Basinfirefest
sobota, 28. 6. 2025
Spálené Poříčí / Festivalový areál / Češka Republika
Podaljšane počitnice na Češkem, posebej po koncertni skušnjavi z AC/DC 26. 6. 2025 na praškem prizorišču Letnany, je bilo vredno izkoristiti in si priložnostno ogledati še kakšen koncert, bodisi v Pragi, ali relativni bližini Češke prestolnice. Iskala sva dogodek, ki nama pri potovanju z osebnim avtomobilom ne bi vzel kdove koliko potovalne energije (v enem kosu, brez vmesne nočitve – le do prizorišča in nazaj).
19. izdaja festivala Basinfirefest, ki se je odvijal v ne mnogo oddaljenem kraju od Prage, gre za kraj Spálené Poříčí, 20 km južno od Plzna, je deloval na moč priročno. Pisal se je zadnji – tretji dan festivala, 110 km v eno smer pa ravno še pravšnja oddaljenost do cilja, da vse skupaj ne utruja. Na prizorišče sva prispela ob 16.00 uri. Do takrat so mdr. nastopili že Legion of the Damned, Xandria, Master Boot Record, Assassin in Tensia. Na odru so ravno dobro pričeli koncertirati naši stari znanci, starošolski predstavniki death metala – britanski Benediction, ki smo jih prestregli v letošnjem aprilu v Mostovni (Solkan, Nova Gorica). Tik pred začetkom nas je spravil v smeh grmeči Ingram, ko je slikovito odreagiral na vprašanje, ki ga je prestregel z miks pulta in ga očitno sprejel, kot provokacijo: “What kinda question is this, if we are ready? Aren’t you professional, you fucker?” No, potres nizko uglašenega robantenja in uničujočega grmenja, je ob popoldanski pripeki zbral pred odrom nemara največ 500 radovednežev, kar je precej presenetljivo. Glede na dolg festivalski staž, sva pričakovala da bo ta festival oblegan z več tisoč obiskovalci. A občutki varajo. Po izkustvu, bi ga na nek način lahko celo primerjal s ponudbo pokojnega slovenskega festivala Metal Mania. Ogromno zelenja, sence, prijetnih prostorov za šotorjenje, velika sproščenost vseh na prizorišču, vključno s silno prijaznim festivalskim osebjem, ki je ponujalo mdr. tudi zastonjski alkotest (saj veste, na Češkem je glede vsebnosti alkohola v krvi pač ničelna toleranca).
Skratka. Benediction so po pričakovanju dostavili vse kar se od njih pričakuje. V 50 minutah špila so prikazali zakaj veljajo za eno najbolj cenjenih imen stare šole žanra! Bend odlično razpoložen. Dave Ingram v zelo dobri formi, Brookes in Rewinsky zelo pedantna na kitarah! Pretežno nov material. Začetni del s Scriptures in Scarlet, A Carrion Harvest in Stormcrow, potem starejši In The Dread Of The Night in They Must Die Screamin. Po novi Crowling Over Corpses je skupina prešla v sklepno fazo koncerta, se lotila Progenitors of a New Paradigm ter izvedla v finalu novo Engines Of War. Benediction so valili komad za komadom, nobenih posebnih govorancij, le strupen šus neusmiljenega lomastenja po aksiomih stare šole death metala. Minimalizem, ki pa z uničujočimi frazami ter gnevom drobovja same ritmike, na čelu z Ingramovim besom, dostavi pogubnost brez primere. Teh 50. minut se je zato hipoma obrnilo.
Naslednji na odru so bili The Dead Daisies s povsem drugačnega glasbenega ozadja. The Dead Daisies smo letos prestregli, ko so se ti na krajši evropski turneji ustavili v marcu tudi v Padovi. Znova z adaptirano postavo. Namesto Tommyja Clufetosa je opravljal na tej turneji bobnarsko vlogo Brent Fitz – sicer odličen bobnar z enormno kilometrino. Bobnal je mdr. pri Slashu, Alice Cooperju, Gene Simmonsu, Steelheart, Union, Ronnie Montorseu itn… Za Fitza bi si človek želel, da pri The Dead Daisies kar ostane. Odlično se je zlil s preostankom kvinteta. Deluje pa tudi izjemno dostopno, zabavno in sproščen. V spomin se je vtisnil tudi njegov odrski outfit z majico Davida Bowieja in Moonage Daydream motivom.
Pred odrom se je zbrala povsem druga garnizija ljudi. Ljubitelji hard rocka, bolščave rifaže in najbolj slovitega glasbenika postave – izjemnega kitarista Douga Aldricha! The Dead Daisies so znova ubili. Tako kot je bilo pričakovati. Corabi znova zelo dobro razpoložen. Aldrich je pridobil na kilogramih, kar pomeni da je po okrevanju, ko je prestal raka, že prišel popolnoma k sebi. Bend razigran in zelo, zelo navihan. Bil je namreč zadnji koncert na njihovi poletni evropski turneji. Sproščenosti ni manjkalo, ta vedrina se je hitro prelila na množico. Zvok zelo dober. Bend je udaril z naslovno skladbo najnovejše studijske plošče “Light ‘Em Up”, potem pa preskok na Rise Up in “Burn It Down” album iz leta 2018, kjer smo ostali v nadaljevanju tudi s tretjo skladbo večera Dead And Gone! Pa vrnitev na najnovejši album s Take A Long Line in vnetljivo I’m Gonna Ride – eno bolj posrečenih skladb, ki so jih skomponirali v zadnji eri in za katero bi lahko dejal, da naj kar za vedno ostane v njihovih repertoarjih. Corabi vpraša: “Koliko od vas ima album Looking For A Trouble?” (The Dead Daisies so v letošnjem maju izdali namreč album priredb). Sledi nabrita in s težino decibelov dodobra podprta Freddie Kingova Going Down.
Druga polovica je dostavila še več zabave, zlasti zavoljo pričakovanih priredb, ki držijo The Dead Daisies koncerte vselej strumno kvišku. Fortunate Son (orig. CCR), pa za njo silno zabavna avtorska Mexico, pa Midnight Moses (orig. The Sensational Alex Harvey Band) in veliki finale z Resurrected in vročo ter zahtevano Long Way To Go. V samem zaključku pa še detonacija s proto heavy metal rifom nepozabnih The Beatles – Helter Skelter! Detonacija v enem šusu. Uigranost perfektna. Aldrich poln magnetizma med soliranjem, vroči basist Michael Devin znova z odlično podporo spremljevalnih vokalov, šef David Lowy v vlogi pravega dirigenta. Fitz je suvereno opravil svoje delo. The Dead Daisies ostajajo skupina, ki s svojo dejavnostjo slikovito zapolnjuje vrzel v žanru rock’n’rolla in hard rocka. So nekaj tistega, kar manjka na odrih v času, ko že davno tega ni več ne Led Zeppelin, ne Whitesnake.
Sacred Reich arizonski surferski thrasherji, so nasledili oder! Za uvod ogrevanje s Thin Lizzy klasiko The Boys Are Back In Town, potem pa se dejansko pokažejo na odru Phil Rind (vokal, kitara), Wiley Arnett (glavna kitara), Joey Radziwil (ritem kitara) in Dave McClain – uničujoči bobnar, ki je svoje čase bobnal pri Machine Head in štartajo v naslovni komad kultne plate “The American Way” (1990). Obisk znova izjemno prijazen, zlasti za zamudnike, saj si se lahko kadarkoli med koncertom, stlačil tja do pete ali četrte vrste. Skupina je publiko hitro dvignila na noge, seveda pa visokega vzdušja ni bilo težko vzdrževati, saj so Sacred Reich nizali klasiko za klasiko. Se pravi v ospredju prva dva albuma in za finale sprva pričakovana War Pigs (orig. Black Sabbath) in finalni kroše s še bolj pričakovanim Surf Nicaragua vzetim iz kultnega istoimenskega EP-ja (1988), kjer so Rindu pomagala prav vsa grla prisotnih v publiki. Bend je vpel v setlisto tudi dve “The Awakening” točki Divide & Conquer ter Salvation, ki jo je Phil Rind posvetil vsem trenutnim protestnikom zoper ameriškega predsednika Donalda Trampa. Klasike Death Squad, Love… Hate, Ignorance in Independence, so vse po vrsti dostavljale piko na i temu odličnemu druženju z legendarnimi thrash metalci, ki dostavijo na srečanjih v živo vedno znova pravo peklensko bombo!
D-A-D (znani tudi kot Disneyland After Dark) so danske legende glam metala. Bend ni ravno vsakdanji na odru in zato je njihov prihod na Basinfirefest bil dejansko odločilen, da vskočiva na prizorišče. Žal je imela skupina kup težav z ozvočenjem. Tako se je koncert, nastavljen za pet minut do osmih zvečer, pričel vsaj z 20 minutno zamudo, pri čemer je eden izmed obeh ojačevalnikov, ki jih je uporabljal glavni kitarist Jacob Binzer, ostajal neusmiljen v svojem zoprnem brnenju, česar prav nihče ni uspel sanirati. Vse do konca koncertne predstave, kar je rahlo kvarilo dobro razpoloženje. Škoda. Bend si s tem ni pretirano belil glave, čeprav je bil Jacob v nenehni navezi s tehnikom, pri reševanju te izrazite nevšečnosti. Kakorkoli, njegov brat Jesper na vokalu in ritem kitari, je rutinirano peljal publiko iz komada v komad, ogromno pozornosti pa je po pričakovanju prevzemal glamer vseh glamerjev, to je v srebrnino ostro oprijeti in odeti basist Stig Pedersen, ki je s svojima dvostrunskima basoma znova pretelovadil kar se pretelovaditi da, prav tako pa med nastopom nenehno preizkušal statiko bobnov “Rock’a Billy” bobnarja Lausta Sonneja, ko se je večkrat povzpel na Laustov bas boben.
Bend je saniral oziroma dovolj posrečeno ‘prikril’ zvočne tegobe z izrazito starošolsko naravnano set listo v kateri je prednjačil kultni album “No Fuel Left for the Pilgrims” iz leta 1989 iz katerega so D-A-D izvedli uvodno Jihad, ki ji je po novi 1st, 2nd & 3rd sledila Girl Nation, medtem ko je koncert sklenila nadobvezna klasika Sleeping My Day Away. Jesper je briljiral s svojim prelepim vokalom, se je pa čutila malo manjša podpora s strani publike, tudi manjša gostota publike pred odrom, kar je bila velika škoda. Tu so favoriti iz starih časov, kot “Riskin’ It All” klasiki Grow Or Pay ter Bad Craziness ter Riding With Sue s prvenca “Call Of The Wild” (1986). Z D-A-D ni nikdar dolgčas. Razvratni, pobalinsko-gizdavi rock’n’roll s sunkom v čelo blesavo, je popolnoma osrečil. Škoda le zaradi tistih zvočnih peripetij. D-A-D ostajajo svoja štorija. Še nekaj časa smo torej pahnjeni v upanje, da se bend pojavi nekoč, nekdaj in nekje malo bliže Sloveniji. Na novi, pravi headlinerski turneji.
Carcass, kultni britanski death metalci in goregrinderji, so festivalsko vzdušje ob 21. uri in 20 minut zasukali na povsem nasprotno raven! Gre za bend, ki slovi po odličnih koncertnih nastopih in ki vedno dostavi uničujoč žur. V tem oziru sodijo Carcass zagotovo med najatraktivnejše zasedbe v branži metal ekstremov. Grozljivi razteleševalci veljajo za mojstre tehnične izbrušenosti, ki stoji za brutalizirano pojavo skupine. Izjemno nizka uglasitev in uničujoč, pogubno masivni zvok. Tudi če nisi po naravi privrženec ekstremnega metala, te ta zvočno-izvedbena perfekcija preprosto prikuje k odru in tam pred odrom kar ostaneš. Do konca. Bend je spravil publiko hitro v poln pogon. Kakih 10 metrov od odra se je razvil orjaški circle pit, ki ga je občasno nadomestil wall of death, crowdsurferjev pa ni in ni primanjkovalo med koncertom. Vseskupaj je delovalo, kot popoln kaos po padcu atomske bombe, v katerem se je pod diktatom skupine na prizorišču dvigoval prah v pravih salvah! Jeff Walker, ki si je v novih časih omislil kratke lase, ostaja izjemni kapitan, karizmatični šef skupine ter frontman, ki vzdržuje izreden growl. Brez posebnega naprezanja je popeljal publiko v kraljestvo skalpelov in ostalega kirurškega orodja, ki je kosalo in trgalo drobovino skozi izvrsten nastop skupine, trajajoč dobro uro. Walker se ob koncu nastopa ni pozabil prisrčno zahvaliti publiki, rekoč da je ta koncert na Češkem predstavljal povsem zadnjega na poletni evropski turneji skupine, ki se ne bi mogla lepše skleniti.
Bend je izvedel mdr.: 1985, Unfit for Human Consumption, Tomorrow Belongs to Nobody / Death Certificate, No Love Lost, This Mortal Coil, Dance of Ixtab (Psychopomp & Circumstance March No. 1 in B), 316L Grade Surgical Steel Corporal Jigsore Quandary in Heartwork. Enourni pouk anatomije človeka ob katerem se ježi koža. Po koncertu sem najprej poiskal notranje organe, če je seveda vse na svojem mestu.
Moonspell so pač Moonspell. Gledali smo jih aprila v Ljubljani in Zagrebu! Bili so fantastični. Moonspell so vselej odlični. Njihovi koncerti so prava pravcata hipnoza, ki te fiksira in odpelje v nek vzporeden svet, iz katerega težko izstopiš. Ura je bila 23.00 h! Za Moonspell, ki niso veljali za izrazitega headlinerja festivala, saj jim je bila dodeljena minutaža v enaki izmeri, kot pred njimi Carcass in za njimi Ensiferum, je bil ta koncert nekaj posebnega. Kot je to poudaril ob prihodu skupine na oder tudi njen frontman Fernando Ribeiro! Bend se je namreč odločil, da bo razpoložljiv čas izkoristil za izvedbo celotnega studijskega prvenca “Wolfheart” iz leta 1995, s čimer je šlo še za poklon skupine ob 30. obletnici izida tega albuma. Obenem je bil koncert skupine na Basinfirefest zadnji pred tritedensko pavzo. Torej so Moonspell tako svojo aktualno turnejo sklenili na najlepši, če ne najboljši možni način!
Moonspell so se povzpeli na oder tokrat kot sekstet. Ribeiru je delala družbo spremljevalna vokalistka Eduarda MissBlue, ki se je Fernandu pridružila tudi za nekaj duetov. Moonspellom res ne gre ničesar očitati. Imajo vse. Izvedbeno odličnost, ki jo vikaš. Na čelu z neverjetnim Fernandom, ki ni dostavil znova le izjemne vokalne predstave, pač pa je med nastopom briljiral tudi kot vrste MC-ja ter spretno podžigal in držal ob sebi publiko. Bend je presenetil na sredini nastopa, ko se je lotil Tenebrarum Oratorium (Andamento I/Erudit Compendyum). Gre za komad, ki je še starejši od prvenca Wolfheart in ki se nahaja na prvem EP-ju skupine “Under The Moonspell” iz leta 1994! Za prave Moonspell privržence zares nepozabno srečanje s skupino. Nastop je potekal izjemno tekoče. Brez zapletov, v zelo dobrih zvočnih razmerah. Bend ni pozabil niti na folk skladbo Aetegina, ki jo je Ribeiro predstavil, kot portugalsko skladbo ustvarjeno za žur prelit s pitjem piva. Tega komada standardna verzija albuma “Wolfheart” ni vsebovala.
Edini zaplet se je skupini pripetil ob uvodu Lua D’ Inverno, ko sta ostala na odru le kitarist Ricardo Amorim in klaviaturist Pedro Paixão. Zvok je po nekaj sekundah izginil. Pa se znova pojavil. Pa spet izginil. To je Amorima precej iztirilo. Oba sta zapustila oder. Ta del je bil zato nekoliko skrajšan, vendar se je oder kmalu prebudil s Trebaruna (bližnjim Aetegina ‘dvojčkom’). Do finala torej ni ostalo mnogo. In ta je dostavil seveda tisti popolni vrhunec. Začenši z Vampiria, norim Fernandom, briljantno kompaktnostjo, ki nas je peljala naprej v gotsko metal poslastico – zlobnikavo, a mogočno An Erotic Alchemy. Ostala je ena sama samcata točka, ki so jo vsi nestrpno pričakovali. Sama po sebi je vrhunec, ne le tega, pač pa slehernega Moonspell koncerta. Blackmetalska zadušnica imenovana Alma Mater. Veliki sklepni finale v katerem je cel Basinfirefest pretegnil s Fernandom svoje glasilke. Žal je njegova izvedba pomenila tudi konec Moonspell koncerta!
Moonspell so prenehali nekaj minut po polnoči. Vsekakor prehitro. Pri Moonspell je vedno vse prehitro. Ostajajo pač koncertna fantastika! Za ob pol enih zjutraj je bil najavljen zadnji nastopajoči na festivalu. To so bili Finci Ensiferum, ki pa sva jih izpustila namerno. Treba se je bilo vrniti v Prago in varčevati z energijo. Ko sva se približevala avtu, so kolone Ensiferum fenov bredle na prizorišče. Med njimi pa tudi zelo veliko mladih privržencev.
Basinfirefest je festival z dolgoletnim stažem. RockLine se je znašel v letošnjem letu tam prvikrat. Pa še to brez posebnih vnaprejšnjih načrtov. Glede na izjemno lep vtis, ki sva ga bila deležna, ostajamo neučakani glede festivalskih potrditev za prihodnje leto. Nikoli ne reci nikoli, a ne bi me bilo težko zadrževati, da se tja še kdaj vrneva.
Besedilo: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen
