Dark Tranquillity / Moonspell / Hiraes
sreda, 30. 4. 2025, od 19.00 h do 22.50 h
Zagreb / Boogaloo / Hrvaška
Pridejo turneje, ki jim ne gre obrniti hrbta. Turneje v našo regijo! Kaj lepšega. Naveza legendarnih gothenburških pionirjem melodeath metala Dark Tranquillity z vselej neverjetnimi portugalskimi branilci gotske in melodično ekstremne metalske nomenklature Moonspell. Dve veliki in visoko spoštovani imeni na mednarodni sceni, slogovno izjemno disjunktni. Odlična kombinacija, ki naj bi zbirala z vseh vetrov trume in trume težkometalskih navdušencev s še bolj učinkovitim izplenom prodanih kart.
Nastop obeh skupin smo si ogledali že v Ljubljani 12. 4. 2025, kjer sta koncertno recenzijo prispevala Sebastijan in Jerneja, hudič pa nam ni dal miru, da ne bi skočili 30. 4. 2025 še na drugo porcijo v vselej prekrasen zagrebški klub Boogaloo. Pa še repertoarja tako Moonspell, kot Dark Tranquillity sta bila nekoliko drugačna, od ljubljanskega. A počasi.
Klub Boogaloo je bil pravzaprav razprodan. Na dan koncerta je ostalo za prgišče vstopnic. Sicer pa prizorišče nabito polno. Ljudi se je trlo. Stlačenih v tesne linije šibic. Že, ko je na oder stopila ogrevalna skupina Hiraes – gre za nemške melodične death metalce iz mesta Osnabrück, ki so vzniknili iz pepela skupin Dawn Of Disease, z vražjo ‘Hanovrčanko’ Britto Götz na poziciji growl vokala, ki je prispela v skupino iz Critical Mess in, ki smo jo pred mnogimi leti spremljali s Cripper na več koncertih tolminskega Metalcampa, pa tudi denimo leta 2011 na danes žal pokojnem nemškem Bang Your Head!!! festivalu, je bilo jasno, da se bo Boogaloo tega večera spremenil v osji panj.
Kvintet v postavi Britta Görtz (vokal), Lukas Kerk (kitara), Oliver Kirchner (kitara), Christian Wösten (bas kitara) in Mathias Blässe (bobni), je v pol ure spravil že konkretno zapolnjen klub na polne obrate in se predstavil kot suvereno naoljena enota, kjer je magnetizem ‘ostro’ opravljene Britte, ki je dokazala, da ji growl še vedno fenomenalno služi, prevzemal vso pozornost. Skupina je odigrala pet komadov iz svojega drugega in še vedno aktualnega albuma “Dormant”, ki je izšel v začetku lanskega leta. Ekipa prekaljenih mačkov s konkretno kilometrino in izkušnjami je dostavila kompakten in eksploziven performans, ki je v vsem navdušil. Navzlic nekoliko slabšim zvočnim karakteristikam, kar leti zlasti na manjšo razločnost dela obeh kitar. Odlično uvodno ogrevanje!
Moonspell sem čakal na odrih vse od novembra 2019, ko smo jih prestregli v družbi Rotting Christ v avstrijskem Grazu! Bend, ki te preprosto odpelje. Venomer. Ekipa glasbenikov, ki je skozi leta prerasla v veliko družino! Štirje se v skupini niso menjali vse od leta 2004. No leta 2020, pa so sprejeli v svoje vrste novega bobnarja Huga Ribeira. Bend je zadnji studijski album “Hermitage” izdal leta 2021. Reč polagoma tone v pozabo, bend pa se je v sozvočju s tem odločil, da pripravi za to turnejo precej starošolsko setlisto, ki je preprosto povedano predstavljala dodaten magnet, da si Moonspell preprosto moral iti pogledat na tej turneji! Moonspell zelo radi zavzemajo pozicijo posebnih gostov na turnejah uveljavljenih večjih skupin. Nepozabno je bilo tisto srečanje z Moonspell v Boogalooju aprila 2009, ko so ukradli šov britanskim black metalcem Cradle Of Filth in jih povsem zasenčili. Fernando je spremenil izgled, pustil si je brke in brado, tako da je spominjal prej na kakšnega natakarja v srbski restavraciji z žarom, vendar ko je ta možakar stopil na oder in pričel s svojim performansom, si preprosto vedel da si na pravem mestu. Strastno in brez kompromisov. Moonspell so fantastično uigrani, zvok je bil skozi nastop odličen, na svoje odlike pa je znova opozoril tudi fenomenalni kitarist Ricardo Amorim, z naravnost briljantnim soliranjem starošolske branže! Bend je zaobjel pravzaprav v eni uri celoten lik in delo za katerim stoji opus skupine. S svojo energijo so Moonspell uročili prizorišče in publika jim je jedla iz rok. Kamorkoli si uperil pogled so bile roke v zraku. Svoje je dostavilo standardno Fernandovo podžiganje.
Polovico odigranih komadov sta zastopala prva dva albuma skupine, ki so jih Moonspell prefrigano razmestili na sam začetek koncerta (Opium, Awake) ter na sam rep, ko so pričakovano ustrelili najprej Vampiria, ki jo je nasledila briljantna “Extinct” točka Breathe (Until We Are No More), potem pa so vsi v dvorani znoreli ob vampirizirajočem lomastenju klasike Alma Mater, medtem ko je bend zatolkel zadnji žebelj v krsto v velikem finalu s še eno “Irreligious” klasiko Full Moon Madness ob kateri smo vsi ostali brez glasu. No, ne povsem! Treba je bilo varčevati z gorivom, saj se je obetal še nastop glavnih nosilcev. Moonspell so repertoar zabelili tudi s ponovno integracijo “Memorial” (2006) klasike Finisterra, ki je ne izvajajo ravno pogosto na turnejah, ves čar in hipnozo pa je ekipa z lahkoto vzdrževala tudi na krilih klasik “Antidote” albuma: From Lowering Skies in In Above All Men, ki so ju po dolgem času spet vrnili v set listo ter nekako pričakovano Everything Invaded! Preprosto povedano. Novo nepozabno druženje s fenomenalnimi Portugalci, ki se jih nikakor ne moreš in ne moreš naveličati.
Da bi Moonspell slučajno ukradli šov Dark Tranquillity, kot so ga nekoč v klubu Boogaloo ukradli Cradle Of Filth, se tega večera ni bilo treba bati. Ne le, da sta skupini slogovno miljo oddaljeni, pač pa tudi zavoljo dejstva, da je v navezi z Dark Tranquillity to preprosto nemogoče. Ti namreč slovijo po tem, da so njihovi koncerti vselej odigrani na najvišjem nivoju, kar je pač povezano že kar pregovorno s tisto švedsko marljivostjo in perfekcionizmom, ki želi dostaviti vselej najboljše.
Bend je prispel v Zagreb z najnovejšim albumom “Endtime Signals” (2024) in precej spremenjeno zasedbo v kateri sta izmed stare garde le edini ustanovni član, vokalist Mikael Stanne, ki je s skupino preživel vse apokalipse ter klaviaturist Martin Brändström, ki je član skupine vse od leta 1998 dalje (z njegovo integracijo so Dark Tranquillity prerasli v sekstet). Oba kitarista Jonas Reinholdz in Peter Lyse Karmark, pa basist Christian Jansson in bobnar Joakim Strandberg Nilsson, pa so v ekipi novinci. Vendar vrhunski glasbeniki in Dark Tranquillity so konkretno rokado postave, ki jih je doletela po letu 2020, zelo uspešno prebrodili in vrzeli prav hitro zakrpali. To je izžareval koncert. Mikale Stanne je tisti prvi in nadobvezni člen skupine, brez katerega si skupine res ne gre predstavljati. Na odru nosi tisti nasmeh in navdaja s svojo odrsko prisotnostjo z nenehnim občutkom velike dostopnosti do publike in privržencev. Growl ostaja uničujoč in perfektno služi legendarnemu vokalistu. Rokovanje s publiko je rutinski posel zanj. Z gestikuliranjem ter podžigajočimi nagovori, gredo stvari v tej smeri še lažje od rok. Stanne je preprosto vokalist z osupljivo karizmo.
Fenomenalna igra odrske razsvetljave, bogato založena scenska kulisa s projekcijami v ozadju in brez ovinkarjenja in naravnost – vratolomni šus. Bend je demonstriral odlično uigranost. Kiksa nisi slišal. Kot britev ostri kitari, vse harmonije njune medsebojne naveze vseskozi jasno slišne, ritem sekcija kontrastno uperjena v tri-dimenzionalno globino in na vrhu vsega seveda Stannejev uničujoč vokalni izplen.
Bend je repertoar zapolnil pričakovano v večinskem delu z materialom najnovejšega albuma, pri čemer se je s časovnim plovilom podal po opusu navzdol v preteklost do albuma “Projector” (1999) s katerega je izvedel klasiko Therein v samem repu regularnega dela. Publika je norela, prepevala napeve, jih skorajda prevzemala Stanneju iz ust, energija je bila nora in težko opisljiva. Koncerti v Boogalooju imajo preprosto svoj edinstveni šarm in čar!
Bend je repertoar zabelil z nekaj sladkorčki, ki so presenetili. To sta bili dve “Fiction” (2007) klasiki Nothing To No One ter Empty Me. Še posebej slednjo je skupina redko izvajala na turnejah. Podobno pa velja za “Damage Done” (2002) klasiko Cathode Ray Sunshine, ki jo je bend integriral v repertoar šele leta 2022 ter Hours Past In Exile, ki je po dolgih letih spet našla prostor na njihovih koncertih.
Dodatek je dostavil svojevrsten vrhunec, saj so Dark Tranquillity izsesali iz publike še zadnje atome moči. Publika je domala kar sama od sebe uganila kaj sledi. The Wonders at Your Feet iz petega albuma »Haven« (2000). In norija se nadaljuje. Predanost občinstva ostaja izjemna. Zavzeto prepevanje v prvih vrstah, pa tudi v oddaljenejših kotičkih kluba ni pojenjalo. Seveda v prednjem delu tudi precej prerivanja in moshanja. Tu je še pogubna Lost In Apathy (»Character«, 2005) in v velikem finalu pogrešana »Fiction« klasika Misery’s Crown, ki jo je publika sprejela z izbruhom navdušenja!
Nor koncertni dogodek. Edinstven in nepozaben! Kjer ni prostora za minuse in negativizem. Čarobni večer nabit s kipečimi strastmi, emocijami in edinstveno atmosfero, ki je kreirala nek paralelni svet iz katerega preprosto težko preklopiš nazaj v realnost, ko ti zapove skupina v slovo: »Hvala Zagreb, se vidimo kmalu!«
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Hiraes setlista:
1. Through the Storm
2. About Lies
3. We Owe No One
4. Dormant
5. Undercurrent
Moonspell setlista:
1. Opium
2. Awake!
3. Common Prayers
4. Extinct
5. Night Eternal
6. Finisterra
7. In and Above Men
8. From Lowering Skies
10. Everything Invaded
11. Vampiria
12. Breathe (Until We Are No More)
13. Alma Mater
14. Full Moon Madness
Dark Tranquillity setlista:
1. The Last Imagination
2. Nothing to No One
3. Hours Passed in Exile
4. Unforgivable
5. Wayward Eyes
6. Terminus (Where Death Is Most Alive)
7. Atoma
8. The Dark Unbroken
9. Shivers and Voids
10. Forward Momentum
11. Cathode Ray Sunshine
12. Empty Me
13. Not Nothing
14. Phantom Days
15. Final Resistance
16. ThereIn
—dodatek—
17. The Wonders at Your Feet
18. Lost to Apathy
19. Misery’s Crown
