“Bojna Ladja” in Magic Circle festival 2010

0 34

Nastopajoči: Manowar, Arch Enemy, Kamelot, Holy Hell, Virgin Steele
Lokacija: Tolmin / Sotočje / Slovenija
Datum: 11. 7. 2010


Kaj naj sploh človek poreče, ko se združita finale svetovnega prvenstva v nogometu in Magic Circle festival – nekakšen podaljšek vsakoletnega tolminskega Metal Campa? Kdo bo zmagal? Španci? Nizozemci? Ali Manowar? Manowar? Da. Metal Konani Manowar. V Sloveniji. Po zaključku zimske turneje v letošnjem letu z naslovom “Death To Infidels Tour”, so si zaželeli seveda tudi poletnih koncertov. In letošnji Magic Circle festival je pristal ravno v Tolminu. Super. Nasploh, če ti za predskupine najavijo nekatere power metalske zasedbe, ki jih ne vidiš ravno vsak dan. Zlasti velja to za, v komponiranju, ene najbolj imenitnih, pa tudi najbolj spregledanih “savage power” metalcev Virgin Steele. K njim dodaš še simfo melodične perfekcioniste Kamelot in začiniš vse skupaj z vrhunsko kombinacijo ekstremnega, melodičnega in udarnega, kot jo ponujajo Švedi Arch Enemy.

Reportaža bo nekoliko krajša, saj sem pod oder prišel 20. minut pred peto popoldan, ko so se na odru pojavili Virgin Steele. Ni mi bilo torej usojeno videti skupini Crosswind iz Grčije ter Nemcev Metalforce. Virgin Steele so zasedba, ki normalne turneje po Evropi ni izvedla od leta 2001, ko smo jih lahko obiskali v Avstriji, kot predskupino takratne HammerFall “Renegade” turneje. Virgin Steele so očitno uvideli, da so turneje, zaradi komercialnega neuspeha zanje popolna izguba, zato so se v obdobju med 2002 in 2010 pojavljali le občasno v Evropi. V sklopu festivalov. Sem in tja. Tudi album “Visions Of Eden” iz leta 2006 je ostal povsem spregledan, Virgin Steele pa se niti na turnejo niso odpravili, da bi album spromovirali. Ni računice. Baza fanov je premajhna. Savatage so zaradi tega celo razpustili skupino.

Ko so Virgin Steele pričeli z Immortal I Stand, se je porodilo kar nekaj ugank. Je tisti kitarist na odru Edward Pursino, ali ne? Je, je. Če ne drugega, ga izda vsaj značilni nos. Pursino si je obril brke in brado ter nadel frizuro “prijaznega fantiča”. Leta pač minevajo molče, čelo pa raste in raste. Črna Gibson SG pa ga še vedno ni zapustila. Poleg vražjega DeFeisa, so se na odru pojavili bobnar Frank Gilchreist in kitarist Josh Block (slednji je igral na evropski turneji 2001 bas kitaro). Sem pozabil koga našteti? Da. Basista. Virgin Steele nastopajo v živo brez basista. Tudi v studiu ga ne potrebujejo. To je redek primer, a primer, ki ga poznamo celo pri progresivnih pradedkih Van Der Graaf Generator. Za povrhu vsega se je tudi DeFeis odločil le za vlogo pevca in Virgin Steele so v celoti igrali s pomočjo zvočne matrice klaviatur. Po svoje je logično, da za vsega štiri, nemara pet koncertov po Evropi ni smotrno vlačiti vse krame s seboj, pa vseeno. Čudno je gledanje Virgin Steele, ki ti igrajo na zvočno matrico. Lahko se tolažiš, da je matrica tako ali drugače “studijski David DeFeis”, a takrat moraš biti vsaj malo pijan, da zadržiš do tega ravnodušje.

V eni uri so Virgin Steele sicer opozorili, da še niso pozabili kako se streže zadevi na odru in skozi klasični repertoar, ki so ga sestavljale še Wine Of Violence, Symphony Of Steel, Kingdom Of The Fearless, Noble Savage, Defiance in po pričakovanju zaključna Burning Of Rome (Cry For Pompeii) osrečili kakih 400 razgaljenih metalcev! Ti so se takrat otepali strašanske popoldanske sopare. Proti koncu koncerta se je nevarno pooblačilo in zadišalo je po pravi nevihti. A le zadišalo.

David je nekajkrat publiko pošteno podžgal, s svojo karizmo in močjo nastopaštva, kot ga zahteva power metal “a la Virgin Steele” – skupine unikatne artistične figure na planetu Zemlja, predvsem pa je njegov odličen nastop potrdil, da je pevec ohranil svoj kameleonski vokal docela nedotaknjen. Če ne prej, smo se v to prepričali ob perfektni izvedbi težkega refrena v Noble Savage. In vendar glej ga zlomka. Kdo bo igral klavaiture, če ne DeFeis? Nekaj smo torej pogrešali. In da. Tisti, ki smo skupino videli na odru leta 2001 vemo, da je sposobna igranja brez zvočne matrice. To je bil ravno zaradi tega primanjkljaja klaviatur tisti Virgin Steele koncert, ki je pač zrel za to, da čimprej utone v pozabo.

Prevlada ameriških skupin se je nadaljevala tudi potem, ko so na oder stopili Manowar varovanci Holyhell. Ameriški power metalci, ki mnoge svoje koračnice gradijo na ritmičnih osnovah svojih “steroidno” oblikovanih vzornikov, k tem pa dodaja blage elemente gotskega vokal pevke Marie Breon,  je deloval precej bolj bledo in stereotipsko. In to brez zvočne matrice klaviatur! Holyhell bi morali definitivno nastopati v okviru festivala pred Virgin Steele. Enolične power metalske skladbice so bile dozirane z obilno malho pozerstva, v katerem si tega dne težko našel koga, ki bi lahko pariral kitaristu skupine Joeu Stumpu. Nekaj solo eskapad kitarista je hitro opozorilo, da je to neo-klasično trenirani glasbenik, predvsem navdahnjen s strani Y. J. Malmsteena. Zasedba je v svoj repertoar umestila tudi priredbo skupine Dio z naslovom Holy Diver. Lepo, da se zasedba zahvali na tak način pokojni pevski eminenci , vendar pa se je nekajkrat ritmično pogromno sporekla skozi eksekucijo. Tudi petje Marie nekako ni bilo dostojno ravni izvirnika.

Kamelot se lahko pohvalijo s serijo izrednih zgoščenk, ki so pojem odličnega kombiniranja power metalske spevnosti, himničnosti, epske pompoznosti. Skratka bogato aranžirane skladbe, avtoritativnih in melodično “v piko” izbrušenih refrenov. Skupina je, kot edina na festivalu, ponudila tudi obilje pirotehničnih učinkov. Ameriška skupina iz Floride preseneča z Evropskim zvokom. Tako je seveda precej bolj uspešna v Evropi s svojim opusom, kot pa v ZDA. Koncert so odprli z Rule The World iz aktualnega studijskega albuma “Ghost Opera”, njegovo promoviranje pa podkrepili z naslovno skladbo.

Ne glede na dobro razpoloženje publike pod odrom, dobršno mero odrskega teatra, pa je pokvaril vtis koncerta vokal Roya Khana, ki nekaterim sekvencam v refrenih nikakor ni mogel parirati, zato je bil dolžan prilagajati vokal in se držati nižjih leg. Kamelot so sicer povsem suvereno izvedli svoj nastop, na svoj spored pa med drugim dodali tudi skladbe The Great Pandemonium, Center Of The Universe, The Haunting (Somewhere In Time), nastop pa zaključili z March Of Mephisto.

Arch Enemy so predstavljali grdega račka festivala! Naj jih označimo za melodične death metalce. Utelešenje odlične mere ekstremnega in melodičnega, do popolnosti uglašeni, uigrani, skupina, kjer se samoojačuje briljanca posameznih členov kvinteta do maksimuma. In temu fenomenu tokrat ni ubežal niti tolminski Magic Circle Festival. To niti ni težko, ko imaš v skupini Carcassovca Michalea Amotta, njegovega mlajšega brata Christopherja, Mercyful Fate basista Sharlee D’Angela, fantastičnega Daniela Erlandssona na bobnih in za nameček, še podivjano žrebico, ki ti “odrjuje” vse “growl” vokale – bestialno Angelo Gossow. Pravijo, da je strup v majhnih steklenicah. V primeru Angele to gotovo drži – no vsaj kar se odrske pojave tiče.

Skupina je svoj čvrst in koherenten nastop odprla z The Immortal! Oder v znamenju stroboskopskega refleksiranja! Zvok odličen. Do tega trenutka skupine res niso postregle s kdo ve kako posebno dobrim zvokom, v primeru Arch Enemy sta bili kitari jasno slišni skozi koncert. Vse solaže. Leva in desna kitara. Vse harmonije v tercah. Skozi delo kitar se je vehementno prebijala bas linija kovinskega hrumenja, Erlandsson je osupnil enkrat več s tehniko igranja bobnov. Bilo ga je užitek spremljati v solo točki. Angela, kot vselej oblečena vojaško, ni zaobšla niti svoje tipične odrske politike vrtinčenja lasišča!  Seveda growli učvrščeni na izhodnih delih z “echo” efekti, punca se je odlično držala na odru skozi uro nastopa. Brata Amott sta znova uročila kitarske sladokusce s svojim delom, zlasti točnostjo igranja, kot jo denimo pooseblja skladba Ravenous. Zasedba je na vrhuncu svojih moči in to odraža tudi odrska moč izredne delavne kemije in vezi, ki so zrasle med glasbeniki.

Ko je med koncertom skušala Angela izzvati publiko pod odrom, da se ta spravi v “circle pit”, ji to nikakor ni uspevalo. Zato je skladbo Dark Insanity posvetila vsem tistim, ki ne marajo “mošanja”. Publika je bila pač strukturirana z večino “power” metalcev. Kljub temu je bilo pododrje že polno. Vsekakor na rovaš Manowar fanov, ki so si želeli še pred prihodom svojih korenjakov na oder, zagotoviti čim boljši položaj za spremljanje koncerta.

Kot rečeno. Arch Enemy tokrat niso naleteli na občo norijo pod odrom. Kljub temu je njihova brezmadežna eksekucija nanizala med drugim še skladbe I Will Live Again, Revolution Begins, The Immortal, Dead Eyes See  No Future, Bury Me An Angel. Angela je potrebovala med točkami nekaj pavz, da se nadiha. Prav dobro ji je prišel instrumental Snow Bound, ki se je prelil v zaključek koncerta, ko je zasedba pritisnila na plin z Nemesis. Prav ob koncu so se celo ljudje konkretneje predramili pod odrom, ko so se roke naposled le množično dvignile kvišku med We Will Rise. Koncert Arch Enemy je bil po kakovosti stopničko nad vsemi izvajalci, tudi nad Manowar. To je neizpodbitno. Kot bi pristali iz drugega planeta. V sami izvedbi, kjer sta si elementa ekstremne agresije igranja na moč in prirojenega občutka za dodajanje okusnih melodij (navadno mojstrsko harmoniziranih s strani obeh kitarskih čarodejev), z navidezno peresno lahkoto podajali roki. S takšnimi nepopustljivimi nastopi Arch Enemy v prihodnje, si lahko skupina celo prisluži posebno mesto v glasbenem leksikonu ali, če želite, učbeniku!

Ravno prav se je iztekel finale svetovnega prvenstva v nogometu, kjer so Španci uničili Nizozemce tri minute pred koncem drugega podaljška, he, he, he… In vsi metalski ljubitelji nogometa, so se naposled le “postrgali” pod oder. Ura je 23.00 in zasliši se svečan uvodni napev! Zastave se dvignejo. Fani ponorijo. Kakih 4000, ne več. Malo za festival in Manowar. Tokrat so ga reševali italijanski fani.

Udari nova Call To Arms! Glasnooooo!!!! Preglasnooooo!!! Sliši se? Nič. Zvok “zgodljan”, DeMaio odločno prenavit v miksu. Oder je deloval kot utrdba ob pogledu na gigantsko zložbo monitorjev, “oblečenih” v jeklo! Kot se za Manowar spodobi. Tudi po Hand Of Doom ni kazalo da se bo slika v zvoku kaj popravila. Eric Adams je imel svoj dan in je položil svoje vokale na zahtevanem nivoju. Tudi z značilnimi vriski, ki ga niti na eni točki niso pustili na cedilu.

Koncert Manowar je pustolovščina v vojno vihro. Skupine in publike. Nekateri se s te vojne vihre ne bodo nikdar več vrnili, kot veleva skladba Hand Of Doom v nadaljevanju. Kings Of Metal je vlila upanje, da pobje ne bodo igrali večinoma le novejših skladb, pa situacijo spreobrne kaj kmalu za njo God Or Man iz “Thunder In The Sky” (2009) EP-ja, ki sodi med posrečene skladbe in tudi na odru je izzvenela silno ognjevito. Do te skladbe se je tudi zvok korenito popravil in lahko se je na uho ločilo Logana ter DeMaia. Sledi tiha napoved novega studijskega albuma “Hammer Of The Gods” naslovljena kot Die With Honour, ki se v ničemer po slogu ne odmika od prej slišanega na repertoarju.

Ljudje pod odrom uročeni, stiskajo roke kvišku, nad glavo v obliko kladiva in tako pozdravljajo skupino na odru, medtem ko plapolajo zastave. A top je bila mnogo, mnogo pomanjšana verzija Manowar koncertov, kot jih pozna recimo Nemčija. Tokrat so reševali situacijo zlasti Italijanski ljubitelji te skupine, ki jih je mrgolelo na prizorišču. Ti so zganjali tudi daleč največ kravala med koncertom.

 Vsak med člani skupine je imel zagotovljeno tudi solo točko. Zabavna je bila predvsem Adamsova, ki je prisilil publiko, da je ta spremljala nekaj najbolj nemogočih pevskih položajev ter si skalovito prečistila glasilke in dihalne poti.  V eni redkih prekinitev namenjenih teatralnim nagovorom je DeMaio pozval ljudstvo naj zapoje rojstnodnevno zdravico – kdo bi si mislil, slavljencema Ericu Adamsu in Holyhell pevki Marii Breon!

Skozi novejše Thunder In The Sky, Sleipnir in Loki God Of Fire, se prevesi nastop v svoj konec. Seveda ni izostal ob tem “enkratni” teater z Joey DeMaiom. Ob “prešernih čustvenih izlivih” in “razgrnitvi globokega doumetja o tem kaj je glavni življenjski princip”, sledijo na ukaz glavarja – tepca enoviti vriski množice “Fuck You”, ki odmevajo po tolminskem hribovju. Seveda teatralno zlivanje piva po obrazu in nemara celo v usta… Baletka DeMaio se je odločil razkazati celo nekaj “moškosti”, če seveda razumemo to gesto, kot obliko “mačizma”.

V dodatku se Manowar lotijo v počastitev Ronnie James Dio-u Black Sabbath skladbe Heaven And Hell, kjer Adams pristopi z najmanj grlenosti na svojem nastopu v Tolminu. Odigrana je Manowarsko, v izhodu se priklopi k stvari tudi dvojna bas boben stopalka. Je pa DeMaio več kot očitno zgrešil enega izmed prehodov…

Z Black Wind, Fire And Steel se Manowar poslovijo po uri in 45. minut. Ta klasika je premalo, da bi sprala grenak priokus ignorance zlatega opusa. Skupina se je odločila, da bo igrala očitno samo še skladbe, ki so nastale po letu 2000. To je precej žalostno, saj je material iz osemdesetih kulten, da ne govorim o nepozabni klasiki “Triumph Of The Steel” (1992). To da ti DeMaio potrga na koncu vse strune svoje bas kitare ob nasnetem grmenju in bliskanju, še zdaleč ni pravi obliž na nek podzavestni dregljaj, ki veleva stanje celokupnega seštevka “medlosti”. Sicer pa zelo lep ognjemet fantje. Vendar bo na Bang Your Head!!! festivalu letos še lepši! 

Sklenimo zadevo takole. Če si Manowar fan, potem ti mora biti vse všeč, karkoli postorijo Manowar. Torej nimaš pravice do mnenja. Če se DeMaio-u in kompaniji utrga ter pričnejo jutri igrati trip hop, boš resnični metalec le, če boš poslušal trip-hop. Definitivno pa je, da je peščica nekaj tisoč glav uživala in rajala s skupino, da je bil material izveden na zahtevanem kakovostnem nivoju. Seveda je treba dodati, da se skozi koncert precej manipulira z zvokom. Enkrat navijejo DeMaio-ta preko vsega, da deluje reč lahko celo smešno, ko vidiš prekrito kitaro, celo vokal, “balerina” Joey pa samozavestno in vzvišeno bolšči nekam predse…. Adams, ki je sicer pel zelo dobro v Tolminu, dobiva ogromno “echo” efekta, ki podpira njegov vokal. Torej če ste pravi fani, potem morate na koncert Manowar v Nemčijo. Tolmin je ponudil bledo senco. Vendar pa leti precej krivde za slabši obisk tudi na skupino samo, ki ne želi več igrati klasični material. Še vedno pa je tudi to bolje, kot poslušanje Adamsovega Nessun Dorma “recitala”.

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki