. 

Knopflerjev obisk Padove je, za razliko od našega zadnjega snidenja z njim v Vidmu, minil v malenkost bolj umirjenem tonu. Markovo razpoloženje je bilo odlično, kronal ga je s pristnim stikom publiko, kateri na samem začetku večera ni pozabil nameniti nekaj bežnih opisov neprisiljenega radovanja, ki se mu tradicionalno porodi ob slehernem obisku Italije. Kdo bi mu zameril, amfiteater Camerini je namreč prelepa lokacija, v bistvu pisana na kožo prefinjenemu glasbenemu izrazu kitarista. Knopfler je glavnino večera presedel na vrtljivem stolčku (sam je v šaljivem tonu pristavil da sede mnogo bolje vidi). Znano je, da ga že dlje časa mučijo težave s hrbtom, zato je bil primoran telesne aktivnost na odru zreducirati do minimum. Pri pogostem menjavanju kitar (Mark eno šeststrunsko prijateljico za drugo namreč zamenja skoraj po vsaki skladbi) mu tako pomaga uslužno odrsko osebje.

Odrska zvočna slika nekdanjega Dire Straits “mainmana” je danes vse prej kot simultantka glasbenega mojstra, v prvi vrsti gre za timsko delo osmerice z jasno razdeljenimi vlogami. Mark Knopfler je countryjaštvo minulih let na zadnjem albumu “Get Lucky” zamenjal za ležerno raziskovanje čarov otoške folk glasbe, pri tem pa se bolj kot kadarkoli prej zanaša na muzikalični vnos spremljevalne zasedbe. Pri oprijemanju folkovskih motivov in gnetenju njih v prepoznavno slišno obliko sodeluje skladno orkestrirana pestra druščina inštrumentov, od violine, kontrabasa, flavte do simpatično udomačenega zvoka harmonike. Pri opiranju na barvito zvočno opremljenost spremljevalne zasedbe je kitarist stalno izzival dialoge, veliko prostora je denimo puščal pihalni sekciji, s katero se je najraje zapletal v sproščeno razvlečene debate. Na vrhuncih vseh teh poigravanj je Knopfler razvijal svoj prepoznavni minimalizem, ki se vedno znova zdi kot neusahljiv vodnjak glasbene čarobnosti in intimnih občutij. Ob očarljivosti kitarske igre smo bili pripravljeni odpustiti celo na trenutke precej moteči raskavosti njegovega glasu, ki se je z leti nesramno uštulila med debele plasti melanholije in otožnosti.

Mark Knopfler je več tisoč glavi množici predstavil vrhunce solistične glasbene poti, manjkati ni smelo niti nekaj utrinkov aktualnega albuma, poleg pa je seveda pristavil še malenkost predvidljivega brskanja po Dire Straits zapuščini. Če se za trenutek najprej ustavimo kar pri slednjih. Mark je predvidljivo posegel po “Telegraph Road”, “Brothers In Arms”, “So Far Away” ter seveda “Sultans Of Swing”, ki je od omenjenih izzvenela daleč najbolj rezervirano. Ostanek se je sestavil v rutinsko obujanje nostalgičnih spominov. Navdušila je predvsem interpretacija materiala post Dire Straits obdobja.Ob že običajnih “What It Is”, “Hill Farmer’s Blues” in “Sailing to Philadelphia” je Mark razmetaval s pregovorno briljanco kitarske igre, ki se je vztrajno metala na barve sentimentalnosti.

Vrhunce koncertnih nastopov Marka Knopflerja že dolgo ne gre več iskati v pogrevanju starih zadev, ne glede na to koliko prahu navdušenja in čustvovanja omenjene dvignejo, temveč v svežih avtorskih pristopih, ki dandanes iz glasbenika na odru iztisnejo neprimerno več pristne življenjske energije. Večerno druženje z legendo za obzidjem osrednje koncertne lokacije zdaj že domačne Piazzole sul Brente je postreglo prav s potrditvijo tega dejstva. Koncerti Marka Knopflerja nedvomno ostajajo zagotovilo odlične glasbene izkušnje, ki bi si jo sleherni glasbeni sladkosnednež moral privoščiti vsaj enkrat letno.

avtor: Daniel Pavlica
fotografije: Mojca Perdih


Setlista:
1. Border Reiver
2. What It Is
3. Sailing to Philadelphia
4. Coyote
5. Prairie Wedding
6. Hill Farmer’s Blues
7. Romeo & Juliet
8. Sultans of Swing
9. Done With Bonaparte
10. Marbletown
11. Monteleone
12. Speedway at Nazareth
13. Telegraph Road
—dodatek—
14. Brothers in Arms
15. So Far Away
16. Piper to the End


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X